Jedro

Glede na ugotovitev o tem, da je tožnikovo delo po odpovedi prevzel vodja A., ki ga v času njegove odsotnosti nadomeščajo delavci, zaposleni pri toženki na drugih delovnih mestih, je pravilna ugotovitev, da je potreba po tožnikovem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi pri toženki prenehala, kar pomeni, da je toženka imela utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Reorganizacija ni bila navidezna. Materialnopravno pravilno je sodišče prve stopnje štelo, da je pravno upoštevna tudi reorganizacija, pri kateri potreba po delu ne preneha, temveč se delo opravlja na drugačen način, to je z že zaposlenimi delavci, ki so zaposleni na drugih delovnih mestih pri delodajalcu. Pravno nepomembno je, ali gre za delavce na višje vrednotenih delovnih mestih ali na drugih delovnih mestih ter da so se eventualno morali priučiti za opravljanje dela, ki ga je pred tem opravljal tožnik. Glede na to je treba zavrniti pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo odgovoriti na vprašanje, ali je vodja dolžan opravljati tudi delo nižje vrednotenega delovnega mesta, ali so skladno z zakonom drugi delavci dolžni začasno opravljati drugo delo ter ali je vodja A. B. B. sposoben opravljati delo štirih delovnih mest. To za odločitev ni bistveno, zato teh trditev sodišču prve stopnje ni bilo treba presojati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ugotovitev, da delovno razmerje ni prenehalo, reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške tega delovnega spora (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo (z izjemo odločitve, da toženka krije svoje stroške postopka) zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Zatrjuje navideznost reorganizacije, kot jo zatrjuje toženka. Vztraja, da sta delovni mesti vodja A. (VI. tarifni razred) in operater A. (IV. tarifni razred) bistveno različni, z različnimi nalogami. Navaja, da je B. B. sklenil pogodbo o zaposlitvi za vodjo A., ne za nižje vrednoteno tožnikovo delovno mesto, iz sistemizacije delovnih mest pa ne izhaja, da delovno mesto vodje A. vključuje tudi naloge operaterja A. Meni, da je posledično potreba po opravljanju dela operater A. pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ostala, B. B. ni teh delovnih nalog dolžan niti začasno opravljati. Sklicuje se na izpoved C. C., da B. B. dejansko ne opravlja dela operaterja A. Zatrjuje, da zaradi nezmanjšanega obsega dela operaterja A. toženka potrebuje nove delavce, ki so bili B. B. obljubljeni kot okrepitve, le zaradi tega delovnega spora jih toženka ne zaposli. Trdi, da B. B. dejansko ne more opravljati dela štirih oseb: vodje, ki ga je v preteklosti opravljal D. D., dveh operaterjev A. (tožnika in E. E.) ter popravljati orodij, kar so do tedaj izvajali zunanji izvajalci. Nasprotuje dokazni oceni izpovedi prič F. F. in D. D. Meni, da je sodba neobrazložena in so zato bistveno kršene določbe postopka; sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi B. B. mimo svoje pogodbe o zaposlitvi opravljal delovne naloge nižje vrednotenega delovnega mesta. Zatrjuje nekonsistentnost izpovedi prič, ki jih je predlagala toženka (F. F. ni odgovoril, ali naloge operaterja A. sodijo v opis delovnih nalog B. B. niti ni izpovedoval o listinah glede reorganizacije oziroma spremembi sistemizacije, izpovedal pa je, da je G. G. opravljal te naloge v času, ko se je B. B. učil za vodjo A., ta pa je drugače izpovedal, da sta v decembru vsaj dva delavca opravljala to delo). Sklicuje se na izpoved E. E., da je delo operaterja A. opravljal, ker drugega ni bilo, da je bil B. B. presenečen glede reorganizacije ter da je bil G. G. zaposlen kot operater stroja. Trdi, da o reorganizaciji ni bil nihče obveščen, vodstvo pa ni vedelo, kako rešiti primanjkljaj delavca. Sklicuje se na izpoved F. F., da se je na delo po potrebi razporedilo študente, kar dokazuje, da je toženka odpovedala pogodbo prav tožniku, ker je bil zanjo moteč. Ponavlja, da se o reorganizaciji pri toženki ni vedelo nič, ker je bila navidezna, in se sklicuje na izpovedi F. F. in D. D. Vztraja, da potreba po delu vsaj enega operaterja A. ni prenehala; toženka po tožnikovem odhodu primanjkljaj zaposlenih zapolnjuje "ad hoc" z različnimi delavci, ki imajo sklenjene povsem drugačne pogodbe o zaposlitvi (npr. z G. G., v času njegove odsotnosti decembra 2023 pa s pomočnikom na kartonskem stroju I. I. in delavcem v proizvodnji H. H., ki ga je toženka zaposlila po tožnikovi odpovedi), občasno pa delo opravljajo študentje. Zatrjuje kršitev določb postopka, ker I. I. in H. H. nista bila zaslišana, saj bi lahko potrdila, da opravljata delo tožnika ter da tega dela ne opravlja B. B.; meni, da je pravočasno zahteval njuno zaslišanje. Trdi, da dokazni postopek ni potrdil, da bi B. B. trajno prevzel delo tožnika, niti dviga zahtevnosti dela, saj po odhodu tožnika in E. E. dela ne bi mogli opravljati delavci, ki so se ga morali šele priučiti (G. G., I. I., H. H. in celo študentje). Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava: reorganizacija ni dejanska, če potreba po njegovem delu še obstaja, izmenično pa ga opravljajo delavci, zaposleni na drugih delovnih mestih, ki se ga morajo še priučiti. Tako ravnanje je po njegovem mnenju v nasprotju z določbami zakona, po katerem se lahko drugo delo opravlja le začasno v okviru iste vrste dela, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Meni, da to kaže na dejstvo, da toženka ne potrebuje toliko operaterjev ali pomočnikov na stroju, saj ti sedaj izmenično opravljajo delo operaterja A. Zatrjuje tudi protispisnost ugotovitev sodišča prve stopnje, saj bi v primeru reorganizacije morale biti delovne naloge operaterja A. vključene v opis delovnega mesta vodje A., kar pa iz listin ne izhaja. Navaja, da njegovo delo v celoti opravlja G. G., ki je operater na stroju, kar kaže, da sprememba ni povezana s poslovnim razlogom, temveč je osebne narave. Meni, da je sočasno prenehanje delovnega razmerja dvema starejšima delavcema nenavadno. Pove, da je dobil odpoved po tem, ko je dalj časa opozarjal na nepravilnosti pri poslovanju toženke, med drugim v zvezi z delovno nesrečo, ki se mu je zgodila, to izhaja tudi iz dejstva, da je edini moral delovno mesto takoj po odpovedi zapustiti in dela v času odpovednega roka ni opravljal, čeprav je bilo še vedno potrebno. Podredno vztraja, da je glede na dikcijo določbe 114. člena ZDR-1 varovan kot starejši delavec, saj je imel ob odpovedi več kot 35 let pokojninske dobe, kar pomeni da mu je do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo do 5 let pokojninske dobe, pisnega soglasja pa ni podal. Nasprotuje stališču, da je za obstoj varstva starejšega delavca treba izpolnjevati tudi starostni pogoj. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti v pritožbi zatrjevanih kršitev. Ni namreč podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Z očitkom, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da iz listin ne izhaja, da bi bile naloge operaterja A. vključene v opis delovnega mesta vodje A., tožnik ne uveljavlja protispisnosti (tj. nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami), temveč nasprotuje dokazni oceni.

6. Sodišče prve stopnje ni dolžno izvajati dokazov v zvezi z nespornimi, že dokazanimi ali nebistvenimi dejstvi, zato ni utemeljen očitek, da je kršilo določbe postopka zaradi zavrnitve dokaza z zaslišanjem prič I. I. in H. H. Njuno zaslišanje je tožnik predlagal kot dokaz za ugotovitev dejstev, da sta vsaj deloma prevzela delo, ki ga je pred odpovedjo opravljal tožnik ter da sta zaposlena na drugih delovnih mestih. Navedeno med strankama ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe izrecno ugotovilo, da v času odsotnosti vodje A. navedena delavca, zaposlena na drugih delovnih mestih, opravljata delo, ki ga je pred odpovedjo opravljal tožnik. Ker tožnik ni zatrjeval, da bi ga kateri izmed navedenih v celoti nadomestil na delovnem mestu operater A., njuno zaslišanje ni bilo potrebno za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev. Za odločitev v zadevi tudi ni odločilno, ali jima je toženka glede na veljavne predpise smela odrejati delo v skladišču orodij.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega in drugega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1 zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 5. 2023 na podlagi ugotovitve, da je toženka dokazala obstoj poslovnega razloga: reorganizacijo oddelka tehnološke priprave proizvodnje (A.) tako, da se je tožnikovo delo razporedilo med druge (že) zaposlene delavce, konkretno vodjo A. B. B., v času njegove odsotnosti pa so ga opravljali G. G., I. I. ali H. H. 8. Tožnik v pritožbi kot bistveno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede izpovedi prič in strank, vendar ta očitek ni utemeljen, ustrezno so bile namreč upoštevane procesne zahteve iz 8. člena ZPP, po katerem o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, reintegracijo in reparacijo. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da je toženka prerazporedila delo, ki ga je pred odpovedjo opravljal tožnik po pogodbi o zaposlitvi (operater A.), na novega vodjo A. B. B., ob njegovi odsotnosti pa na druge zaposlene, ki sicer zasedajo druga delovna mesta (G. G., I. I. ali H. H.). Tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja na domnevne nedoslednosti izpovedi posameznih prič (npr. vodje PE J. F. F.) in razlike med njimi. Glede pravno pomembnih dejstev (da toženka na tožnikovo delovno mesto ni zaposlila novega delavca, temveč delovne naloge tega delovnega mesta redno sedaj opravlja vodja A., v času njegove odsotnosti pa delavci toženke, zaposleni na drugih delovnih mestih) so skladno izpovedale zaslišane priče F. F., D. D., G. G., B. B., E. E. in K. K., sodišče prve stopnje pa je ustrezno dokazno ocenilo izpoved C. C., ki je izpovedal delno drugače (da je tožnikovo delo po odpovedi opravljal G. G., in ne B. B.). Glede na to, da je C. C. pri toženki predsednik sindikata in s situacijo v oddelku A. ni bil natančno seznanjen, kot priča pa je bil predlagan v zvezi z vprašanjem, ali je bil sindikat pri toženki obveščen o reorganizaciji, pritožbeno sodišče nima dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki tej osamljeni drugačni izpovedi ni sledilo. Zavrniti je treba splošno vztrajanje tožnika, da naj bi vsaj v decembru 2023 dva delavca izvajala delo operaterja A. preko polne delovne obveznosti ter da naj bi to delo opravljali (neimenovani) študentje; dokazni postopek tega ni potrdil. Tudi sklicevanje pritožbe na to, da toženka o reorganizaciji na oddelku A. ni predložila nobenih dokazov, na pravilnost odločitve ne vpliva. Skladno z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP listinski dokazi nimajo večje dokazne moči od personalnih, prav tako ni podlage za stališče, da bi bilo določena dejstva (denimo reorganizacijo dela pri delodajalcu) mogoče dokazovati le z listinskimi dokazi (prim. sodba VS VIII Ips 233/2015). Tudi sicer obstoj organizacijskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni vezan na obstoj listin oziroma spremembo sistemizacije pri delodajalcu.

9. Glede na ugotovitev o tem, da je tožnikovo delo po odpovedi prevzel vodja A., ki ga v času njegove odsotnosti nadomeščajo delavci, zaposleni pri toženki na drugih delovnih mestih, je pravilna ugotovitev, da je potreba po tožnikovem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi pri toženki prenehala, kar pomeni, da je toženka imela utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Reorganizacija ni bila navidezna. Materialnopravno pravilno je sodišče prve stopnje štelo, da je pravno upoštevna tudi reorganizacija, pri kateri potreba po delu ne preneha, temveč se delo opravlja na drugačen način, to je z že zaposlenimi delavci, ki so zaposleni na drugih delovnih mestih pri delodajalcu. Na pravilnost takega stališča ne vpliva, da je bil H. H. zaposlen po tem, ko je tožniku bila vročena odpoved, saj je bil zaposlen na drugem delovnem mestu v proizvodnji, delo, ki ga je opravljal pred odpovedjo tožnik, pa opravlja le občasno, če sta odsotna B. B. in G. G. Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, na zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga ne more vplivati neusklajenost internih aktov z dejansko razporeditvijo dela med delavce toženke, zatrjevano slabo obveščanje o reorganizaciji pri toženki, prav tako tudi ne tožnikovo sklicevanje na to, da B. B. ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za opravljanje nižje vrednotenega dela operaterja A., temveč za vodjo A. Bistveno je, da je pri toženki prišlo do dejanske reorganizacije na način, da so tožnikovo delo prevzeli delavci, ki so že zaposleni pri toženki, kot je ta vseskozi zatrjevala in to tudi dokazala. Pravno nepomembno je, ali gre za delavce na višje vrednotenih delovnih mestih ali na drugih delovnih mestih ter da so se eventualno morali priučiti za opravljanje dela, ki ga je pred tem opravljal tožnik. Glede na to je treba zavrniti pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo odgovoriti na vprašanje, ali je vodja dolžan opravljati tudi delo nižje vrednotenega delovnega mesta, ali so skladno z zakonom drugi delavci dolžni začasno opravljati drugo delo ter ali je vodja A. B. B. sposoben opravljati delo štirih delovnih mest. To za odločitev ni bistveno, zato teh trditev sodišču prve stopnje ni bilo treba presojati.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik prekludiran s trditvami o tem, da je varovan kot starejši delavec, saj je to zatrjeval po prvem naroku na glavno obravnavo v vlogi z dne 13. 2. 2024, pri tem pa ni navedel, zakaj tega ni mogel storiti pravočasno. Tudi sicer pa tožnik ne sodi v varovano kategorijo starejših delavcev, saj glede na starost 52 let v roku petih let od odpovedi glede na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) ne bo izpolnil pogojev za starostno upokojitev (prim. sklep VS VIII Ips 102/2015 in sodbo pritožbenega sodišča Pdp 1138/2014).

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.