Jedro

Tožnica svoj zahtevek utemeljuje na kopiji zapisane oporoke, pri čemer pa ne trdi in tudi ne dokazuje, da bi bil original oporoke po naključju ali z dejanjem koga drugega uničen, izgubljen, skrit ali založen, bodisi po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti (77. člen ZD). Le v primeru, če bi tožnica zatrjevala in dokazala zgoraj navedena dejstva, bi bilo mogoče predloženo oporoko upoštevati kot dokaz, da je oporoka obstajala, da je bil original uničen, da je bila sestavljena v pravilni obliki in kakšna je vsebina oporoke, vse v smislu 77. člena ZD.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica oporočna dedinja na podlagi oporoke pred pričami z dne 22.3.1968 premoženja njenega moža, pokojnega A. C., umrlega dne 11.11.1990, zato je toženec dolžan izročiti v posest in brezplačno uživanje tožnici idealni delež 5/20 glede na celoto nepremičnin, vknjiženih v vl. št. .. k.o. .., ter tožnici izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos pravice brezplačnega uživanja po 38. in 39. členu Zakona o denacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč na idealnem deležu 5/20 glede na celoto navedenih nepremičnin v korist tožnice I. C. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 125.600,00 SIT s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Po oceni pritožnice je sodišče prve stopnje nepravilno svoj zaključek, da je oporoka, ki jo je tožnica predložila in na podlagi katere uveljavlja svoje pravice v tem postopku, kopija, oprlo le na pričevanje odvetnika B. in na izpoved toženca, ki ima interes v tej pravdi. Po njenem mnenju pričevanje odvetnika B. ni prepričljivo, saj obstajajo nasprotja med njegovim prvim in drugim zaslišanjem, teh nasprotij pa sodišče prve stopnje ni ocenilo. Po njenem mnenju pa je oporoka, ki je predložena v spis, originalna, saj je bila s strani odvetnika izročena oporočitelju, ki je izročeno oporoko vedno imel kot edino originalno oporoko, saj mu druga tudi ni bila izročena, te oporoke pa nikoli ni uničil. Po mnenju pritožnice se sodišče tudi ni dovolj opredelilo glede pričevanja prič, ki so pojasnile, v kakšnih okoliščinah se je našla sporna oporoka. Ker je po mnenju pritožnice jasno dokazano, da oporoka pokojnega A. C. ni bila nikoli izgubljena, založena ali uničena in je tožnica zanjo prvič izvedela ob adaptaciji stanovanja 24.6.1995, najdena oporoka ima vse zakonske atribute oporoke z originali podpisov oporočitelja in prič ter original žigom odvetnika B., je njen tožbeni zahtevek utemeljen. Če bi oporočitelj hotel oporoko uničiti, bi to lahko storil, zato so navedbe toženca, češ da naj bi mu oporočitelj dejal, da je nekaj grdega napisal, nato pa uničil, očitno ne nanašajo na oporoko, v kolikor so sploh bile izgovorjene. Pritožnica zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne. V odgovoru pojasnjuje, da ne drži trditev tožeče stranke, da je bil sodišču predložen originalni izvod oporoke, saj to ne izhaja iz zapisnika o razglasitvi pismene oporoke, kot tudi ne iz same predložene listine.

Zapustnik je uničil originalni izvod oporoke, s čimer je štel, da je oporoko preklical, kot je tožencu povedal potem, ko sta se že pobotala. Po mnenju toženca je odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v smislu določil 1. in 2. odst. 350. člena ZPP ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti ni sodišče prve stopnje storilo kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno prvostopnega sodišča, saj temelji na izvedenih dokazih in je življenjsko sprejemljiva in logična. Listina, ki jo je tožnica izročila sodišču dne 17.1.1996, je pismena oporoka pred pričami pokojnega A. C., sestavljena pri odvetniku L. B. dne 22.3.1968. Že iz same listine izhaja, da gre za kopijo, kar je ugotovilo tudi sodišče v zapisniku o razglasitvi oporoke. To dejstvo je potrdil tudi pisec oporoke odvetnik L. B., ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo in jasno ob obeh zaslišanjih pojasnil, da je kot odvetnik v obdobju, ko še ni bilo računalnikov, listine sestavljal tako, da je bil original vedno napisan na prvem debelejšem izvodu papirja, ostali potrebni izvodi pa kot kopije na tanjšem papirju. Če je stranka želela več izvodov listin v originalu, je na kopijah označil, da gre za original, sicer pa je original predstavljal le prvi napisani izvod listine, ki je bil tudi po obliki original. Odvetnik B. sicer res ni predložil kakšnega primera zapisa listine, ki bi potrdil prakso, ki jo je opisal, vendar pa pritožbeno sodišče nima pomislekov o tem, da je tako v resnici ravnal, saj je bilo in je še vedno takšno ravnanje običajno in edino pravilno. Ni namreč mogoče sprejeti tožničine teze, da so vsi zapisani izvodi neke listine originali, če to ni na vsakem posebej izrecno potrjeno s strani uradne osebe. V pričevanju pisca oporoke odvetnika B. ob prvem in drugem zaslišanju po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomembnih razlik, zlasti ne o bistvenih stvareh, saj je že ob prvem zaslišanju jasno povedal, da je oporoko običajno pisal v dveh izvodih, od katerih je en izvod predstavljal original, drugi pa kopijo. Sprva je na vprašanje odgovoril, da je oporočitelju izročil original, nato, da mu je izročil kopijo, en izvod pa naj bi ostal pri njem. V nadaljevanju zaslišanja pa je izjavil, da misli, da je oporočitelju izročil original in kopijo, kar je tudi logično ob upoštevanju njegove nadaljnje izjave, da sam v pisarni ni vodil hrambe oporok, pač pa le seznam oporok, ki jih je v svoji pisarni zapisal. Ob drugem zaslišanju je svoje prvotno pričevanje potrdil in ga glede podrobnosti v zvezi s potekom zapisovanja konkretne oporoke ter glede njegove prakse v zvezi z zapisovanjem oporok in drugih listin, nekoliko razširil. Bistveno pa je, da je obakrat potrdil, da je s strani tožnice predložena listina kopija zapisane oporoke, saj na njej ni navedeno, da predstavlja original, kar bi na njej potrdil, če bi bila v času sestave oporoke takšna želja ali potreba. Ker na predloženi kopiji zapustnikove oporoke ni označeno, da gre za original, je kot original tudi ni mogoče upoštevati. Za presojo o tem, ali gre za original ali kopijo, po oceni pritožbenega sodišča tudi ni pomembna okoliščina, kako se je sporna oporoka našla, saj je glede na pomen, ki ga običajno ljudje dajejo oporokam, ki jih dajo zapisati, povsem možno, da je pokojni oporočitelj hranil original oporoke posebej od kopije, saj bi v primeru uničenja originala brez njegove volje ostala še kopija, s katero bi prizadeti lahko dokazovali obstoj originala. Glede na navedeno pa so očitki tožnice v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo pričevanja priče L. B., pričevanj prič M. in I. K. ter I. in D. Č. ter izpovedi tožnice o tem, kako se je našla sporna oporoka, pa sploh ni oziroma jih je pomanjkljivo ocenilo, neutemeljeni.

Tožnica torej svoj zahtevek utemeljuje na kopiji zapisane oporoke, pri čemer pa ne trdi in tudi ne dokazuje, da bi bil original oporoke po naključju ali z dejanjem koga drugega uničen, izgubljen, skrit ali založen, bodisi po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti (77. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Le v primeru, če bi tožnica zatrjevala in dokazala zgoraj navedena dejstva, bi bilo mogoče predloženo oporoko upoštevati kot dokaz, da je oporoka obstajala, da je bil original uničen, da je bila sestavljena v pravilni obliki in kakšna je vsebina oporoke, vse v smislu 77. člena ZD.

Ob upoštevanju nadaljnjih dejanjskih ugotovitev prvostopnega sodišča, da so bili toženec in njegova mati ter oporočitelj v letu 1968, ko je bila narejena sporna oporoka, v hudih sporih zaradi razdružitve solastnine, da so spore rešili sporazumno že kmalu po zapisu oporoke, da sta se toženec in oporočitelj pred oporočiteljevo smrtjo pobotala, saj je toženec vozil oporočitelja po T., kar pomeni, da je tudi razlog za rezdedinjenje toženca in njegove matere, zapisan v sporni oporoki, odpadel, da je oporočitelj dve leti pred smrtjo z darilno pogodbo med zakoncema vse ostalo svoje premoženje podaril svoji ženi, pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje povsem utemeljeno verjelo tožencu, da mu je oporočitelj ob priliki, ko sta se po ponovnem zbližanju v letu pred oporočiteljevo smrtjo, pogovarjala, povedal, da je nekoč nekaj grdega napisal o njem, vendar to več ne drži, saj je zapisano tudi uničil. Ob dejstvu, da originala zapustnikove oporoke ni, pa takšna izjava nedvomno pomeni, da je oporočitelj original uničil, kar ob upoštevanju določbe 2. odst. 99. člena ZD pomeni, da je oporoko preklical. Da je bila takšna oporočiteljeva volja po presoji pritožbenega sodišča dokazuje tudi njegovo ravnanje, ko je v letu 1988 svoje premoženje, za katerega je želel, da postane tožničino, podaril njej. Če bi želel, da postane v celoti njeno tudi premoženje, ki je bilo predmet zakonitega dedovanja po njem v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v ..., opr. št. D 69/91, bi tudi to premoženje vključil v darilno pogodbo, saj zato ni bilo nobene ovire. S tem bi v celoti nadomestil svojo oporoko iz leta 1968, saj zapuščine ne bi bilo, zato tudi uničenje oporoke ne bi imelo nobenega pomena. Sodišče prve stopnje je glede na povedano povsem utemeljeno zaključilo, da je oporočitelj original oporoke uničil, kar pomeni, da je oporoko preklical. Tožnica zato na podlagi predložene kopije oporoke ne more uveljavljati pravic v smislu 2. odst. 222. člena ZD.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odst. 154. člena ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni navedla nič takega, kar bi bistveno pripomoglo k odločitvi o pritožbi tožeče stranke, zato stroški, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek in jih ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP nosi sama.