Jedro

Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.

Tožnik je po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev še naprej opravljal delo policista kriminalista, zaradi česar je upravičen do nadaljnjega vplačevanja dodatnega prispevka za beneficirano delovno dobo.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka odpravilo sklepa Republike Slovenije, Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, št. ... z dne 21. 11. 2012 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 20. 2. 2013 ter toženi stranki naložilo, da je dolžna za tožnika obračunati in plačati prispevek za zavarovalno dobo s povečanjem po stopnji 8,40 % za povečanje od 12 na 16 mesecev od vsakomesečnega zneska bruto plače za čas od 29. 11. 2012 dalje. V II. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 219,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Namesto tega zneska je bilo v I. točki izreka sklepa o popravi sodbe priznan znesek 260,48 EUR, v II. točki izreka pa odločeno, da tožnik sam krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo popravnega sklepa.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo in I. točko popravnega sklepa zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožba prepozna. Sklicuje se na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 631/2011, ni pa mogoče uporabiti v konkretnem primeru sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja. Če bi obveljalo stališče sodišča o pravočasnosti tožbe, bi molk organa in nesuspenzivnost pritožbe izgubila svoj pomen. Stališče sodišča neutemeljeno izenačuje javne uslužbence, ki jim je po nastopu molka organa izdan sklep komisije za pritožbe, z javnimi uslužbenci, ki jim sklep komisije za pritožbe ni bil nikoli izdan. Dokončnost odločitve nastopi s potekom roka iz drugega odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), oziroma s tem rokom nastopi molk organa, zoper katerega je treba uveljavljati pravno varstvo v roku iz prvega dostavka 25. člena ZJU. Glede pravnega vprašanja je bil zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 431/2013 z dne 11. 6. 2013 že vložen predlog za dopustitev revizije. Ker tožba ni bila vložena v 60 dneh od vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko odločitev delodajalca, je tožnik izgubil pravico do sodnega varstva. Pritožba nadalje navaja, da se prehodna določba 317. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) sklicuje na določbo 250. a člena Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji (Ur. l. SRS, št. 40/83, 10/86 - v nadaljevanju: Statut 1983), ki je veljala ob uveljavitvi ZPIZ/92. Določbe Statuta 1983 so prenehale veljati s pričetkom veljavnosti Statuta ZPIZ, ki je bil objavljen 22. decembra 1992, vendar pa prenehanje veljavnosti določb Statuta 1983 ni vplivalo na jasno vsebino določbe 317. člena ZPIZ/92, da se uporabljajo predpisi in splošni akti, ki so veljali do njegove uveljavitve. Tožniku je pravica do starostne pokojnine zagotovljena, ni pa zatrjeval ne dokazal, da bi štetje zavarovalne dobe s povečanjem za čas podaljšanja delovnega razmerja vplivalo na višino njegove pokojnine. Sklicevanje na to, da bi bila z izpodbijanim sklepom tožene stranke ustavna pravica do pokojnine ogrožena ali celo kršena, brez navedbe razlogov, pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka meni, da je treba upoštevati namen štetja zavarovalne dobe, ki je enak namenu obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, pri čemer se sklicuje na določbo četrtega odstavka 283. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami). Z izpodbijanima sklepoma je tožena stranka zagotovila enako obravnavanje javnih uslužbencev, ki so pri njej zaposleni, zato tožniku po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev ne teče več zavarovalna doba s povečanjem. Meni, da se izpolnitev pogojev za starostno upokojitev in nadaljnje štetje beneficirane dobe izključujeta. Za drugačno obravnavo tožnika od zaposlenih, ki so vključeni v obvezno dodatno zavarovanje, ni utemeljenega razloga, zato je z odločitvijo sodišča kršeno načelo enakosti pred zakonom. Tožena stranka se ne strinja s presojo sodišča, da je nadaljnje plačevanje prispevkov utemeljeno z vidika pravičnosti. Sodišče ni upoštevalo razlogov sklenitve dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja, ki ga kot izjemo dopušča ZUJF. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da bi bila tožena stranka dolžna plačevati prispevke za beneficirano dobo drugi osebi, ki bi jo zaposlila na tožnikovem delovnem mestu. Tožena stranka bi bila dolžna plačevati le (prispevke) za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje delavcu, ki ne bi izpolnjeval pogojev za upokojitev. Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Meni, da zgolj navedba "sodne takse" v stroškovniku ne zadošča za povrnitev stroškov sodnih taks. Tožnik je šele z vlogo z dne 22. 11. 2013 opredelil znesek plačanih sodnih taks in zahteval njeno povračilo. Zato bi moralo sodišče predlog za povrnitev sodnih taks kot neutemeljen zavrniti oziroma ga odstopiti v reševanje pritožbenemu sodišču. V kolikor je sodišče štelo, da je tožnik pravočasno priglasil stroške sodnih taks, bi moralo izdati dopolnilni sklep. Odločitev sodišča o pravdnih stroških je nepravilna in predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe in izpodbijanega dela popravnega sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa o popravi v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba in izpodbijani del popravnega sklepa vsebujeta ustrezne razloge o odločilnih dejstvih in ju je mogoče preizkusiti, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Na podlagi nespornega dejanskega stanja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožba vložena prepozno, ker bi moral tožnik uveljavljati sodno varstvo v roku 30 dni od poteka roka, v katerem bi morala Komisija za varstvo pravic iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije odločiti o tožnikovi pritožbi. ZJU v 24. členu določa, da je zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja (tretji odstavek 24. člena ZJU) in v primeru odločitve o drugih pravicah in obveznostih, če komisija na predlog javnega uslužbenca oceni, da bi z izvrševanjem nastale težko popravljive posledice (četrti odstavek 24. člena ZJU). O pritožbi odloča komisija za pritožbe (prvi odstavek 35. člena ZJU). Komisija za pritožbe mora odločiti o pritožbi najkasneje v tridesetih dneh (drugi odstavek 39. člena ZJU). Javni uslužbenec lahko zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v tridesetih dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe (drugi odstavek 25. člena ZJU). Javni uslužbenec ima torej pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe. Takšno stališče je v podobnem primeru zavzelo VS RS v sklepu opr. št. VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012. Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na odločbo opr. št. Pdp 631/2011. V tej zadevi je šlo za drugačen primer, ko tožnik ni vložil pritožbe potem, ko mu je tožena stranka zaključila delovno knjižico, v skladu z določbo tretjega odstavka 24. člena ZJU, temveč je s tožbo uveljavljal neposredno varstvo pred sodiščem. Zato v citirani zadevi, skladno z določbo 274. člena ZPP, zaradi pomanjkanja procesne predpostavke sodno varstvo ni bilo dopustno. V zadevi opr. št. Pdp 431/2013 je bila revizija dopuščena glede vprašanja, ali je delodajalec javnemu uslužbencu dolžan povrniti stroške prevoza na delo in z dela v višini cene javnega prevoza, če le-ta obstaja, tudi v primeru, ko je cena javnega prevoza višja od kilometrine, ne pa glede pravočasnosti vložitve tožbe. Sicer pa se je Vrhovno sodišče RS na odločitev v zadevi opr. št. VIII Ips 212/2011 sklicevalo v zadevi opr. št. VIII Ips 129/2012 z dne 23. 12. 2012, ki se je nanašala na mirovanje pravic iz delovnega razmerja ter vrnitev na delo. Neutemeljen je zato očitek, da se stališče Vrhovnega sodišča RS nanaša le na primere prenehanja delovnega razmerja. Glede na navedeno zakonsko podlago in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS torej ni utemeljena pritožbena navedba, da mora delavec v primeru molka organa uveljavljati pravno varstvo v roku 60 dni od vložene pritožbe zoper prvostopenjsko odločitev tožene stranke, sicer izgubi pravico do sodnega varstva.

V času izdaje izpodbijanih sklepov tožene stranke je veljala določba 430. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je v četrtem odstavku določal, da imajo zavarovanci, ki na dan uveljavitve tega zakona delajo na delovnih mestih, kjer se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in imajo najmanj 25 let (moški) oziroma 23 let (ženske) pokojninske dobe, še naprej pravico do štetja zavarovalne dobe s povečanjem in do znižanja starostne meje po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Določba 430. člena ZPIZ-1 se po prvem odstavku 449. člena ZPIZ-1 uporablja od 1. 1. 2001 dalje. Tožnik izpolnjuje pogoje iz četrtega odstavka 430. člena ZPIZ-1, zato je po 1. 1. 2001 obdržal pravico do štetja zavarovalne dobe s povečanjem v skladu s prej veljavnim predpisom, tj. z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). V 317. členu je določil, da se do sprejema zakona o štetju zavarovalne dobe s povečanjem uporabljajo predpisi in splošni akti Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji o določitvi delovnih mest, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnjah povečanja, ki so veljale do uveljavitve tega zakona. Ker poseben zakon o štetju zavarovalne dobe s povečanjem ni bil sprejet, so se po sprejemu ZPIZ/92 še naprej uporabljali predpisi in splošni akti Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji o določitvi delovnih mest, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ/92. Statut 1983, ki je vseboval določbo 250. a člena o prenehanju obveznosti plačevanja prispevkov za beneficirano delovno dobo v primeru nadaljevanja delovnega razmerja po izpolnitvi pogojev za pridobitev polne osebne pokojnine, je sicer prenehal veljati z uveljavitvijo Statuta Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 55/93 in nadaljnji), veljal pa je ob uveljavitvi ZPIZ/92, tj. na dan 1. 4. 1992. Čeprav je Statut 1983 veljal v času uveljavitve ZPIZ/92, se po jezikovni razlagi 317. člena tega zakona podaljšuje uporaba le tistih predpisov Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki urejajo določitev delovnih mest, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in stopnjo povečanja. Ta tematika je bila urejena v nekaterih Sklepih Skupnosti PIZ, bila pa je predmet določil petega dela, 2. točke petega dela Statuta 1983 (členi 163 do 173). Le v tem obsegu se uporablja določbe Statuta. Določba 317. člena ZPIZ/92 ne daje podlage za uporabo predpisov in splošnih aktov Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji, kolikor ti urejajo tematiko zagotavljanja sredstev (prispevkov) in določajo prenehanje obveznosti delodajalca za plačilo prispevkov za beneficirano dobo v primeru nadaljevanja delovnega razmerja po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev. Z določbo 250. a člena Statuta 1983 je Zavod zakonsko pooblastilo prekoračil, saj je z določitvijo prenehanja plačevanja prispevkov zakonsko normo dopolnil, za kar bi potreboval izrecno zakonsko pooblastilo. Sodišče, ki je na podlagi 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 in nadaljnji) vezano na Ustavo RS in zakon, zato utemeljeno ni uporabilo 250. a člena Statuta 1983. Stališče sodišča prve stopnje, da se ne izključujeta izpolnitev pogojev za starostno upokojitev in nadaljnje štetje zavarovalne dobe s povečanjem, je glede na obrazloženo pravilno. Posledica štetja zavarovalne dobe s povečanjem (12 mesecev dela se šteje za 16 mesecev zavarovanja) je pridobitev daljše zavarovalne dobe od tiste, dejansko prebite v zavarovanju, kar ima učinek na odmero starostne pokojnine po 51. členu ZPIZ-1. Iz tega razloga je neutemeljen očitek, da tožnikovo upravičenje do štetja zavarovalne dobe s povečanjem zaradi zaposlitve po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev ne vpliva na višino pokojnine. Za tožnika glede na določbo četrtega odstavka 430. člena ZPIZ/1 velja ureditev zavarovalne dobe s povečanjem po določilih ZPIZ/92. Tožnik se uvršča v skupino zavarovancev, ki so že več kot polovico normalne delovne dobe prebili v takem zavarovanju. Določitev meril, po katerih je ta skupina oblikovana, spada v polje proste presoje zakonodajalca. Gre za kriterije, po katerih se določena podobna dejanska stanja med seboj razlikujejo in na njih je zakonodajalec v končni in prehodni določbi 430. člena ZPIZ-1 vezal različne pravne posledice. Zaradi različne ureditve starega instituta beneficirane delovne dobe po ZPIZ/92 in obveznega dodatnega zavarovanja po ZPIZ-1 je torej neustrezna primerjava tožnika z drugimi zaposlenimi, vključenimi v obvezno dodatno zavarovanje in neutemeljeno zavzemanje za njihovo enako obravnavo. Tudi sicer je sklicevanje na določbo četrtega odstavka 283. člena ZPIZ-1 (obvezno dodatno zavarovanje) neutemeljeno, ker se nanaša na primere zadržanja pravic, ko v obdobju do uveljavitve pravice do znižane poklicne pokojnine zavarovanje miruje, in zato preneha obveznost plačevanja prispevkov za to zavarovanje.

Tožnik je po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev še naprej opravljal delo policista kriminalista, zaradi česar je upravičen do nadaljnjega vplačevanja dodatnega prispevka za beneficirano delovno dobo.

Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožnik je v predlogu za izdajo popravnega sklepa navedel, da ni bilo odločeno o priglašeni sodni taksi za tožbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri odločanju o povrnitvi stroškov res izpadla odločitev o priglašeni in plačani sodni taksi za tožbo v višini 41,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo predlogu tožnika, čeprav bi ga moralo obravnavati kot pravočasen predlog za izdajo dopolnilne sodbe. V skladu s četrtim odstavkom 326. člena ZPP odloči o predlogu za dopolnitev sodbe predsednik senata brez naroka, če se predlog nanaša samo na stroške postopka. Sodišče bi moralo zato z dopolnilno sodbo dosoditi povrnitev priglašene sodne takse v navedeni višini. To je storilo s sklepom o popravi, vendar takšna nepravilnost ni vplivala na zakonitost odločitve o odmeri pravdnih stroškov.

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter po določbi 353. člena in 2. točki 365. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške, nastale z njegovo vložitvijo.