Jedro

1. Če se je pritožba nanašala na odločbo, izdano v postopku pred sodiščem združenega dela, tožnica ni bila zavezana za plačilo sodne takse za vložitev pritožbe zoper to odločbo. 2. Po določbi 33. člena ZST se za sodbo plača taksa le enkrat, tudi če višje sodišče razveljavi odločbo nižjega sodišča in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se znesek sodne takse 190.194,00 SIT zniža na znesek 169.591,00 SIT, v ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki odmerilo sodno takso v znesku 190.194,00 SIT. Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sklep ni obrazložen in se ga ne da preizkusiti. Opozarja, da se je predmetni postopek vodil preko osem let in ob vložitvi tožbe oz. predloga, ni bilo predvideno plačilo sodnih taks. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih je res uveljavil takse, vendar ni prezreti, da je določba 62. člena zakona prenehala veljati z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Zakona o sodnih taksah. Po določbi 3. odst. 12. člena ZST pa delavec ne plačuje takse v individualnih delovnih sporih o prenehanju delovnega razmerja. Prav tako meni, da je odmerjena taksa za vsako izdano sodbo brez pravne podlage, saj se za sodbo plača le ena sodna taksa. Ne strinja se z višino vrednosti točke, ki jo je upoštevalo sodišče. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in kršitve določb postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) v zvezi s 366. členom ZPP. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje sklepa o odmeri sodne takse ni ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev popolno obrazložilo, vendar je sprejelo napačno odločitev zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava. Pravilno opozarja pritožba, da se je postopek v tem individualnem delovnem sporu začel še pred uveljavitvijo Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94), ki je stopil v veljavo dne 13.5.1994. Tako je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo sodno takso za pritožbo zoper sodbo, ki je bila izdana pred uveljavitvijo ZDSS. Drugi odst. 68. člena ZDSS namreč določa, da se v primeru, če je do uveljavitve tega zakona izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem združenega dela prve stopnje končal, nadaljnji postopek opravi po dosedanjih pravilih. To torej pomeni, da tožnica ni bila zavezana za plačilo sodne takse za vložitev pritožbe dne 21.6.1994, saj se je ta pritožba nanašala na sodbo izdano v postopku pred sodiščem združenega dela. Zmotno pa je stališče pritožbe, da glede na spremembo oz. črtani 62. člena ZDSS ni zavezanka za plačilo sodne takse za spor o prenehanju delovnega razmerja. Do 10.7.1998 je določba 62. člena ZDSS veljala in so se takse, po določbi 1. odst. 61. člena ZDSS, plačevale po taksni tarifi, ki je bila določena za pravdni postopek, zmanjšane za 70 %. V sporih, ki niso bili premoženjsko pravne narave, se je kot vrednost zahtevka za plačilo takse vzel znesek 1000 točk. Tretji odst. navedenega člena je določal, da plačilo takse po določbah tega zakona zapade v plačilo z dnem, ko zapadejo v plačilo stroški postopka. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zavezalo tožnico tudi za plačilo sodne takse v zvezi z zahtevkom, ki se je nanašal na presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno materialnopravno podlago je tožnica zavezanka za plačilo sodne takse za sodbo z dne 17.4.1997, pritožbo z dne 16.6.1997, revizijo z dne 27.3.1999, delno sodbo z dne 16.2.2000 in sodbo z dne 11.4.2000. Pri tem pritožnica pravilno opozarja, da se za sodbo plača taksa le enkrat, kot to izhaja iz 33. člena Zakona o sodnih taksah (ZST - Ur. l. RS, št. 1-1/90 - 8/99). Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravilne vrednosti točke za odmero sodne takse. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vrednost točke za odmero sodne takse in sicer je 17.4.1997 bila ta vrednost 12,00 SIT (Ur. l. RS, št. 23/96), 16.6.1997 13,50 SIT (Ur. l. RS, št. 22/97), 27.3.1999 15,00 SIT (Ur. l. RS, št. 8/99), ta vrednost točke pa je veljala tudi ob izdaji delne sodbe 16.2.2000 in sodbe dne 11.4.2000. Sodišče prve stopnje je napačno vsakič odmerilo sodno takso od celotne vrednosti spornega predmeta, tako da je bilo glede na razveljavitve treba za sodbo v istem individualnem delovnem sporu plačati takso večkrat. Zato je pritožbeno sodišče, glede na določbo 3. odst. 62. člena ZDSS, ki je določal, da plačilo taks zapade v plačilo takrat kot stroški postopka in torej takse še niso bile plačane, spremenilo sklep sodišča prve stopnje glede odmere takse na sodbo z dne 17.4.1997, tako da je odmerilo sodno takso v denarnem delu zahtevka glede na vrednost spora 4.843.704,00 SIT, za kar znaša sodna taksa po tar. št. 1 48.437,00 SIT, znižana za 70 %, kot je to določal 62. člen ZDSS, 14.531,00 SIT, taksa za zahtevek, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja, pa po tar. št. 2/1, kot je odmerilo sodišče prve stopnje, 250 točk, kar ob upoštevanju 70 % znižanja znaša 900,00 SIT. Tako znaša skupaj taksa za sodbo z dne 17.4.1997 15.431,00 SIT in ne 26.014,00 SIT, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje. Za pritožbo z dne 16.6.1997 je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo sodno takso in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Za revizijo z dne 27.3.1999 je sodišče prve stopnje napačno odmerilo sodno takso, saj je takrat že veljal 12. člen noveliranega Zakona o sodnih taksah, ki je določal, da takse ne plača delavec v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja. Tako je tožnica dolžna plačati sodno takso za revizijo le od denarnega dela zahtevka v višini 4.948.790,00 SIT po tar. št. 3/5, kar znaša 98.976,00 SIT. Sodišče prve stopnje pa je pravilno odmerilo takso za delno sodbo z dne 16.2.2000 in sodbo z dne 11.4.2000 in to tudi ustrezno obrazložilo. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep delno spremenilo in znižalo znesek sodne takse na 169.591,00 SIT, za kar je imelo podlago v določbi 4. tč. 358. člena ZPP.