Jedro

Dediči, ki so toženi kot dolžniki zapustnikovega dolga, nimajo položaja enotnih sospornikov.

Izrek

Reviziji zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, da mora drugi toženec tožnici plačati 1.437.726 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v odločbi o tem zahtevku in o stroških postopka, ki se nanaša na tožničin stroškovni zahtevek zoper tega toženca, razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zoper odločitev o stroških postopka in zoper zavrnilni del odločbe o nedenarnem tožbenem zahtevku zavrže, zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, da morata prva toženka in tretji toženec tožnici nerazdelno plačati 1.437.726 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, pa zavrne.

Zahtevek prve toženke za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Odločitev o tožničinih stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica do 20/100 solastnica gospodarskega poslopja - živinskega hleva s kurilnico in orodjarno na parc. št. 2155 z določenim pripadajočim funkcionalnim zemljiščem v k.o... in do 19/100 solastnica zidanice na parceli št. 675/2 z določenim pripadajočim funkcionalnim zemljiščem k.o... Višji tožbeni zahtevek (tožnica je zahtevala deleža 1/4) je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tudi razsodilo, da je izročilna pogodba z dne 22.12.1989, sklenjena med F. M. kot izročevalcem in tožencem I. M. kot prevzemnikom, za nepremičnine, vpisane pri vl. št. 66 k.o... in pri vl. št. 171 k.o... glede tožnice brez pravnega učinka, zaradi česar mora I. M. dovoliti geodetsko odmero na parc. št. 2155 k.o... vas stoječega živinskega hleva s pripadajočim funkconalnim zemljiščem, F. M. pa dovoliti geodetsko odmero na parc. št. 675/2 k.o... stoječe zidanice s pripadajočim funkconalnim zemljiščem, oba pa izstaviti tudi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo po geodetski odmeri lahko vknjižila kot solastnica na teh nepremičninah. Višji tožbeni zahtevek (tožnica je zahtevala vknjižbo solastninske pravice do 1/4) je zavrnilo, prav tako pa tudi verzijski zahtevek za plačilo 1,437.726 SIT. Glede stroškov je odločilo, da jih nosijo tožnica in toženca F. M. in I. M. vsak svoje, medtem ko mora tožnica toženki L. M. povrniti 358.910 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Zoper to sodbo sta se pritožila tožnica in tretji toženec, pritožbeno sodišče pa je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev tožbenih zahtevkov ter zoper odločbo o stroških postopka je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter navaja, da ugotovitve sodišč prve in druge stopnje glede višine solastninskega deleža na gospodarskem poslopju in zidanici kot glede zastaranja verzijskega zahtevka temeljijo na zmotni uporabi materialnega prava. Iz razlogov obeh sodb izhaja, da je sodišče priznalo prispevek 1/4 na skupnih vlaganjih, pri izračunu solastninskega deleža pa ni upoštevalo vrednosti, ki je bila ocenjena na račun očetovega zemljišča in že prej obstoječe delne komunalne opremljenosti zemljišč ter danega lesa, kar vse je bilo kot njegovo posebno premoženje vloženo v gradnjo. Zmotno je ocenilo, da je bilo njeno in moževo vlaganje enako vlaganjem njenih staršev, saj iz podatkov spisa izhaja, da starša nista imela nobenih prihodkov, v času gradnje pa sta bila že ostarela in zato s svojim delom in sredstvi tudi nista mogla prispevati v enakem deležu kot tožnica in njen mož. Res se je gradnja deloma financirala tudi s prihodki od kmetije, vendar je bil tožničin prispevek in prispevek njenega moža pri obdelovanju kmetije bistveno večji od prispevka staršev. To pa pomeni, da je delež tožnice in njenega moža zato bistveno višji, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Tožničini starši so prispevali zemljišče, a je bil to praktično njihov edini prispevek. Zato je zmotno stališče sodišč prve in druge stopnje, da vrednosti zemljišč, delne (že prej obstoječe) komunalne opremljenosti ter danega lesa ni mogoče upoštevati pri izračunu tožničinega deleža. Ugovor zastaranja sta podala le prva toženka in tretji toženec. Ker pa gre za solidarne dolžnike, ta ugovor ni učinkoval tudi v korist drugega toženca. Zmotno je tudi stališče višjega sodišča, da tretji toženec s svojo izjavo na glavni obravnavi dne 26.11.1992 ni pripoznal dolga. Iz te izjave namreč izhaja, da je izrazil pripravljenost plačati tožnici denarni znesek na račun njenih terjatev, če bi bil zahtevek primerno postavljen. Izjava je torej jasna in določna v tej smeri, da se tretji toženec zaveda, da tožnici dolguje na podlagi njenega tožbenega zahtevka. V sodbi pritožbenega sodišča je tudi nasprotje med navedbo vsebine listin in med samimi listinami. Iz obrazložitve na 4. strani izhaja, da je neutemeljen ugovor tretjetoženega, da je pripoznal dolg. Tretji toženec pa takšnega ugovora ni podal, ne med postopkom pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi. Enako velja za ugotovitve pritožbenega sodišča, da tretjetoženec trdi, da sta podala ugovor zastaranja le prva toženka in tretji toženec.

Odločba o stroških postopka nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ta dejstva v nasprotju s podatki spisa. Sodišče se je namreč oprlo na procentualni uspeh, pri tem pa ni upoštevalo, da je vse stroške za izvedence krila izključno tožnica. Izvedence pa je bilo treba angažirati tudi zaradi uveljavljanja stvarnopravnega zahtevka. Glede tega zahtevka je tožnica uspela z 80%.

Prva tožena stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da ni lastnica premičnin, vpisanih v vl. št. 66 k.o... in v vl. št. 171 k.o. T... Glede nedenarnega zahtevka zato ni pasivno legitimirana. Glede denarnega zahtevka pa meni, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili zastaranje.

Na revizijo je odgovoril tudi tretji toženec, ki poudarja, da gre pri ocenjevanju vlaganj v nepremičnine za dejansko vprašanje. Dejanskega stanja pa z revizijo ni mogoče izpodbijati. Nasprotuje tudi revizijskim pogledom na pretrganje zastaranja.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo.

Revizija zoper odločitev o pravdnih stroških in zoper odločitev o nedenarnem tožbenem zahtevku ni dovoljena, zoper odločitev o denarnem zahtevku pa je utemeljena le glede zahtevka zoper drugega toženca.

1.) O zavrženju revizije: a) O pravdnih stroških odloča sodišče vedno s sklepom (četudi odločba v naslovu tega ne vsebuje, kadar je odločitev o stroških postopka del odločitve o glavni stvari). Ta odločitev namreč ni odločitev o glavni stvari, saj so pravdni stroški akcesorne narave. Sklep o odmeri in priznanju pravdnih stroškov ni sklep, zoper katerega bi bila v skladu 384. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002, v nadaljevanju ZPP) dovoljena revizija. Ne gre namreč za sklep, s katerim bi se postopek končal. Ker torej revizija zoper odločitev o pravdnih stroških ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP; prim. pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja, II/98, str. 4).

b) Kadar se tožbeni zahtevek po določbi 2. odstavka 44. člena ZPP ne tiče denarnega zneska (v tem primeru to velja za zahtevek za ugotovitev solastninske pravice, pravnega neučinkovanja izročilne pogodbe z dne 22.12.1989 glede tožnice ter za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnih listin - v nadaljevanju nedenarni zahtevek), je za dovoljenost revizije (2. odstavek 367. člena ZPP) odločilna vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi. Po 2. odstavku 180. člena ZPP mora namreč tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Če tega ne stori (ali če vrednost spornega predmeta ne presega določenega zneska), pravice do revizije nima in jo mora revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavreči. Ker tožnica vrednosti spornega predmeta glede nedenarnega zahtevka ni navedla ne v tožbi niti v vlogah, s katerimi je tožbo delno spreminjala (pa tudi toženci v tej smeri niso storili ničesar - 3. odstavek 40. člena ZPP), nima pravice do revizije zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na odločitev o nedenarnem zahtevku. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo tudi v delu, s katerim izpodbija odločitev o nedenarnem zahtevku (377. člen ZPP).

2.) O zavrnitvi revizije: Pritožbenemu sodišču se je na četrti strani sodbe sicer res prikradla napaka. Namesto "toženec" je v osmi vrstici 2. odstavka zapisalo "tretji toženec", to napako pa ponovilo še v prvi vrstici 3. odstavka, ko bi moralo namesto stavka: "Neutemeljen je ugovor tretjega toženega, da je pripoznal dolg ...", zapisati: "Neutemeljen je ugovor tožnice, da je tretji toženec pripoznal dolg...". Vendar je izpodbijano sodbo kljub tem napakam mogoče preizkusiti, saj iz celotnega konteksta obrazložitve izhaja, da gre v obeh primerih za stališči tožnice do ugovora zastaranja. Konec koncev bi bilo tudi nelogično, če bi tretji toženec ugovarjal, da sta ugovor zastaranja podala le prva tožnica in on, še bolj pa, da bi svojemu ugovoru zastaranja oporekal s trditvijo, da je zaradi (njegove) pripoznave dolga zastaranje pretrgano. Ker tako ne gre za vsebinske (marveč le za redakcijske) napake, očitana kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Tožnica je šele v pritožbi z dne 31.1.2002 postavila trditev, da je tretji toženec na glavni obravnavi dne 26.11.1992 pripoznal dolg, ne da bi pri tem pojasnila (in še manj izkazala), da tega brez svoje krivde ni mogla navesti že prej (prim. 337. člen ZPP). Pritožbeno sodišče (ki se mu na to trditev ne bi bilo treba ozirati) pa je ugotovilo, da je tretji toženec na glavni obravnavi dne 26.11.1992 izjavil: "Pripomin, da sem generalno gledano jaz pripravljen nekaj priznati tožnici v denarnem znesku, kolikor bi bil primerno postavljen" (Pritožbeno sodišče sicer ne bi smelo ugotavljati dejstev, ki niso bila obravnavana v sodbi sodišča prve stopnje/prim. 5. člen in 355. člen ZPP/, vendar te postopkovne kršitve revidentka ne uveljavlja).

Revizijsko sodišče sprejema pravni zaključek pritožbenega sodišča, da taka izjava ne predstavlja pripoznave dolga (oziroma pravilneje, odpovedi zastaranju - zastaralni rok je namreč iztekel že pred vložitvijo tožbe - prim. 366. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR). Kajti iz te izjave ne izhaja, kaj in koliko ter iz kakšnega naslova je bil tretji toženec pripravljen priznati v denarnem znesku. Tožnica je namreč (tudi zoper tretjega toženca) uveljavljala dva različna denarna zahtevka: zahtevek za plačilo 750.000,00 SIT (tega je nato zvišala na 1.437.726 SIT) za njena vlaganja v strojno in drugo opremo, ki je ostala na posestvu, vključno z vlaganjem v hišo in obnovo vinograda, ter nedenarnemu zahtevku podrejen tožbeni zahtevek za plačilo 1.675.000,00 SIT (za vlaganja v novo gospodarsko poslopje - živinski hlev s prizidki in zidanico). Pismena pripoznava zastarane obveznosti pa se šteje za odpoved zastaranju (1. odstavek 366. člena ZOR) le tedaj, če na jasen in nedvoumen način izraža dolžnikovo voljo, da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika. Sama po sebi torej ne zadostuje izjava dolžnika, da bo upniku nekaj plačal (oziroma v tem primeru celo, da je/šele/ pripravljen nekaj priznati v denarnem znesku); izjava, ki ima veljavo pripoznave dolga, se mora nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 971/93).

3.) O ugoditvi reviziji: Ker je vsak od sodedičev zapustnikov dedič, so na vsakega od njih prešli tudi zapusnikovi dolgovi, kakršni so bili ob zapusnikovi smrti (1. odstavek 142. člena Zakona o dedovanju - Uradni list SRS, št. 15/76 - 23/78 in Uradni list RS, št. 83/2001 - v nadaljevanju ZD). Vsak dedič je tako (namesto zapustnika) dolžnik glede vsakega od "podedovanih" dolgov. Obveznost, ki je imela prej enega dolžnika, ima sedaj več dolžnikov. Če je deljiva, so dediči nerazdelno odgovorni (3. odstavek 142. člena ZD).

Sodna praksa solidarnim dolžnikom le izjemoma priznava položaj enotnih sospornikov. Gre za spore, ki so se nanašali na premoženje prvotne občine, ki še ni bilo razdeljeno med novo nastale občine (npr. sodbi VSRS II Ips 513/2000 in III Ips 153/99), ali za primere solidarne odgovornosti zakoncev za obveznosti, ki jih je prevzel en zakonec za tekoče potrebe družine (2. odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Uradni list SRS, št. 15/76 in 1/89 ter Uradni list RS, št. 13/94 - 64/2001 - prim. sklep VSRS II Ips 94/2001). Obema primeroma je skupno to, da je za solidarne dolžnike spor mogoče rešiti le na enak način, da je torej odločitev o njihovi obveznosti v razmerju do njih lahko samo enaka, ugodna ali neugodna za vse, ne more pa biti za enega ugodna za drugega pa neugodna.

Na prvi pogled se zdi, da spadajo v to (izjemno) kategorijo tudi dediči, ki so toženi kot sodolžniki zapustnikovih obveznosti. Kar se tiče nastanka obveznosti namreč nimajo različnih ugovorov. Vendar lahko upnik kateremu od njih obveznost oprosti (t.i. parcialni odpust dolga - 2. odstavek 416. člena ZOR), kar pomeni, da je ta dolžnik prost obveznosti, drugi dolžniki pa solidarno odgovarjajo za obveznost, zmanjšano za del, ki glede na medsebojna razmerja med dolžniki pada na tistega, ki mu je bil dolg (parcialno) odpuščen (prim. 2. odstavek 416. člena ZOR - parcialni odpust dolga pri nasledstvu občin in pri solidarni obveznosti zakoncev zaradi nedoločnosti notranjih dolgovnih razmerij seveda ni mogoč). Razen tega je vsak od sodedičev odgovoren le do višine vrednosti svojega dednega deleža (3. odstavek 142. člena ZD). Sodedič odgovarja za zapustnikove dolgove "pro viribus hereditatis", toda (ob ugovoru) nikoli preko meje vrednosti svojega dednega delaža. Upnik sicer lahko od posameznega dediča zahteva več, kot znaša njegov delež v notranjem deležnem razmerju med dediči, a le v mejah vrednosti dednega deleža tega dediča (prim. K. Zupančič, Dedno pravo, Ljubljana, 1991, str. 178 in N. Gavella, Nasljedno pravo, Zagreb, 1990, str. 270).

To pomeni, da je mogoče spor o "podedovanih" obveznostih glede različnih dolžnikov (dedičev) tudi različno rešiti. Upnik namreč lahko dolg odpusti samo nekaterim dedičem (kar pomeni, da so ti prosti obveznosti, obveznost preostalih pa se zmanjša za del, ki glede na medsebojna razmerja med dediči pada na tiste, ki jim je bil dolg odpuščen). Razen tega so velikosti (in s tem vrednosti) dednih deležev, ki omejujejo odgovornost za zapustnikove dolgove, lahko različne.

Čim je tako, pa dediči v tem (čeprav na oko enotnem) pravnem razmerju niso enotni sosporniki (196. člen ZPP). Ker je vsak od njih samostojna stranka, njihova dejanja ali opustitve ne koristijo drugim sospornikom (195. člen ZPP). Ugovor zastaranja, ki sta ga podala prva tožnica in tretji toženec, zato ne učinkuje tudi za drugega toženca.

Ker je zaradi zmotnega pravnega naziranja sodišč druge in prve stopnje, da gredo učinki ugovora zastaranja tudi v korist drugega toženca, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obstoja in višine uveljavljane verzijske terjatve), je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo 1.437.726,00 SIT tudi zoper drugega toženca, ter tisti del odločitve o stroških postopka, ki se nanaša na drugega toženca in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odstavek 380. člena ZPP). Sicer pa je revizijo v delu, s katerim izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 1.437.726,00 SIT zoper prvo toženko in tretjega toženca zavrnilo.

Ker odgovor prve toženke na revizijo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, je revizijsko sodišče zavrnilo njen predlog za povrnitev stroškov revizijskega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP), odločitev o tožničinih stroških revizijskega postopka pa je pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Glede na doslej povedano, posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.