Jedro

Izpodbijanje dokazne ocene v postopkih v sporih majhne vrednosti ni dopustno.

Plačilo za opravljene telekomunikacijske storitve ni osebna obveznost dolžnika in ga torej zanj lahko opravi kdo tretji.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se na koncu I. točke izreka izpodbijane sodbe pika nadomesti z vejico ter doda besedilo: „ v roku 8 dni.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se točki I. In III. izreka izpodbijane sodbe potrdita.

III. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo plačilo 68,29 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2019 dalje do plačila (točka I izreka), višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (točka II izreka) in tožencu naložilo tudi plačilo 28,23 EUR stroškov tožeče stranke, in sicer v roku 8 dni.

2. Pritožuje se tožeča stranka, uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, naj pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je povsem nekritično sledilo navedbam toženca, čeprav jim je tožeča stranka vsebinsko obrazloženo nasprotovala in svoje nasprotne navedbe tudi izkazala. Pojasnila je, da je podjetje T. d.o.o. s plačilom dne 28. 6. 2018 zapiralo svoje obveznosti, ne obveznosti toženca, kar dokazuje potrdilo o plačilu, iz katerega izhaja, da je bilo plačilo izvedeno brez navedbe sklica, ki bi dokazoval namen plačila zapadlih obveznosti toženca. Nasprotovanje toženčevim navedbam je podprla tudi z izpisom iz poslovnih knjig, vsebine izpiska odprtih postavk za družbo T. d.o.o. toženec ni prerekal. Navedba toženca, da obveznosti družbe T. d.o.o. 28. 6. 2018 še niso zapadle, še ne privede do sklepa, da bi bile zato poravnane obveznosti toženca. Toženec tudi ni prerekal dejstva, da so bile obveznosti družbe T. d.o.o. s spornim plačilom poplačane. Neživljenjsko in nelogično je, da bi direktorji pravnih oseb v poslovalnicah poravnavali svoje obveznosti za neplačane telekomunikacijske storitve zase kot fizične osebe s premoženjem družbe. Nobena od pravdnih strank tudi ni navajala, da bi družba T. d.o.o. v obligacijsko razmerje s tožečo stranko prišla šele po dveh mesecih od plačila. Navedbe toženca so si v nasprotju, saj najprej navede, da je z dnem plačila družba T. d.o.o. prevzela toženčevo telefonsko številko, nato pa, da na dan plačila pogodbeno razmerje med družbo T. d.o.o. in tožečo stranko ni obstajalo. Toženčeve navedbe, da je ob plačilu pojasnil, da pokriva svoje obveznosti, je tožeča stranka prerekala z navedbami, da ni imela nobene podlage, da bi plačilo obravnavala drugače kot plačilo družbe T. d.o.o., saj ob plačilu družba ni navedla, da poravnava obveznosti toženca. Z vsem navedenim je sodišče zagrešilo absolutno postopkovno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tudi materialno pravo je nepravilno uporabilo, saj ni utemeljilo niti pravnega interesa tretjega, ki je obveznost dolžnika izpolnil niti kako se je toženec s plačilom tretjega kot dolžnik strinjal. V točki I izreka sodišče ni določilo roka za plačilo. Ker je nepravilna odločitev o glavni stvari, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka: vse stroške postopka, vključno s pritožbenimi, naj pritožbeno sodišče naloži v plačilo tožencu.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo in upoštevalo navedbe obeh pravdnih strank. Toženec je trdil, da je njegove obveznosti do tožeče stranke poravnala družba T. d.o.o. dne 28. 6. 2018. Pojasnil je, da je bila telefonska številka, ki jo je uporabljal, izključena, po poravnavi dolga s strani družbe T. d.o.o. pa ponovno vključena, kar dokazuje, da so bile obveznosti poravnane ter da so obveznosti T. d.o.o. do tožeče stranke zapadle slaba dva meseca po izvedenem plačilu in da je zaposleni pri tožeči stranki pojasnil, da družba T. d.o.o. plačuje njegove obveznosti. Na te navedbe je tožeča stranka odgovorila v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 62 in 63 spisa). Navedla je, da je v dopolnitvi tožbe res prišlo do pisnih napak, ki pa so nepomembne in nerelevantne za presojo, da pa je tožbeni zahtevek v celoti utemeljila in pojasnila, katere obveznosti družbe T. d.o.o. je zapirala s plačili ter da toženec ni izkazal podlage za trditev, da je podjetje T. d.o.o. plačalo njegovo obveznost. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le, če sodišče kakšno odločilno dejstvo napačno povzame iz listin v spisu. Navedena zatrjevana dejstva je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v izpodbijani sodbi. Uveljavljane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

6. V resnici tožeča stranka s pritožbenimi navedbami izpodbija dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izpodbijano odločitev. Sodišče prve stopnje je namreč skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP pri dokazni oceni upoštevalo, kaj sta stranki navajali ter navedbe preizkusilo z oceno dokaznih listin v spisu in naredilo dokazne zaključke o trditvah obeh strank. Pritrdilo je trditvam toženca, ker so življenjsko logične. V postopku v sporih majhne vrednosti dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ni mogoče izpodbijati, saj se skladno s prvim odstavkom 458. člena ZPP lahko sodba izpodbija samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava; v primeru zmotne uporabe materialnega prava, pa lahko višje sodišče naloži prvostopenjskemu, da dodatno razišče dejansko stanje (drugi odstavek 358. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je torej pravilno povzelo toženčeve navedbe o poplačilu njegovega dolga, na podlagi ocene dokazov, na katere se je že v dopolnitvi tožbe sklicevala tožeča stranka in jih predložila v spis, na njih pa se sklicuje tudi v pritožbi, pa je zaključilo, da s strani tožeče stranke predloženi dokazi dejansko potrjujejo navedbe toženca in ne tožeče stranke. Navedeno predstavlja dokazno oceno, izpodbijanje te pa v postopkih v sporih majhne vrednosti ni dopustno.

7. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je odločitev prvostopenjskega sodišča v zavrnilnem delu materialnopravno pravilna. Upnik je dolžan sprejeti izpolnitev od tretjega, če se dolžnik s tem strinja, razen če mora po pogodbi ali po naravi same obveznosti obveznost izpolniti osebno dolžnik (tretji odstavek 271. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Plačilo za opravljeno storitev ni osebna obveznost dolžnika in ga je torej lahko zanj opravil kdo tretji. Iz ugovornih navedb toženca povsem jasno izhaja, da se je strinjal, da njegov dolg poplača podjetje T. d.o.o., saj ravno na tem dejstvu toženec gradi celotno svojo obrambo. Toženčevih navedb, da je dolg zanj plačalo podjetje T. d.o.o., katerega direktor je, pač ni mogoče razumeti drugače, kot da se je strinjal, da njegov dolg plača podjetje. Ali je tako ravnanje pravilno z vidika poslovanja podjetij, za odločitev v tej pravdni zadevi ni odločilno.

8. Ker je v zavrnilnem delu odločitev prvostopenjskega sodišča materialno pravno pravilna, pa tudi nobene absolutne bistvene kršitve določb postopka ni, je višje sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo točko II izpodbijane sodbe (353. člena v zvezi z prvim odstavkom 458. člena ZPP).

9. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje v ugodilnem delu sodbe ni določilo roka za izpolnitev obveznosti. Zahtevi tožeče stranke, naj obveznost izpolni v roku 8 dni, torej izpolnitvenemu roku, toženec ni ugovarjal, zato je višje sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in v I. točko izreka vneslo rok za izpolnitev obveznosti.

10. Stroškovne odločitve tožeča stranka ne izpodbija vsebinsko, pač pa le s sklicevanjem na nepravilnost odločitve o glavni stvari, ki pa je, kot je bilo obrazloženo, pravilna; pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo le glede izpolnitvenega roka, kar pa na uspeh strank v postopku na prvi stopnji nima vpliva. Zato je treba zavrniti tudi pritožbo glede stroškov prvostopenjskega postopka (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in tretjem odstavku 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, posebni stroški ji v zvezi s tem niso nastali, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.