Jedro

Če obrazložitev odločbe nima razlogov o tem, ali se je spremenila pravna ali dejanska podlaga, ki je narekovala odločbo, s katero se ukinja pravica, je pomanjkljiva in sodišče ne more rešiti spora.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 4.3.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Mestnega sekretariata za socialno in zdravstveno varstvo z dne 17.8.1993, s katero je ta odločil, da se družbena pomoč za njena dva otroka ne izplačuje od 1.5.1993. V obrazložitvi je navedel, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja iz 55. člena zakona o družbenem varstvu otrok (Uradni list SRS, št. 35/79), saj otroka nimata stalnega bivališča v Republiki Sloveniji, tožeča stranka kot roditelj pa nima na območju Republike Slovenije lastnosti delavca oziroma delovnega človeka, ki samostojno opravlja dejavnost z osebnim delom z delovnimi sredstvi, ki so lastnina občana.

V izpodbijani odločbi tožena stranka navaja, da je odločitev prvostopnega organa pravilna, ker pritožnik nima statusa zaposlene osebe v Republiki Sloveniji, njegovi otroci pa nimajo stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je še navedla, da glede na razglasitev samostojne Republike Slovenije navedeni zakon državljane vseh drugih bivših republik SFRJ postavlja v enak položaj kot vse druge tuje državljane.

V tožbi tožeča stranka navaja, da od 17.1.1981 prejema invalidsko pokojnino, ki mu jo izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji, kamor je plačevala prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato meni, da ima tudi pravico na otroški dodatek po 55. členu zakona o družbenem varstvu otrok.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je bilo dejansko stanje v navedeni zadevi v celoti raziskano in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Tožnika kot upokojenca ni mogoče šteti za osebo, ki je v rednem delovnem razmerju ali opravlja dejavnost z osebnim delom in lastnimi delovnimi sredstvi. Predlaga, da se tožba zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po navedbah tožeče stranke in podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka kot invalidski upokojenec, ki ne prebiva v Sloveniji in tudi njegovi otroci ne prebivajo v Sloveniji, prejemala denarno pomoč za otroke od 1.5.1985. do 1.5.1993. Pravica je temeljila na določbah zakona o družbenem varstvu otrok (Uradni list SRS, št. 35/79 in 8/90) in merilih samoupravnega sporazuma o uresničevanju socialnovarstvenih pravic (Uradni list SRS, št. 26/84 in 14/89). S prvostopenjsko odločbo se tožeči stranki denarna pomoč ne izplačuje od 1.5.1993., kar pomeni, da se mu pravica ukinja z navedenim datumom.

Po 2. odstavku 209. člena zakona o upravnem postopku (ZUP) mora odločba obsegati ugotovljeno dejansko stanje, pravne predpise in razloge, ki na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo navedeno v izreku. Po presoji sodišča je odločba prvostopnega upravnega organa pomanjkljiva, ker o bistvenih točkah nima razlogov. Odločba ne pove, zakaj se tožeči stranki že pridobljena pravica ukinja. Odločba nima razlogov o tem, ali se je spremenila pravna ali dejanska podlaga, ki je narekovala odločbo, navedeno v izreku. Določbe 55. člena zakona o družbenem varstvu otrok in 62. do 65. člena samoupravnega sporazuma o uresničevanju socialnovarstvenih pravic so prenehale veljati 30.4.1994., kot je to določil 59. člen zakona o družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 65/93). Dejanske okoliščine, da je tožeča stranka upokojenec s stalnim bivališčem izven Republike Slovenije in da njegova otroka tudi ne prebivata v Sloveniji, so nespremenjene od 1985. dalje in so nesporne v tej zadevi. Ugotovljene pomanjkljivosti prvostopenjske odločbe tožena stranka ni odpravila. Njena pavšalna navedba o izenačitvi državljanov drugih republik bivše Jugoslavije s tujci, pa ni konkretizirana in utemeljena z navedbo pravnega predpisa.

Izpodbijana odločba temelji na pomanjkljivi obrazložitvi, ker so bila kršena pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve. Zato ker sodišče ne more rešiti spora jo je odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ št. 4/77, 60/77 in Uradni list RS št. 55/92), ki ga je sodišče, enako kot zakon o splošnem upravnem postopku uporabilo kot predpis Republike Slovenije v zvezi s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).