Jedro

Ugovor, da načrtovana vzdrževalna dela na melioracijskem območju niso bila izvedena, v tem postopku ni relevanten, saj določitev melioracijskega območja ni predmet postopka odmere nadomestila za kritje stroškov za vzdrževalna dela na melioracijskih območjih. Davčni organ mora tako v postopku odmere ugotoviti in upoštevati območje melioracije po sprejetem aktu (ali je po sprejetem aktu parcela glede katere se odmerja nadomestilo v območju melioracije ali ne), velikost parcel in stroške na določeno površino, in na tej podlagi izdati odločbo o odmeri nadomestila. V tem (davčnem) postopku ni mogoče izpodbijati pravilnosti veljavnih aktov, ki določajo območje melioracije, ceno, ipd., in so predmet drugih postopkov in aktov oziroma predpisov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se tožniku kot zavezancu za leto 2009 odmeri nadomestilo za kritje stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih v skupnem znesku 14,02 EUR, ki mora biti plačan v 30 dneh od vročitvi odločbe. Po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe. V obrazložitvi navaja, da se na podlagi 34. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Uradni list RS, št. 55/03-UPB-1) zagotavljajo sredstva za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje osuševalnih in velikih namakalnih sistemov do terciarnega omrežja lastniki melioriranih zemljišč v sorazmerju s površino teh zemljišč. Nadomestilo odmerja, pobira in izterjuje davčni organ po predpisih, ki urejajo postopek odmere, pobiranja in izterjave obveznosti iz kmetijstva, glede zamudnih obresti pa se uporablja zakon, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti. Višina je določena v absolutnih zneskih na en hektar zemljiške površine po meliorizacijskih območjih, določenih s Pravilnikom o določitvi višine nadomestila za kritje stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih za leto 2009 (Pravilnik, Uradni list RS, št. 87/09). Tožniku je bilo odmerjeno nadomestilo za hidromelioracijski sistem Lendava melioracija Turnišče II, površina 6674 m2, nadomestilo v EUR na hektar 21,00 EUR, odmerjeni znesek nadomestila torej 14,02 EUR.

Drugostopni organ se v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, sklicuje na določbe 94., 95., 91. člena ZKZ, po katerih zagotavljajo sredstva za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje osuševalnih in velikih namakalnih sistemov do terciarnega obrežja lastniki zemljišč, program rednega delovanja in vzdrževanja melioracijskih sistemov ter finančni načrt pripravi upravljavec melioracijskega sistema, višino obveznosti na hektar pa določi minister, pristojen za kmetijstvo. Na podlagi navedenih predpisov in podatkov o parcelah, ki jih pristojni geodetski upravi posreduje pristojna upravna enota, geodetska uprava pa jih posreduje v skupno bazo zemljiškega katastra, izda pristojni urad Davčne uprave RS odločbo o višini stroškov za redno delovanje in vzdrževanje melioracijskih sistemov za posameznega lastnika kmetijskih zemljišč. Glede postopka za odmero, pobiranje in izterjavo sredstev po tem členu se uporabljajo predpisi, ki urejajo postopek odmere, pobiranja in izterjavo obveznosti iz kmetijstva, glede zamudnih obresti pa zakon, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti. Pravilnik (Uradni list RS, št. 87/09) v 2. členu določa, da je višina nadomestila za kritje stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih za leto 2009 razvidna iz priloge, ki je sestavni del tega Pravilnika. Pritožnik ima na melioracijskem območju, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, v lasti zemljišče, zato je glede na navedene oziroma citirane predpise zavezanec za plačilo odmerjenega nadomestila. Pritožba je bila v okviru postopka pri prvostopnem organu odstopljena tudi v strokovno reševanje Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Sektorju za razvoj podeželja in strukturno politiko, ki je davčnemu organu posredovalo svoje strokovno mnenje z dne 25. 2. 2010 v tabelaričnem izpisu, kjer na podlagi evidence melioracijskih sistemov in naprav ugotavljajo neutemeljenost pritožbe, saj obe parceli ležita znotraj melioracijskega območja. Podatke za odmero spornega prispevka so pripravili na javnem razpisu izbrani upravljavci hidromelioracijskih sistemov in jih uskladili z melioracijskimi skupnostmi na terenu, ki bodo pregledale in potrdile tudi programe za vzdrževanje na podlagi sredstev iz odmer za leto 2009. Na podlagi sredstev iz odmere za leto 2009 bodo pripravljeni programi vzdrževanja za leto 2010. Zato se mora zavezanec glede vprašanj v zvezi z vzdrževanjem povezati z melioracijsko skupnostjo, ki deluje na območju melioracijskega sistema oziroma z upravljavcem. Davčni organ odmeri nadomestilo na podlagi podatkov, ki mu jih posreduje Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in je pri odmeri nadomestila vezan na te uradno pridobljene podatke. Na podlagi navedenega drugostopni organ ugotavlja, da pritožbi ni bilo mogoče ugoditi, zato je bilo treba odločiti, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano svoje mnenje izdalo na osnovi projekta izdelave melioracijskih sistemov in naprav (ki potem ni bil izveden), v resnici pa melioracijski jarki na območju k. o. ... ne obstajajo oziroma v sklopu izvedene komasacije predlog izvedbe melioracijskih jarkov na tem območju ni bil izveden. Navedeno izhaja tudi iz Potrdila Upravne enote Lendava, da v okviru izvedbenih del na melioracijskem območju Turnišče II na ožjem melioracijskem območju k. o. ..., parc. št. 2552 in 2553, ni bilo izvedenih melioracijskih jarkov, kar pomeni, da za navedeno območje niso nastali stroški pri vzdrževalnih delih na skupnih objektih in napravah v letu 2009 (priloga A3 sodnega spisa). Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, ki so razvidni iz drugostopne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je davčni organ, upoštevajoč določbe ZKZ glede melioracije, tožniku zakonito odmeril sporno nadomestilo, saj so sporna zemljišča znotraj uradno določenega melioracijskega območja.

V zvezi z melioracijami je v ZKZ med drugim določeno, da sredstva za kritje stroškov rednega delovanja in vzdrževanja melioriranih zemljišč zagotavljajo lastniki v sorazmerju s površino teh zemljišč (94. člen ZKZ). Program rednega delovanja in vzdrževanja melioracijskih sistemov iz prvega odstavka 91. člena ZKZ in finančni načrt pripravi upravljavec melioracijskega sistema, višino obveznosti na hektar pa določi minister za kmetijstvo. Na podlagi tega predpisa (ki določa obveznost na hektar) in podatkov o parcelah, ki se nahajajo znotraj posameznega melioracijskega območja (in izhajajo iz skupne baze zemljiškega katastra pri pristojni geodetski upravi) izda pristojni davčni urad odločbo po predpisih, ki urejajo postopek odmere pobiranja in izterjave obveznosti iz kmetijstva.

Iz citiranih in drugih določb ZKZ torej izhaja, da se kot meliorirane površine, za katere je treba plačevati oziroma prispevati sredstva za kritje stroškov rednega delovanja in vzdrževanja sistemov, štejejo vse tiste parcele, ki se nahajajo znotraj določenega melioracijskega območja. Davčni organ mora v postopku odmere ugotoviti in upoštevati območje melioracije po sprejetem aktu (ali je po sprejetem aktu parcela glede katere se odmerja nadomestilo v območju melioracije ali ne), velikost parcel in stroške na določeno površino, in na tej podlagi izdati odločbo o odmeri nadomestila. V tem (davčnem) postopku ni mogoče izpodbijati pravilnosti veljavnih aktov, ki določajo območje melioracije, ceno, ipd., in so predmet drugih postopkov in aktov oziroma predpisov.

Tožnik ne trdi ali dokazuje, da bi sporni parceli ležali izven uradno določenega melioracijskega območja, iz spisov zadeve pa je razvidno, da ležita znotraj tega območja. To dejstvo so v okviru tega postopka potrdili tudi izvedenci Ministrstva za kmetijstvo, kot to podrobneje pojasnjuje že upravni organ in je razvidno tudi iz spisov zadeve.

Ugovor, da melioracijski jarki na tem zemljišču de facto niso bili izvedeni (čeprav so bili načrtovani) v tem postopku iz že navedenih razlogov ni relevanten (ker določitev melioracijskega območja ni predmet tega postopka odmere nadomestila). Pa tudi sicer zgolj dejstvo, da na konkretni parceli ali ožjem območju konkreten melioracijski poseg ni bil izveden (npr. izkop jarkov), samo po sebi še ne dokazuje, da pozitivni učinki melioracije na to parcelo na vplivajo in da bi zato morala biti takšna parcela izvzeta iz melioracijskega območja.

Iz navedenih razlogov za odločitev v obravnavani zadevi tudi ni odločilno potrdilo Upravne enote Lendava o tem, da na območju tožnikovih parcel niso bili izvedeni melioracijski jarki. Kot že rečeno je treba spremembo aktov, ki določajo melioracijsko območje, doseči v drugih postopkih in ne morejo biti predmet davčnega postopka odmere nadomestila.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.