Jedro

Po presoji sodišča pa je tožena stranka napačno razlagala določbo 2. alinee 36. člena ZAzil. Lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje, predstavlja zaključek na podlagi ugotovitev, da se dogodki, okoliščine oziroma dejstva niso dogodili oziroma se niso verjetno dogodili, posamezni razlogi, ki jih prosilec pri tem navaja pa so neverjetni, nelogični in pa sami sebi nasprotni. Zaključek, da je prosilec lažno predstavil razloge, lahko temelji le na ugotovitvi resničnega stanja stvari, zato je potrebno prej ugotoviti, preveriti in upoštevati vsa dejstva in okoliščine v zvezi z zatrjevanimi razlogi, ki jih navaja prosilec, pridobiti vse razpoložljive dokaze, ki utegnejo biti pomembni za zakonito in pravilno odločbo (5. odstavek 24. člena in 1. odstavek 33. člena ZAzil). Šele na podlagi primerjave med razlogi, dejstvi in okoliščinami, ki jih navaja prosilec za azil in na podlagi dejstev in okoliščin, ugotovljenih med postopkom, se lahko pride do zaključka, da prošnja prosilca temelji na lažni predstavitvi razlogov, na katere se sklicuje. Seveda pa mora pri tem obrazložitev tožene stranke vsebovati kar določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, ki se uporablja na podlagi 23. člena ZAzil).

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 1822-12/236-36/2005/1 z dne 31. 5. 2005 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks. 3. Zahtevek za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora državo zapustiti v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik v vlogi za priznanje azila navedel, da so po vojni pred tremi leti k njemu na dom prišli pripadniki OVK in mu ukazali, da mora sedaj ubiti nekega Srba, da se oddolži, ker v času vojne ni bil v njihovih enotah. Ker tega ni hotel storiti, je matično državo zapustil. Na zaslišanju pa je povedal, da je v Sloveniji bival od leta 1975 do 1993, nato pa se je vrnil na Kosovo do leta 2002. V Sloveniji je bival ilegalno in delal v zidarstvu na črno. Na Kosovu njegovim sinovom nihče ničesar ne očita, pa tudi niso sodelovali v vojni. Tožnik se je sprl tudi z osebo AA, s katerim sta si zagrozila, da ko se ponovno srečata, bo eden izmed njiju mrtev. V Sloveniji ni takoj zaprosil za azil, ker se je bal, da bo zaprt in ne bo mogel delati. Ko pa je slišal, da lahko kot prosilec za azil dela, se je odločil za prošnjo. Tožena stranka je mnenja, da je tožnik zlorabil institut azila, ker je prošnjo vložil šele po skoraj treh letih ilegalnega prebivanja v Republiki Sloveniji in je to mogoče šteti za lažno predstavitev razlogov, na katere se tožnik sklicuje. Tožena stranka ne sprejema tožnikovega razloga zakaj že prej ni zaprosil za azil, ker to ne more predstavljati zadovoljivega in opravičljivega pojasnila za njegovo ravnanje. Ravno nasprotno, to že samo po sebi kaže na zlorabo postopka. V kolikor bi bil tožnik v izvorni državi resnično preganjan, bi za azil zaprosil že takoj ob svojem prihodu. Tožena stranka je prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil) v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Tožena stranka še navaja, da je tožnik povedal, da ko bo izpuščen iz zapora, bi se rad vrnil za dva dni nazaj na Kosovo na poroko hčerke, potem pa bi spet rad prišel v Slovenijo. Na podlagi tega tožena stranka zaključuje, da je to zadosten pokazatelj, kljub ogroženosti zaradi nesodelovanja v vojni, da tožnik v primeru vrnitve na Kosovo ne bi bil ogrožen in da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje in je iz njegove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka je hkrati določila tudi rok, v katerem mora zapustiti državo na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil. Tožnik v tožbi navaja, da presoja tožene stranke glede relevantnih dejstev temelji na nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in na zmotni uporabi materialnega prava, to je določil 35. in 36. člena ZAzil. Tožena stranka pa tudi ni ravnala v skladu s 1. odstavkom 33. člena ZAzil. Tožena stranka bi morala tudi utemeljiti, da tožnik dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila tudi, ko odloči v t.i. pospešenem postopku. Tožena stranka ne more zgolj argumentirati, da je tožnik zlorabil institut azila, ker naj bi šele po skoraj treh letih prebivanja v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za azil, ampak bi morala tudi utemeljiti, da ne potrebuje zaščite v obliki azila. Tožnik je na zaslišanju navedel povsem konkretna dejstva, ki utemeljujejo njegovo ogroženost in preganjanje v primeru vrnitve. Tožniku so leta 1999 na Kosovu ubili ženo skupaj s še 14 drugimi sovaščani, to je objektivno preverljivo dejstvo, pretepli so tudi tožnikovega sina, ker ni pustil, da bi se vključil v OVK, tudi to je mogoče preveriti. Tožnik je tudi navedel sovaščana AA, ki je član TMK v A in je bil vir groženj. Ti konkretni razlogi, ki jih je tožnik navedel, ne morejo predstavljati nekakšnih lažnih razlogov in je neutemeljena ugotovitev, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Samo dejstvo, da ni takoj po prihodu zaprosil za azil, samo po sebi ne more pomeniti kakršnegakoli zavajanja ali zlorabe postopka. Tožnik navaja povsem konkretne razloge in zato ni mogoče sklepati o lažni predstavitvi razlogov, na katere se tožnik sklicuje. Tožena stranka bi morala ugotoviti resnično stanje stvari, priskrbeti in preveriti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi na podlagi 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi, zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je odločila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Tožena stranka je odločila na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, kar pomeni, da gre za t.i. pospešeni postopek, ko se ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. V t.i. pospešenem postopku nastopi razlika od postopka, v katerem mora tožena stranka ugotavljati pogoje za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker se obravnavajo le pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V tem konkretnem primeru pa se je tožena stranka oprla na obravnavanje razloga po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, to je, da tožnikova prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja.

Tožnik je v svoji prošnji za azil navedel kot razlog zakaj je zapustil matično državo, da so prišli k njemu pripadniki OVK in od njega zahtevali, da mora ubiti Srba, da se s tem oddolži, ker ni sodeloval v vojni. Prav tako je povedal, da je v sporu z AA, s katerim sta si grozila, da bo pri prihodnjem srečanju eden izmed njiju mrtev. Tožnik je tudi navedel, da je neznanec leta 1999 ubil njegovo ženo. Tožnik v tožbi ponavlja te razloge zakaj je zapustil izvorno državo in pri tem navaja, da se dajo vsi ti dogodki preveriti.

Tožena stranka je tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrnila in je zaključila, da njegova prošnja temelji na namernem zavajanju. Pri tem se je oprla na razlagalno določbo 2. alinee 36. člena ZAzil, ki določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje. Tožena stranka je zaključila, da je mogoče šteti dejstvo, da je tožnik vložil prošnjo za azil šele po skoraj treh letih ilegalnega prebivanja v Republiki Sloveniji kot lažno predstavitev razlogov, na katere se sklicuje. Po presoji sodišča pa je tožena stranka napačno razlagala določbo 2. alinee 36. člena ZAzil. Lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje, predstavlja zaključek na podlagi ugotovitev, da se dogodki, okoliščine oziroma dejstva niso dogodili oziroma se niso verjetno dogodili, posamezni razlogi, ki jih prosilec pri tem navaja pa so neverjetni, nelogični in pa sami sebi nasprotni. Zaključek, da je prosilec lažno predstavil razloge, lahko temelji le na ugotovitvi resničnega stanja stvari, zato je potrebno prej ugotoviti, preveriti in upoštevati vsa dejstva in okoliščine v zvezi z zatrjevanimi razlogi, ki jih navaja prosilec, pridobiti vse razpoložljive dokaze, ki utegnejo biti pomembni za zakonito in pravilno odločbo (5. odstavek 24. člena in 1. odstavek 33. člena ZAzil). Šele na podlagi primerjave med razlogi, dejstvi in okoliščinami, ki jih navaja prosilec za azil in na podlagi dejstev in okoliščin, ugotovljenih med postopkom, se lahko pride do zaključka, da prošnja prosilca temelji na lažni predstavitvi razlogov, na katere se sklicuje. Seveda pa mora pri tem obrazložitev tožene stranke vsebovati kar določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, ki se uporablja na podlagi 23. člena ZAzil).

Pritrditi je zato potrebno stališču tožnika, da ni mogoče v naprej zaključiti, da razlogi, ki jih je navedel tožnik, pomenijo lažno predstavitev razlogov, brez da bi se tožena stranka opredelila do navedb tožnika v zvezi z njegovimi razlogi preganjanja oziroma ogroženosti. Ker je tožena stranka sprejela svojo odločitev na podlagi nepravilne razlage materialnega prava, mora v ponovljenem postopku zavzeti stališče do razlogov, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo in katere tudi v tožbi ponavlja in ne zanika ter ponovno odločiti o njegovi prošnji, seveda pa mora pri sprejemanju svojih zaključkov upoštevati kdaj je tožnik vložil prošnjo za azil. Obrazložitev sprejete odločitve pa mora obsegati zlasti razloge, ki so bili odločilni za toženo stranko pri presoji posameznih dokazov, navesti pa mora tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo njeno odločitev oziroma pri tem navesti razloge zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku tožnika (3., 5. in 6. točka 1. odstavka 214. člena ZUP).

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik tudi v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v B, opr. št. III K 156/2003. Pri ponovni odločitvi, če bo tožena stranka odločala tudi po 2. odstavku 34. člena ZAzil, pa mora upoštevati sodbo Okrožnega sodišča v B opr. št. III K 156/2003. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil, ker v postopku za izdajo upravnega akta določila ZAzil niso bila pravilno uporabljena.

K 2. točki izreka: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo njegov status in dejstvo, da je bil v priporu, zato je zaključilo, da bi lahko s plačilom sodnih taks bila ogrožena sredstva, s katerimi se preživlja.

K 3. točki izreka: Sodišče je zahtevek za povrnitev stroškov postopka zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS. V tem upravnem sporu je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in zato vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.