Jedro

Namen ureditve v zakonski določbi (1. alineja 1. tč. prvega odst. 258. čl. ZIZ) je bil preprečiti dolžniku izpodbijanje obstoja upnikove terjatve do njega zgolj s pavšalnim zanikanjem poslovnega razmerja, ker ob dejstvu, da je na upniku dokazno breme za obstoj poslovnega razmerja, iz katerega izvira verodostojna listina, že takšno zanikanje zadošča za utemeljenost dolžnikovega ugovora v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Upnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o predhodni odredbi z dne 7.7.2011. Dolžniku je naložilo, da mora v 8 dneh povrniti upniku stroške postopka v znesku 216,24 EUR.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo spremembo, torej ugoditev ugovoru zoper sklep o predhodni odredbi. Enako kot v ugovoru uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker s sklepom o predhodni odredbi dolžnik ni prejel tudi upnikovega predloga za izdajo predhodne odredbe, s tem pa mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pri izpodbijanju sklepa o predhodni odredbi je bil zato vezan izključno na povzetke iz obrazložitve tega sklepa, že ta pa daje slutiti, da je bil upnikov predlog najbrž pomanjkljiv in bi ga moralo sodišče zavreči. Svojo napako je sodišče zaznalo po prejemu ugovora in je 19.7.2011 dolžniku poslalo še prepis upnikovega predloga za izdajo predhodne odredbe ter dopolnitev tega predloga. Neutemeljeno je sodišče očitek procesne kršitve zavrnilo z utemeljitvijo, da se predlog za zavarovanje ne vroča v odgovor, saj odgovora nanj zakon ne predvideva; tega dolžnik niti ni zatrjeval. Ugovore v zvezi s predlogom upnika bo lahko dolžnik podal šele zdaj, v pritožbenem postopku. Upnikov predlog za izdajo predhodne odredbe in njegova dopolnitev sta nepopolna in nesklepčna. Glede na 40. in 41. čl. v zvezi z 239. čl. ZIZ bi moral predlog za zavarovanje vsebovati vsaj identifikacijske podatke upnika in dolžnika po 16. a čl. ZIZ; listine, ki so podlaga takemu predlogu; dolžnikovo obveznost; sredstvo ali predmet zavarovanja in druge potrebne podatke, tega pa predlog ne vsebuje, ravno tako ne dopolnitev predloga, ki je prinesla le še nepopolno opredelitev sredstva zavarovanja. Sodišče je kar samo dopolnilo predlog z vsemi podatki o dolžniku, z zneskom terjatve, s sredstvom zavarovanja in celo s poljubno izbranimi računi pri petih od šestih bank, pri katerih ima dolžnik odprte račune, s prepovedjo izplačil z računov, česar upnik ni predlagal. Nadalje vztraja pri stališču, da v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zanikal obligacijskega razmerja z upnikom, ampak ga je celo dopuščal, le identificirati ga na podlagi podatkov iz izvršilnega predloga ni mogel. Trdi, da prerekanja terjatve zaradi njenega nepoznavanja ni mogoče enačiti z zanikanjem terjatve, to sta dve različni stvari. Poleg navedenega je izpodbijani sklep posledica protiustavnosti ZIZ-I, ki je prinesel spremembo 258. čl., na katero se naslanjata upnik in sodišče prve stopnje, ta velja za nazaj, kar je v nasprotju z ustavno prepovedjo retroaktivnosti predpisov. 9. čl. ZIZ-I namreč določa, da se postopki, v katerih je bil predlog za izvršbo ali zavarovanje vložen pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona. To je v nasprotju s 155. čl. Ustave RS. Za stranke izvršilnega postopka, ki se je že začel in v katerem so stranke že opravile določena procesna dejanja, pri čemer so upoštevale veljavno zakonodajo in sodno prakso, so se sredi postopka spremenile bistvene določbe, ki krojijo njihov položaj v postopku. Očitno je, da sprememba zakona, ki velja tudi za postopke, ki so se začeli pred njegovo uveljavitvijo, dolžnike postavlja v neenak položaj, saj spremembo eni pri svojih procesnih dejanjih lahko upoštevajo, drugi pa ne, ker so ta dejanja že opravili, za tako razlikovanje pa ni nobenega tehtnega razloga. Pritožbenemu sodišču predlaga, da po uradni dolžnosti pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek presoje skladnosti določbe 9. čl. ZIZ-I z Ustavo RS. Izpodbija tudi stroškovno odločitev. Sodišče ni utemeljilo, zakaj so bili stroški odgovora na ugovor dolžnika potrebni, kar je spet bistvena kršitev določb postopka. Pri tem upniku prizna tudi 20 % DDV od materialnih stroškov, ki po naravi stvari predstavljajo povračilo stroškov in ne nagrade.

Upnik je po svoji pooblaščenki odgovoril na pritožbo, predlagal njeno zavrnitev in uveljavljal povrnitev stroškov.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ne gre za vprašanje, o katerem v izpodbijanem sklepu razloguje sodišče prve stopnje, in sicer, ali je relevantno, da izvod predloga upnika za predhodno odredbo pred njeno izdajo ni bil vročen dolžniku, ampak za vprašanje, ali mu je bil vročen skupaj s sklepom o predhodni odredbi oziroma v času, ko bi svoje ugovore v zvezi s predlogom dolžnik še lahko uveljavljal v ugovoru zoper sklep o predhodni odredbi. In kot utemeljeno v zvezi s tem opozarja pritožnik, to pa potrjuje tudi stanje v spisu, dolžniku predlog za predhodno odredbo ni bil vročen znotraj prej navedenih časovnih okvirov.

Kljub temu pa ni mogoče pritrditi pritožniku, da mu s takšnim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Gre za to, da je bil predlog za predhodno odredbo skupaj z dopolnitvijo dolžniku vročen 20.7.2011, tako da je dolžnik svoje ugovore v zvezi s tem predlogom lahko uveljavljal v predmetni pritožbi, te ugovore pa kot pravočasne v nadaljevanju obravnava pritožbeno sodišče. Po mnenju pritožbenega sodišča upnikov predlog skupaj z dopolnitvijo vsebuje minimalno vsebino, ki je sodišču prve stopnje omogočala njegovo vsebinsko obravnavo. V njem sta v sprejemljivi meri navedena upnik in dolžnik, sklep o izvršbi za znesek 7.816,06 EUR, ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi, vrsta predhodne odredbe, pri čemer je kljub zgolj navedbi: „prepoved organizaciji za plačilni promet“, to zadoščalo za opredelitev vrste predhodne odredbe, ki naj bo izdana, saj ne more biti dvoma, da gre za predhodno odredbo po 4. tč. 1. odst. 260. čl. ZIZ. Ker se v postopku zavarovanja smiselno uprabljajo ostale določbe ZIZ (239. čl. ZIZ), je glede na 4. odst. 40. čl. ZIZ, sodišče prve stopnje utemeljeno po uradni dolžnosti opravilo poizvedbe o organizacijah za plačilni promet, pri katerih ima dolžnik sredstva in jih sam dolžnik v predlogu ni bil dolžan navesti.

Eden od pogojev za izdajo predhodne odredbe je tudi, da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo v primeru neizdaje predhodne odredbe uveljavitev (denarne) terjatve onemogočena ali precej otežena (1. odst. 257. čl. ZIZ). Po določilu 1. odst. 258. čl. ZIZ (vključno s sprem. ZIZ-I) se šteje, da je podana nevarnost v smislu 257. čl. ZIZ, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira (med drugim tudi) na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, slednji pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja (1. alineja 1. tč. 1. odst. 258. čl. ZIZ).

Namen ureditve v zadnjenavedeni zakonski določbi je bil preprečiti dolžniku izpodbijanje obstoja upnikove terjatve do njega zgolj s pavšalnim zanikanjem poslovnega razmerja, ker ob dejstvu, da je na upniku dokazno breme za obstoj poslovnega razmerja, iz katerega izvira verodostojna listina, že takšno zanikanje zadošča za utemeljenost dolžnikovega ugovora v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine. V obravnavanem primeru je tudi po mnenju pritožbenega sodišča dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi zanikal obstoj obligacijskega razmerja z upnikom na prej opisani način. Pri tem pa ni pomembno, če je hkrati navedel tudi razlog za takšno zanikanje, in sicer da mu niso znane listine, na podlagi katerih upnik uveljavlja sporni znesek in da ni mogoče razbrati, na kateri pogodbi temelji poslovni odnos.

Novela ZIZ-I je pričela veljati 16.4.2011, upnik je vložil predlog za predhodno odredbo 9.5.2011, torej po uveljavitvi te novele. Glede na to se vprašanje retroaktivnosti v zvezi z 9. čl. ZIZ-I ne more postavljati. Res je sicer, da je bil ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vložen 18.3.2011, torej pred uveljavitvijo novele ZIZ-I, vprašanje, ali je dolžnik v njem zanikal obstoj obligacijskega razmerja z upnikom pa se presoja po navedeni noveli (sprememba 1. tč. 1. odst. 258. čl. ZIZ), vendar pa ne gre za poseg v dolžnikov položaj v tolikšni meri, da bi to predstavljalo kršitev dolžnikovih ustavnih pravic, glede na to, da lahko dolžnik v ugovoru zoper sklep o predhodni odredbi uspešno izpodbija v zakonu določeno domnevo o obstoju nevarnosti.

Glede na smiselno uporabo določb zakona o izvršbi tudi v postopku zavarovanja (239. čl. ZIZ), je sodišče prve stopnje utemeljeno poslalo upniku ugovor v odgovor (1. odst. 57. čl. ZIZ), v povezavi s tem pa so bili potrebni tudi stroški za odgovor, od pravilne osnove je bil odmerjen tudi pripadajoči DDV.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi upnik svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da ni v njem navajal nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).