Jedro

Tožnik se je poškodoval pri sestavljanju počitniške hišice, ko je dvignil odrezano panelno ploščo (velikosti 5 m x 2,7 m in teže 10 do 15 kg), da bi jo postavil na oder, pri tem pa se je plošča obrnila in zdrsnila proti tlem, ob tem pa ga je rob plošče udaril v dlan leve roke. Prva tožena stranka (tožnikov delodajalec) ni zagotovila pravilnega načina dela (pravilno se bi delo moralo opravljati v paru, tako da delavec, ki stoji na tleh, dvigne panel, drugi delavec, ki stoji na odru, pa panel prime in ga odloži na oder) in ni poskrbela, da bi delavec opravljal delo v paru, temveč je bilo običajno, da delo opravlja en sam delavec. Zato je podana krivdna odgovornost prve tožene stranke in posledično solidarna odgovornost druge tožene stranke (zavarovalnice). Tožnik je ravnal skladno z navodili in tako, kot je bilo običajno pri prvi toženi stranki, zato mu ni mogoče pripisati soprispevka k nastali nezgodi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo, da sta dolžni solidarno plačati tožeči stranki 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2008 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska pred 23. 6. 2009 (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Prvotožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del sodbe in stroške postopka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti s stroškovno posledico. Navaja, da ni odgovorna za nastali dogodek in da tožeča stranka dela ni opravljala tako kot bi ga morala in sicer v paru z drugim delavcem. Prvotoženi stranki tako ni mogoče očitati nobene odgovornosti za nastali dogodek. Tožeča stranka je na zaslišanju na vprašanje, zakaj je prišlo do obravnavane nesreče izrecno povedala, da ne ve, lahko da ni bila zbrana, da ni prav pogledala. S tako navedbo je tožeča stranka izrecno priznala odgovornost za nastali dogodek v celoti, najmanj pa njen soprispevek, saj dela ni opravljala s potrebno pazljivostjo, zbranostjo in skrbnostjo. Tožeča stranka je bila za delo usposobljena in je opravila izpit iz varstva pri delu, zato je brez pravne podlage stališče sodišča, da naj navedeno ne bi bilo bistveno. Sodišče je tudi zapisalo, da je v skladu z novejšo sodno prakso potrebno oškodovanca jemati takšnega kot je, z vsemi posebnostmi, ne pa nekega povprečnega ali običajnega oškodovanca, zaradi česar naj ne bi bile bistvene navedbe izvedenca, da bi bile poškodbe manjše, če bi bila tožnikova roka zdrava. V danem primeru je izvedenec tudi ugotovil, da je imela tožeča stranka zaradi predhodnih poškodb težave že pred škodnim dogodkom, saj se je že leta zdravila zaradi degenerativnih bolezni vseh sklepov, kot tudi sklepa levega zapestja in da so bile njene mišice leve podlahtnice po hudi poškodbi iz leta 1975 oslabele. Ker je imela tožeča stranka oslabele mišice, bi morala biti pri delu toliko bolj previdna in skrbna. Predhodne osebnostne lastnosti tožeče stranke so tako predstavljale pravno relevantni vzrok za nesrečo, ki je na strani tožeče stranke. Ugovarja tudi višini prisojene odškodnine in meni, da sekundarnega strahu tožeča stranka ni utrpela. Pritožuje se tudi zoper odločitev, da mora nositi stroške zaslišanja izvedenca. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tudi drugotožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Navaja, da za utrpelo poškodbo ni podana odgovornost delodajalca tožeče stranke, podrejeno pa izpodbija tudi višino prisojene denarne odškodnine za nematerialno škodo. Dokazni postopek je pokazal, da prvotoženi stranki ni mogoče očitati niti protipravnega ravnanja, zato za poškodbo ne odgovarja prvotožena stranka niti po krivdnem načelu, temveč je za poškodbo v celoti odgovorna tožeča stranka. V kolikor bi bila tožeča stranka zbrana, do poškodbe ne bi prišlo. Toliko večja zbranost in pazljivost bi bila potrebna tudi zaradi mišične oslabljenosti njene leve roke. Zgolj podrejeno meni, da bi sodišče zgoraj navedene okoliščine moralo upoštevati vsaj v smislu, da bi ugotovilo, da je k nastanku poškodbe soprispevala tudi sama tožeča stranka, vsaj v 50 %. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v prvem odstavku 84. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek). Delavec mora torej zatrjevati nedopustno ravnanje, odgovornost na strani povzročitelja, škodo in vzročno zvezo med dogodkom in škodo. Glede odgovornosti za škodo je vpeljano načelo obrnjenega dokaznega bremena, po katerem je oškodovanec tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj škodnega dogodka, vzročne zveze in škode, krivda pa se domneva. Nadalje OZ v prvem odstavku 171. člena določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

7. Po izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - da se je tožeča stranka dne 21. 5. 2008 poškodovala na delu pri prvotoženi stranki, ki je imela v času škodnega dogodka pri drugotoženi stranki zavarovano civilno odgovornost; - da je tožeča stranka dne 21. 5. 2008 sodelovala pri sestavljanju počitniške hišice tako, da je sama morala zarezati v panelno ploščo. Odrezano ploščo-panel (velikosti 5 m x 2,7 m in teže 10 do 15 kg) je morala dvigniti in jo v ležečem položaju položiti na oder, visok 1,8 m. Nato je morala po stopnicah na oder, dvigniti ploščo in jo položiti k steni, kjer jo je bilo potrebno pritrditi. Ko je ploščo dvignila, da bi jo postavila na oder, se je pri tem plošča obrnila in zdrsnila proti tlom. Ko je želela padec preprečiti, da se plošča ne bi poškodovala, jo je rob plošče udaril v dlan leve roke; - da je delo opravljala sama in ne v paru z drugim delavcem; - da iz prijave škodnega primera iz zavarovanja civilne odgovornosti, ki jo je prvotožena stranka posredovala drugotoženi stranki dne 9. 3. 2009 izhaja, da je do nezgode prišlo pri dvigovanju ivernega panela na podest, ko se je tožeči stranki panel izmuznil iz rok; - da je tožeča stranka izpovedala, da je delo ves čas opravljala sama in da ji nihče ni rekel, da naj delo z njo opravlja še kdo drug; - da je izmenovodja povedal, da se delo normalno opravlja na način, kot ga je opisala tožeča stranka, da ni določeno, da to delo opravljata dva delavca in da se delo vedno opravlja tako, da samo ena oseba dviguje plošče na oder. Možno je, da druga oseba to ploščo dvigne z odra in jo pritrdi na hišico, vendar je bila v konkretnem primeru tožeča stranka zadolžena za obe operaciji; - da tožeča stranka dela ni opravljala samovoljno in v nasprotju z navodili ter običajnim načinom dela prvotožene stranke.

8. Glede na navedene dejanske ugotovitve, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke. Gre za način dela, ki je povsem običajen, odločilen razlog za krivdno odgovornost prvotožene stranke pa je podan, ker ni zagotovila, da bi se delo opravljalo na pravilen in varen način tako, da bi zagotovila dva delavca, ki bi to delo opravljala v paru, torej tako, da bi en od delavcev panel dvignil, drugi pa ga prijel in položil na oder. Pravilno se bi torej delo moralo opravljati v paru tako, da delavec, ki stoji na tleh, dvigne panel, drugi delavec, ki stoji na odru pa panel prime in ga odloži na oder, kar v pritožbi zatrjuje tudi sama prvotožena stranka. Ker pa pravilnega načina dela prvotožena stranka ni zagotovila in ni poskrbela, da bi delavec opravljal delo v paru, temveč je bilo običajno, da delo opravlja en sam delavec, je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke in posledično solidarno odgovornost drugotožene stranke.

9. Neutemeljen je ugovor toženih strank o soprispevku tožeče stranke. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je do nezgode pri delu prišlo, ker delo nista opravljala dva delavca, temveč tožeča stranka sama. Opravljanje dela v paru bi namreč v celoti preprečilo nezgodo, še posebej glede na velikost in težo panele (5 m x 2,7 m in teže 10-15 kg). Tako je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje toženih strank na nepazljivost in nezbranost tožeče stranke. V kolikor bi prvotožena stranka delo pravilno organizirala, tožeča stranka ne bi sama polagala panel na oder, kakor je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Bistveno v konkretnem primeru je, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik ni imel navodil, da mora delo opravljati v paru in takšna tudi ni bila običajna praksa pri prvotoženi stranki, temveč prav nasprotno. Običajno je delo opravljal en sam delavec. Glede na okoliščine, pri katerih je prišlo do poškodbe tožeče stranke, je protipravnost ravnanja podana v tem, da je bil običajni način dela, da je delo opravljal en delavec. S tem je ravnala malomarno, saj je vedela oziroma bi morala vedeti, da je delo, ki ga opravlja en sam delavec povezano s tveganjem za nastanek poškodb, pa je to kljub temu dopuščala, saj sicer do poškodbe sploh ne bi prišlo. Tožeči stranki tako tudi ni mogoče pripisati soprispevka oziroma sokrivde v smislu 171. člena OZ, saj je ravnala skladno z navodili in tako, kot je bilo običajno pri prvotoženi stranki.

10. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko se je postavilo na stališče, da glede na ugotovljene in pretrpljene telesne bolečine in strah, prisodilo pravično denarno odškodnino za negmotno škodo v skupni višini 2.500,00 EUR. Materialno pravo, ki ga je sodišče prve stopnje pri tem moralo uporabiti, je določba 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje je o obstoju in višini odškodnine pridobilo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke in ga tudi zaslišalo, skladno s prvim odstavkom 253. člena ZPP, zato so pritožbene navedbe prvotožene stranke o nepotrebnosti zaslišanja povsem neutemeljene. Sodišče namreč odloči ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali naj ju da tudi pisno pred obravnavo.

11. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožeča stranka ob škodnem dogodku dne 21. 5. 2008 utrpela udarnino dlani leve roke in levega zapestja, hujši zvin levega zapestja in manjši odlom vršička stiloidnega odrastka leve koželjnice. Zaradi poškodbe je tožeča stranka 7 dni občutila srednje hude telesne bolečine, dva tedna zmerne telesne bolečine, do konca zdravljenja 8. 8. 2008 pa občasne manjše telesne bolečine. Med zdravljenjem je utrpela nevšečnosti: pet tednov nošenja opornice na levem zapestju, nošenje mavčne imobilizacije na levem zapestju, ko ni mogla uporabljati zgornje leve okončine in je imela težave pri opravljanju redne osebne higiene, oblačenju, opravljanju domačih opravil, 10 x je imela fizikalno terapijo, rentgensko slikanje in jemala zdravila proti bolečinam. Sodišče prve stopnje je iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin tožeči stranki dosodilo pravično denarno odškodnino v višini 2.000,00 EUR, kar predstavlja odškodnino v višini dvakratnika povprečne mesečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času odločanja sodišča prve stopnje, in pritožbeno sodišče s to odškodnino v celoti soglaša. Nasprotno pa pritožbene navedbe prvo in drugotožene stranke, da je ta odškodnina previsoka, zavrača kot neutemeljene.

12. Vrhovno sodišče RS je na Občni seji 15. 12. 1998 sprejelo pravno mnenje, po katerem se pri ugotavljanju vzročne zveze po teoriji o adekvatni vzročnosti kot pravno upošteven vzrok upoštevajo tiste z nastankom škode povezane okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene škodne posledice. Kadar se med te okoliščine vključijo osebne lastnosti in stanje oškodovanca, je treba za presojo adekvatnosti vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano posledico raziskati vse okoliščine v zvezi z nastankom škode, tudi v smeri morebitne deljene vzročne zveze(1).

13. Zmotno je stališče pritožbe, da se v primeru vpliva osebnih lastnosti in stanj tožeče stranke na nastanek oz. večji obseg škode kategorično zahteva presoja po takoimenovani deljeni vzročnosti. Vsebina pravnega mnenja Občne seje je predvsem napotek sodišču, da skrbno ovrednoti vse okoliščine, ki so povezane z nastankom škode in nato med več normativno možnimi rešitvami sprejme odločitev, ki ustreza okoliščinam konkretnega primera. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na sodno prakso, da je potrebno oškodovanca jemati takšnega, kot je, z vsemi posebnostmi, ne pa nekega povprečnega ali običajnega oškodovanca in zato niso bistvene navedbe izvedenca, da bi bile poškodbe manjše, če bi bila tožnikova roka zdrava. Obseg škode tožeče stranke je mogoče pripisati spornemu dogodku oz. ga je mogoče pričakovati in torej ni bil neobičajen. Za sam potek škodnega dogodka, ko je tožeča stranka panele velikosti 5 m x 2,7 m in teže 10-15 kg skušala postaviti na oder višine 1,8 m, pri tem pa se je plošča obrnila, zdrsnila proti tlom, tožeča stranka pa je želela padec preprečiti, da se plošča ne bi poškodovala in jo je rob plošče udaril v dlan leve roke ter pri tem utrpela udarnino dlani leve roke in levega zapestja, hujši zvin levega zapestja in majhni odlom vršička stiloidnega odrastka leve koželjnice, torej poškodbe, ki jih prvotožena stranka lahko pričakuje. Pri presoji, ali in koliko so osebne lastnosti tožeče stranke in stanja vplivali na obseg škode gre za pravno sklepanje, ki je pridržano sodišču, saj vsak naravni vzrok ni hkrati tudi pravno upošteven vzrok(2).

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženih strank v delu, ki se nanaša na strah. Strah je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki ima podlago tudi v izvedenskem mnenju primarne in zmerne do srednje intenzitete, ki je trajal do prvega pregleda v zdravstvenem domu ter kasneje sekundarni strah zmerne intenzitete, ki je trajal od začetka do konca zdravljenja. Glede na dejstvo, da je tožeča stranka opravljala fizično delo, da je že imela poškodbe roke, se je utemeljeno bala za izid zdravljenja, še posebej glede na to, da se stanje na začetku ni izboljševalo. Sodišče prve stopnje je zato v konkretnem primeru prisodilo odškodnino za strah v višini 500,00 EUR in prisojeni znesek ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, ter je skladen z obstoječo sodno prakso v podobnih primerih.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi prvotožene in drugotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

16. Ker toženi stranki s pritožbo nista uspeli, je pritožbeno sodišče odločilo, da sami krijeta svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Pravna mnenja 2/98, str. 12. (2) Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 616/2008.