Jedro

Tožeča stranka v pritožbi zoper prvostopni sklep in tudi v tožbi ni uveljavljala ugovorov, ki se nanašajo na pogoj obstoja izvršljive odločbe, na pristojnost organa za izvršbo, na to, da določena oseba (fizična ali pravna) ni zavezanec po izvršljivi odločbi, in na to, da je obveznost, ki je predmet izvršbe, že v celoti izvršena. Že na podlagi tega je po mnenju revizijskega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbene ugovore, da niso zagotovljena sredstva za izvedbo sanacije brežine, saj za sam način izvršbe niso upoštevni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10. 3. 2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep inšpektorja za okolje Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Kranj z dne 9. 1. 2002, o dovolitvi izvršbe. Z navedenim sklepom je prvostopni organ ugotovil, da je inšpekcijska odločba z dne 26. 3. 1998 postala izvršljiva ter je dovolil njeno izvršbo ter tožeči stranki naložil, da je dolžna vzdrževati brežino ob vodotoku A. tako, da bo obrežje stabilno in bodo onemogočene nadaljnje pribrežne erozije, prvenstveno pa bi morala tožeča stranka izvesti ukrepe na območju podorov z dne 15. 1. 1994 in z dne 22. 3. 1997 na tam navedenih zemljiščih.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in se sklicuje na določbe 282. do 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sodišče prve stopnje kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na zagotovitev sredstev za izvedbo sanacije brežine, lastninsko preoblikovanje podjetja in dogovor o plačilu za opravljena dela. Sodišče prve stopnje pa ob tem soglaša s smiselno navedbo tožeče stranke, da ni dolžna plačevati, niti ne zalagati sredstev za sanacijo sporne brežine, pa tudi sicer po splošnih predpisih ni mogoče od nekoga zahtevati, da opravi delo v tujo korist, ne da bi za to dobil plačilo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno, ker tožeča stranka ne uveljavlja ugovorov, ki bi bili pravno pomembni za ta upravni spor.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ponavlja tožbene navedbe. Res ni uveljavljala ugovorov, ki se nanašajo na izvršljivo odločbo, pristojnost organa za izvršbo in tudi ne, da je obveznost že izvršena. Sprejet je bil nov Zakon o vodah, ki ji ne daje nobenega posebnega položaja, ampak pridobiva dela po pogodbi z Agencijo za okolje. Teh sredstev pa je vsako leto manj. Zaradi tega ni mogla pričeti z deli v roku, določenem z izpodbijano odločbo, to je do 30. 9. 2003, in nadaljevati v času, ki bo zagotavljal, da do ponovne rušitve v kanjonu A. ne bi prišlo. V prvostopnem sklepu ni naveden način izvršitve odločbe, ki bi moral določati, kako naj bo podor „gorvodno“ ustrezno saniran, ob problemih, na katere je opozarjala. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo toženi stranki v ponovno obravnavo in odločanje.

4. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na revizijo (prej pritožbo) nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 2. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na te določbe se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, sodba prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekal revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je predmet spora sklep o dovolitvi izvršbe. Iz določb ZUP, ki urejajo izvršbo, ki jih pravilno citira sodišče prve stopnje, izhaja, da je pogoj za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, da je odločba postala izvršljiva in da zavezanec v roku, ki mu je bil odrejen, ni izvršil obveznosti iz določb 282. do 290. člena ZUP. Glede na dejansko ugotovitev obravnavanega primera, da so ti pogoji izpolnjeni, je bila pravilno uporabljena določba 290. člena ZUP. V zvezi s tem je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v pritožbi zoper prvostopni sklep in tudi v tožbi ni uveljavljala ugovorov, ki se nanašajo na pogoj obstoja izvršljive odločbe, na pristojnost organa za izvršbo, na to, da določena oseba (fizična ali pravna) ni zavezanec po izvršljivi odločbi, in na to, da je obveznost, ki je predmet izvršbe, že v celoti izvršena. Že na podlagi tega je po mnenju revizijskega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbene ugovore, da niso zagotovljena sredstva za izvedbo sanacije brežine, saj za sam način izvršbe niso upoštevni (lastninsko preoblikovanje tožeče stranke kot podjetja, saj ni sporno, da je tožeča stranka pravni naslednik podjetja, ki mu je bilo naloženo opraviti sanacijo sporne brežine ob vodotoku A. na podlagi izvršljive inšpekcijske odločbe z dne 26. 3. 1998 in ki se nanašajo na dogovor o plačilu za opravljena dela, kar je stvar tožeče stranke in lastnika spornega vodotoka v skladu z Zakonom o vodah). Sicer pa tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) ne uveljavlja drugačnih ugovorov kot v tožbi, ki bi bili relevantni za ta upravni spor in ki bi izključili izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe. Tudi ZUP določa, ob kakšnih pogojih je dovoljena pritožba v izvršilnem postopku, z navedbo ugovorov, s katerimi bi lahko bila tožeča stranka uspešna, ki pa jih nesporno ni uveljavljala.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno pomembne tožbene ugovore ter se do njih opredelilo. Zato bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu ni podana.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.