Jedro

Izbrana vrsta poštne pošiljke po drugem odstavku 50. člena ZPSto-2 ni ekskulpacijski razlog, torej razlog, ki bi izključeval odgovornost po temelju, temveč je od tega dejstva odvisna višina odškodnine, ki jo je stranka z interesom dolžna povrniti, torej višina pravno priznane odškodnine. Višina odškodnine je skladno z drugim odstavkom 52. člena ZPSto-2 omejena, tj. stranka z interesom ne odgovarja po načelu popolne odškodnine, ampak limitirano. V obravnavanem primeru je njena odgovornost omejena na 15-kratnik cene, plačane za poštno storitev, upoštevaje pri tem dodatno še tretji odstavek cit. člena in pravico do povrnitve plačane cene za prenos pošiljke (minus cene zavarovanja).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila predlog tožnice, da naj ji stranka z interesom, zaradi izgube priporočenega pisma št. RA253837326SI v notranjem prometu, poleg že izplačane odškodnine v višini 34,28 EUR izplača še odškodnino v višini 3.965,72 EUR. Stroškov postopka ni bilo.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica kot uporabnica poštnih storitev proti stranki z interesom kot izvajalki poštnih storitev podala zahtevo za rešitev spora zaradi kraje priporočenega pisma, vsebino katerega naj bi predstavljalo zlato v vrednosti 4.000,00 EUR. Toženka je pristojna za reševanje takšnih sporov po 62. členu v povezavi s tretjim odstavkom 51. člena Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2), po drugem odstavku 56. člena cit. zakona pa ob odsotnosti drugačne zakonske ureditve vodi postopek in izdaja akte po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Tožnica je zatrjevala oddajo poštne pošiljke na pošti v A., a pošiljka k naslovniku ni prispela. Tožnica je glede na vrednost vsebine predvidevala, da je bila pošiljka ukradena, saj ni mogoče, da bi se izgubila. Dogodek so prijavili policiji, zahtevali so tudi pregled kamer. Stranka z interesom ni ravnala z dolžno skrbnostjo, tožnica pa z izplačano odškodnino ni zadovoljna, saj je bila oškodovana za 4.000,00 EUR in je zahtevala odškodnino v tolikšni vrednosti. Stranka z interesom je podala izjasnitev in navedla, da je obravnavala zadevo kot reklamacijo in v skladu s svojimi Splošnimi pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve tožnici priznala 15-kratnik cene, plačane za izvedeno storitev, saj je njena odgovornost za izgubo pošiljke omejena. Tožnica je njena pogodbena stranka, kar pomeni, da skladno s pogodbo oddaja različne vrste pošiljk, zato je seznanjena z različnimi vrstami storitev, ki jih stranka z interesom ponuja, posledično pa tudi z odgovornostjo stranke z interesom glede na takšne različne vrste pošiljk. Tožnica je v času od leta 2014 do leta 2017 oddajala tudi vrednostna pisma, ki so po cit. splošnih pogojih ustrezna za vrednostne vsebine, med katere sodi tudi zlato. Tožnica je odgovorna za izbiro ustrezne storitve glede na vrednost vsebine. Tovrstno vsebino bi bilo treba poslati kot vrednostno pismo ali paket oz. poslovni paket z označeno vrednostjo. V tem primeru bi tožnica morala plačati tudi višjo ceno storitve in bi bila tudi upravičena do zahtevane odškodnine, kolikor bi dokazala dejansko vrednost vsebine pošiljke. Tožnica tudi ni dokazala, da bi bilo v izgubljeni pošiljki zlato oz. da bi bila vsebina pošiljke vredna 4.000,00 EUR. Uporabniki vrsto poštne storitve prosto izbirajo, s tem pa prevzemajo tudi soodgovornost oz. tveganje, da bodo prejeli v primeru napak nižjo odškodnino od dejanske škode, kolikor ne bodo izbrali ustrezne vrste storitve, kar je posebnost poštne dejavnosti pri prenosu poštnih pošiljk, ki je regulirana z mednarodnimi akti, ZPSto-2 in cit. splošnimi pogoji. Tožnica in stranka z interesom nista dosegli sporazumne rešitve spora, tudi ne po opravljeni ustni obravnavi pred toženko. Zato je toženka vlogo obravnavala po določilih ZPSto-2 (50., 51., 52. člena) in splošnih pogojev stranke z interesom, ki jih citira, in odločila, da tožnica zato, ker je ob pošiljanju izbrala priporočeno pošiljko kot vrsto storitve, ni upravičena do odškodnine, višje od 15-kratnika cene, plačane za izvedeno storitev, z dodatkom plačane poštnine, kar je stranka z interesom tožnici tudi izplačala (34,28 EUR predstavlja 2,08 EUR poštnine in 15-kratnik cene za izvedeno storitev). Do celotne zahtevane odškodnine bi bila tožnica upravičena, če bi bila pošiljka poslana kot vrednostno pismo z označeno vrednostjo 4.000,00 EUR, saj je posebnost takšnega pisma, da se v njem lahko pošilja denar in druge vredne predmete ter se na ovojnici označi vrednost, za katero se vsebina zavaruje in se v primeru izgube označena vrednost kot odškodnina tudi izplača. Zato je toženka zahtevek tožnice zavrnila.

3. Tožnica v svoji tožbi uveljavlja: (i) kršitev pravil postopka in Ustave RS, češ da se je stranka z interesom svoje odgovornosti branila z navedbo, da tožnica ni dokazala dejanske vrednosti pošiljke, medtem ko je tožnica v tej zvezi predlagala izvedbo dokazov in predložila listine o vrednosti blaga (pregled kamer, prevzemnice št. 158-167, popis oddanih pošiljk in potrdilo o opravljenih storitvah, oba z dne 19. 5. 2017), a toženka o njih ni odločila in se do njih v izpodbijani odločbi ni opredelila; (ii) posledično napačno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja; in (iii) napačno uporabo materialnega prava, ker drugi odstavek 50. člena ZPSto-2 ne navaja posredovanja s primerno poštno storitvijo kot ekskulpacijskega razloga oz. razloga za zmanjšanje prisojene odškodnine, temveč bi moral organ vrednost izgubljene pošiljke vselej presojati po izvedbi vseh dokazov. Tožnica v dokaznem predlogu poleg sklicevanja na pisanja in vloge iz upravnega spisa zadeve (op. sodišča: to so izpodbijana odločba, zapisnik o ustni obravnavi z dne 15. 8. 2017 in dopis tožnice z dne 22. 9. 2017) ter na listine, ki so že v upravnem spisu (op. sodišča: to sta popis oddanih pošiljk in potrdilo o opravljenih storitvah, oba z dne 19. 5. 2017), podaja tudi dokazni predlog z listinami - prevzemnicami št. 158-167, zaslišanjem B. B. in vpogledom v spis - policijski zapisnik z dne 20. 5. 2017. Predlaga izvedbo dokaznega postopka, odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v novo odločanje ter povrnitev stroškov.

4. Toženka v odgovoru na tožbo argumentira, da je na strani pošiljateljev odgovornost, da izberejo ustrezno poštno storitev glede na vrsto pošiljke in s tem tudi stopnjo zavarovanja za morebiten škodni primer, saj le pošiljatelj pozna vsebino pošiljke. Glede na določilo 52. člena ZPSto-2 je tudi določena najvišja odškodnina v primeru priporočene pošiljke. Sicer bi vsi pošiljatelji pošiljali navadne ali priporočene pošiljke, kar je ceneje od vrednostne pošiljke, nato pa šele v primeru kraje ali izgube zatrjevali visoko vrednost pošiljke in terjali odškodnino od stranke z interesom, kar pa ni dopustno. Ker ZPSto-2 izrecno veže višino odškodnine na vrsto poštne pošiljke oz. storitve, toženka ni bila dolžna izvajati dokazov glede dejanske vrednosti tožničine pošiljke. V obravnavanem primeru vrednost pošiljke ni pomembna, saj pošiljka ni bila poslana kot vrednostna in bila označena njena vrednost, zato ni pogojev za uporabo 1. točke drugega odstavka 52. člena ZPSto-2. Tožničin predlog za izvedbo dokazov s pregledom kamer in listin, iz katerih naj bi bila razvidna vrednost pošiljke, je zato nepotreben, ker izvajanje dokazov o vrednosti pošiljke v konkretnem primeru, ko gre za priporočeno in ne za vrednostno pošiljko, ne prispeva k razjasnjevanju relevantnega dejanskega stanja. Toženka je dolžna izvajati le tiste dokaze, ki so relevantni za odločitev v zadevi, ter navedeno obrazložiti, kar je toženka v izpodbijani odločbi v celoti storila. Tožnica dokaznega predloga za pregled kamer v upravnem postopku ni podala, to je bilo predlagano policiji v predkazenskem postopku, ne pa v upravnem postopku, zato se toženka do tega ni bila dolžna izrecno opredeljevati, je pa to povzela v izpodbijani odločbi v okviru povzemanja tožničinih navedb. Toženka predlaga zavrnitev tožbe in zahtevka za povrnitev stroškov.

5. Tožnica je vsled toženkinega odgovora na tožbo vložila še pripravljalno vlogo, v kateri je navedla, da ne more nositi bremena izbire poštne storitve v primeru izgube, poškodbe ali kraje poštne pošiljke. V teh primerih je izvajalec dolžan plačati odškodnino, če niso podani ekskulpacijski razlogi; ne more pa se odgovornosti razbremeniti z navedbo, da ni bila izbrana ustrezna oziroma primerna storitev, saj to iz predpisa ne izhaja. Stranka z interesom je očitala med drugim tudi, da tožnica ni uspela dokazati dejanske vrednosti pošiljke, kar izhaja iz izpodbijane odločbe (str. 2). Tožnica pa je predložila več dokazil, ki potrjujejo navedbe o vrednosti v višini 4.000,00 EUR, in sicer prevzemnice, popis oddanih pošiljk in potrdilo o opravljenih storitvah, ključen dokaz pa je bil pregled kamer, vendar tega dokaza toženka ni izvedla in se do njega v izpodbijani odločbi ni opredelila, kot tudi ne do ostalih dokazov. Ker se je stranka z interesom branila, da tožnica ni uspela dokazati dejanske vrednosti pošiljke, in ker je tožnica o tem predlagala dokaze, bi morala toženka dokaze bodisi izvesti bodisi jih zavrniti kot neutemeljene ali nerelevantne in to obrazložiti v izpodbijani odločbi, a tega ni storila. V odgovoru na tožbo sicer v tej zvezi obširno navaja, zakaj teh dokazov ni bila dolžna izvesti, a bi to morala storiti že v izpodbijani odločbi. Izpodbijane odločbe zato ni mogoče preizkusiti, tega pa odgovor na tožbo ne more sanirati.

6. Stranka z interesom na vloge tožnice in toženke ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu upravnega spisa in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da so izpodbijana odločba in njeni razlogi pravilni in zakoniti ter se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanjo sklicuje, pomanjkljivost obrazložitve izpodbijane odločbe glede dokazovanja (kot bo obrazloženo spodaj) sanira z dodatnimi razlogi, navedenimi v nadaljevanju, v stvari sami pa pojasnjuje, kot sledi.

9. V zadevi ni spora o tem, da je tožnica poslala svojo pošiljko kot priporočeno in da pošiljka k naslovniku ni prispela, vsled česar je stranka z interesom tožnici že izplačala odškodnino v višini 34,28 EUR. Temelj odškodninskega zahtevka torej ni sporen, sporna je le njegova višina. Prav ima o tem vprašanju toženka, da izbrana vrsta poštne pošiljke po drugem odstavku 50. člena ZPSto-2 ni ekskulpacijski razlog, torej razlog, ki bi izključeval odgovornost po temelju, temveč je od tega dejstva odvisna višina odškodnine, ki jo je stranka z interesom dolžna povrniti, torej višina pravno priznane odškodnine. To je razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ko na str. 4 toženka jasno obrazloži, da je zavrnila tožničin zahtevek za povrnitev odškodnine v preostalem znesku, torej poleg predhodno s strani stranke z interesom že izplačanega nespornega dela odškodnine. Višina odškodnine je namreč skladno z drugim odstavkom 52. člena ZPSto-2 omejena, tj. stranka z interesom ne odgovarja po načelu popolne odškodnine, ampak limitirano. V obravnavanem primeru je njena odgovornost omejena na 15-kratnik cene, plačane za poštno storitev, upoštevaje pri tem dodatno še tretji odstavek cit. člena in pravico do povrnitve plačane cene za prenos pošiljke (minus cene zavarovanja). Zato v obravnavanem primeru sodišče zatrjevane nepravilne uporabe materialnega prava ne ugotavlja, posledično pa tudi ne ugotavlja nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj so bila v upravnem postopku ugotovljena vsa dejstva, ki jih za zadevo merodajni materialnopravni predpis opredeljuje kot pravnorelevantna. Tega argumentacija stranke z interesom, ki jo je v izpodbijani odločbi v povzetku navedb strank povzela toženka, namreč da tožnica ni uspela dokazati vrednosti svoje pošiljke, ne spremeni, saj takšna obramba stranke z interesom dejstva vrednosti tožničine pošiljke ne naredi za pravnorelevantnega. Poleg tega pa je treba v tej zvezi upoštevati tudi obrazložitev izpodbijane odločbe na str. 3, kjer je jasno navedeno, da je stranka z interesom glede vrednosti tožničine pošiljke vpraševala v zvezi z morebitnim poravnavanjem o preostanku svoje odškodninske obveznosti, glede na to, da je tožnici nesporni del odškodnine že izplačala.

10. Vsled navedenega ima toženka prav tudi, ko argumentira, zakaj so bili nepotrebni tožničini dokazni predlogi v smeri ugotavljanja vrednosti pošiljke - ker je višina odškodnine, kot rečeno, limitirana in ne more znašati toliko, kolikor znaša vrednost pošiljke, zato vrednost pošiljke v obravnavanem primeru ni relevantno dejstvo, posledično pa so nepotrebni tudi tozadevni dokazi. Daje pa sodišče prav tožnici, da v izpodbijani odločbi toženka tega dokaznega sklepa ni izrecno napravila in da toženka tega ne more sanirati z odgovorom na tožbo. Lahko pa to napravi sodišče s svojo sodbo. Zato na tem mestu sodišče razloge izpodbijane odločbe v tem delu dopolnjuje, in sicer so iz zgoraj navedenih razlogov dokazni predlogi, ki jih je tožnica podala na obravnavi v upravnem postopku dne 25. 8. 2017 (popis oddanih pošiljk in potrdilo o opravljeni storitvi), nepotrebni. Glede s tožbo zatrjevana predlaganega pregleda kamer je toženka podanost tega dokaznega predloga v upravnem postopku zanikala, čemur se tožnica ni protivila, zato je to neprerekano in se torej šteje, da tožnica tega dokaznega predloga v upravnem postopku ni podala. Da bi tožnica prevzemnice št. 158-167 predložila že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe iz predloženih upravnih spisov ne izhaja kljub drugačnemu tožbenemu zatrjevanju, namreč po podatkih spisa teh listin ni predložila niti v svojem ugovoru z dne 22. 6. 2017, niti na ustni obravnavi in tudi ne s kasnejšim elektronskim sporočilom (brez priponk) z dne 22. 9. 2017. 11. Glede v upravnem sporu s strani tožnice podanih dokaznih predlogov pa sodišče na podlagi podatkov upravnih spisov ugotavlja, da tožnica dokaznih predlogov z zaslišanjem B. B., vpogledom v spis - policijski zapisnik z dne 20. 5. 2017 in tudi, kot rečeno, s prevzemnicami št. 158-167 v upravnem postopku ni podala, zato, ob odsotnosti tožničine obrazložitve, zakaj teh dokaznih predlogov ni podala že prej, sodišče te dokazne predloge ocenjuje za prepozne po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 in jih zato pri odločanju skladno z 52. členom ZUS-1 ne upošteva. Dejstva, ki naj se s temi dokaznimi predlogi dokazujejo, pa za odločitev o zadevi tudi niso pravnorelevantna, in jih sodišče zato zavrača tudi kot nepotrebne za odločitev. Kot pravnonerelevantne sodišče zavrača tudi ostale dokazne predloge, ki jih tožnica v upravnem sporu ponovno podaja.

12. Izpodbijana odločba je po dopolnitvi razlogov odločitve v upravnem sporu pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi na podlagi 2. alinee drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

14. Ob zavzetem pravnem stališču sodišče ugotavlja, da v zadevi ni spora o pravnorelevantnih dejstvih, ki so podlaga za odločitev, in da dokazi, ki jih predlaga tožnica ne morejo vplivati na odločitev, zato je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS‑1.