Jedro

Obveznost plačila fiksnega dela odvisnih stroškov ne izključi dejstvo, da v posameznem delu stavbe ni nameščenih grelnih teles.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec naj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišče v Ljubljani VL 158359/2015 z dne 16. 12. 2015 ostane v veljavi za glavnico 477,56 EUR in za izvršilne stroške 74 EUR ter da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 123747/2017 z dne 21. 12. 2017 za glavnico 498,43 EUR ter za izvršilne stroške 74 EUR. Nadalje je sodišče odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišče v Ljubljani VL 137698/2016 z dne 27. 12. 2016 ostane v veljavi za glavnico 214,94 EUR ter za izvršilne stroške 74 EUR, razveljavilo pa ga je glede plačanih zakonskih zamudnih obresti od 214,94 EUR za čas od 22. 12. 2016 do 23. 12. 2016. Ugotovilo je, da v pobot uveljavljana terjatev toženca v znesku 126,04 EUR ne obstoji, naložilo pa mu je v povračilo še 78 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, kar mora plačati v 8 dneh, če zamudi, pa z ustreznimi obrestmi.

2. Toženec se zoper sodbo pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi oz. spremeni tako, da tožbeni zahtevku zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo njegove pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklicuje se na zadevo II Cp 548/2017 med istima strankama, v kateri je sodišče 6. člen sporazuma o delitvi stroškov interpretiralo drugače kot prvostopenjsko sodišče ter pri tem opozarja na 22. čl. Ustave RS in kršitev enakega varstva pravic. Nadalje naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do njegovega ugovora, ali gre v konkretnem primeru sploh za stanovanje, ki ima ogrevano površino. Prezrlo je tudi, da tožeča stranka ni ogrevala skupnih prostorov, na kar naj bi se tudi nanašal strošek fiksnega dela variabilnega dela, zaradi česar tudi ni opravičena do plačila za svoje storitve. Nasprotuje tudi stališču sodišča, da je dolžan plačati stroške delilnikov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter opredelila svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, absolutnih bistvenih kršitev postopka pri tem ni storilo, ker pa gre za spor majhne vrednosti, se sodbe ne more izpodbijati zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP (1. odst. 458. čl. ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka upravičena zahtevati povrnitev stroškov od toženca na podlagi 190. in 197. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), saj je stroške ogrevanja poravnala sama in iz lastnih sredstev v njegovo korist, s čimer je bil toženec okoriščen, tožeča stranka pa prikrajšana.

7. Sodišče je ugotovilo, da so se v sporazumu o delitvi stroškov za toploto 000-12-UP-MD z dne 3. 10. 2012 etažni lastniki dogovorili, da se celotni stroški ogrevanja delijo na odvisne in neodvisne stroške ogrevanja. Neodvisni stroški predstavljajo del celotnih stroškov, ki je neodvisen od porabe toplote in se med odjemne enote deli v razmerju ogrevane površine, odvisni stroški pa predstavljajo del, ki je odvisen od porabe toplote in se deli na variabilni del (65%) in na fiksni del (35%). Iz 6. člena navedenega sporazuma izrecno izhaja, da je fiksni del odvisnih stroškov, nasprotno od variabilnega dela odvisnih stroškov, potrebno plačati tudi v primeru, da so radiatorji zaprti preko cele ogrevalne sezone.

8. Glede na izrecno in jasno določilo 6. člena Sporazuma o delitvi in obračunu stroškov za toploto pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan plačati tudi fiksni del odvisnih stroškov, ki se določi glede na ogrevalno površino ne glede na dejansko porabo. Dejstvo, da je fiksni del odvisnih stroškov treba plačati tudi v primeru, da so radiatorji zaprti preko cele ogrevalne sezone, namreč lahko enačimo s primerom, ko slednjih sploh ni. Takšen način zaračunavanje stroškov za ogrevanje v večstanovanjski hiši je smotrn in razumen, saj je večstanovanjska hiša energijska celota, kjer toplota prehaja med prostori.

9. Sklicevanje na drugačno odločitve med istima strankama pritožniku ne pomaga. Ne gre za ustaljeno drugačno sodno prakso, posamezen judikat pa sodišča sam po sebi tudi ne bi zavezoval. Kljub temu velja poudariti, da iz obrazložitve sodbe tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 548/2017 z dne 14.7.2017, na katero se toženec sklicuje, izhaja bistveno enako torej, da je v skladu s 6. členom Sporazuma o delitvi in obračunu stroškov za toploto toženec dolžan plačati fiksni del odvisnih stroškov ogrevanja.

10. Neutemeljena je pritožbena kritika o nerazumnosti odločitve, da je toženec dolžan plačati stroške delilnikov, čeprav jih nima. Četudi toženec nima delilnikov, to še ne pomeni, da ni dolžan plačati storitve izvajalca delitve E., d. o. o., saj je šele po ugotovitvi variabilnega dela preostalih posameznih enot, ki pa imajo nameščene merilnike, mogoče izračunati fiksni del odvisnih stroškov, ki pa bremeni tudi toženo stranko. Stroški družbe E. torej bremenijo tudi toženca.

11. V zvezi s pritožbenimi očitki, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo ali gre v konkretnem primeru za stanovanjsko enoto ali ne, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za dejstvo, zato tudi ne more biti pravno odločilno dejstvo. Osnova za izračun fiksnega dela odvisnih stroškov je namreč ogrevana površina, ne le stanovanje, za katero se pa po Sporazumu o delitvi stroškov šteje neto površina odjemne enote. Toženec je omenjeni sporazum podpisal ter s tem izrazil soglasje z njegovo vsebino oz. načinom delitve stroškov, v letu 2012, torej po tem, ko ji ni bilo izdano gradbeno dovoljenje za izdelavo stanovanja ter je tudi vedel, da v posameznem delu stavbe katerega lastnik je, nima radiatorjev niti tople vode.

12. Ostali očitki merijo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (458. člen ZPP). Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

13. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti stroške, ki so mu z njo nastali (1. odstavek 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).