Jedro

Pri obravnavanem razpisu se za dodelitev podpore zahteva, da gre za ustvarjanje avtorjev v slovenskem jeziku. Zato ima prav toženka, ko navaja, da je strokovna komisija pri ocenjevanju po vseh kriterijih iz razpisa lahko upoštevala samo obseg in kvaliteto tožničinih del v slovenskem jeziku, in obenem nima prav tožnica, ko navaja, da ta pogoj – ustvarjanje v slovenskem jeziku – velja le pri ocenjevanju kvalitete celotnega opusa, ne pa tudi po ostalih dveh kriterijih, to je kriteriju odmevnosti avtorjevega dela in po kriteriju delovni načrt za leto 2013. Vendar pa dejstvo, da tožnica ustvarja tudi v tujem jeziku, še ne pomeni, da ocena tožničinih del v slovenskem jeziku ni potrebna, oziroma da je za dodeljeno število točk dovolj že ugotovitev, da tožnica ustvarja tudi v tujem jeziku, vključno z deležem tovrstnega ustvarjanja, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe oziroma iz obrazložitve strokovne komisije. Za takšen način ocenjevanja (torej glede na delež ustvarjanja v slovenskem jeziku) sodišče v pogojih razpisa ni našlo podlage. Opisana situacija pomeni samo, da se tožničino ustvarjanje v tujem jeziku pri ocenjevanju ne upošteva ter da so predmet ocenjevanja po razpisnih kriterijih zgolj dela, ki jih je tožnica ustvarila oziroma jih načrtuje ustvariti v slovenskem jeziku. Da bi bila ocena teh njenih del po posameznih kriterijih razpisa opravljena, iz razlogov izpodbijane odločbe, kljub ponovljenemu postopku, še vedno ni razvidno.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Javne agencije za knjigo Republike Slovenije št. 6130-361/2013/11 z dne 19. 6. 2014 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Javna Agencija za knjigo je kot prvostopni organ v ponovnem postopku odločanja o vlogi tožnice na Javni razpis za izbor kulturnih projektov na področjih knjige za leto 2013 z oznako JR5-Knjiga-2013, področje Delovne štipendije (v nadaljevanju: Javni razpis), odločila, da se tožnici delovna štipendija za leto 2013 ne podeli.

2. V obrazložitvi se ugotavlja, da je bila vloga tožnice na Javni razpis pravočasna, popolna in vložena po upravičeni osebi ter da jo je (tudi) v ponovnem postopku obravnavala strokovna komisija, ki se je pred tem seznanila s sodbo Upravnega sodišča (I U 1598/2013-9 z dne 8. 5. 2014), s katero je bila zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno odločanje. Strokovna komisija je vlogo pregledala in ovrednotila pa razpisnih kriterijih za področje Delovne štipendije ter jo ocenila po kriteriju „Reference avtorjevega dela (kvaliteta celotnega opusa) ali izkazana posebna nadarjenost ustvarjalca“ s 15 točkami od možnih 20 točk, po kriteriju „Odmevnost avtorjevega dela v obdobju 2010-2012“ z 11 točkami od možnih 15 in po kriteriju „Delovni načrt za leto 2013“ s 3 točkami od možnih 5 točk. Skupno število točk je 29 od možnih 40 točk, kar pomeni, da strokovna komisija glede na postavljeno mejo najmanj 32 točk iz razpisa, tožnice ni mogla predlagati za dodelitev zaprošene štipendije za leto 2013. 3. Strokovna komisija je v obrazložitvi navedla, in tem razlogom sledi tudi prvostopni organ pri odločanju, da je tožnica prevajalka predvsem arabske književnosti v slovenščino in obratno, da je pomembna posrednica med obema kulturama ter da je v vlogi kot reference svojega dela navajala temu ustrezne prevode. Ker je razpis za leto 2013 namenjen prijaviteljem, ki ustvarjajo v slovenskem jeziku, je strokovna komisija pri ocenjevanju po posameznih kriterijih lahko upoštevala samo obseg in kvaliteto del v slovenskem jeziku in torej prevode besedil v slovenski jezik, ne pa tudi prevodov v tuj jezik. Prevodom in prevajalcem slovenskih besedil v tuje jezike so namenjeni drugi razpisi. Ker pomemben del tožničinega ustvarjalnega opusa predstavljajo prevodi v tuj (arabski) jezik, je strokovna komisija pri kriteriju referenc (kvaliteta celotnega opusa) tožnici dodelila 15 točk od možnih 20. Pri ocenjevanju odmevnosti je komisija prav tako upoštevala odmevnost del v slovenskem jeziku, pri čemer je tožnica navajala predvsem odmevnost prevedenih del v arabskem jeziku v tujini, ter ji zato dodelila nižje število točk od vseh možnih. Strokovna komisija dodaja še, da informacijska baza Cobiss ne sodi med strokovne odmeve, ampak je zgolj baza podatkov o gradivu v knjižnicah. Prav tako objave prevodov v reviji A. niso del učnih načrtov in strokovno potrjenih učnih gradiv za osnovne šole. Pri ocenjevanju delovnega načrta je strokovna komisija upoštevala načrtovana dela v slovenskem jeziku, ne pa tudi načrtovanih prevodov v tuj jezik, tudi ne dveh, ki jih je tožnica posebej poudarila v delovnem načrtu (B.B., C.C. v arabski jezik), zato ji je dodelila po tem kriteriju 3 točke od možnih 5 točk. Strokovna komisija navaja še, da ceni delo tožnice na področju prevajanja v tuj (arabski) jezik, vendar pa to delo ne sodi na razpisno področje in zato ni predmet ocenjevanja po razpisnih kriterijih.

4. Ministrstvo za kulturo je kot drugostopni organ pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. Ugotavlja, da je organ prve stopnje pri odločanju upošteval sodbo Upravnega sodišča in ponovil postopek ocenjevanja ter da je v ponovnem postopku strokovna komisija navedla razloge, ki so jo vodili pri točkovanju po posameznih kriterijih. Pri točkovanju je strokovna komisija upoštevala kriterije iz razpisa. Pri tem je bilo upoštevano število točk, ki se lahko doseže pri posameznem kriteriju, pa tudi najvišje možno število doseženih točk ter dejstvo, da se po razpisnih pogojih lahko financirajo tisti projekti, ki prejmejo najmanj 32 točk. Drugostopni organ poudarja, da je bila strokovna komisija imenovana skladno z Zakonom o Javni agenciji za knjigo RS (v nadaljevanju Zakon), Sklepom o ustanovitvi Javne agencije za knjigo (v nadaljevanju Sklep) in Pravilnikom o strokovnih komisijah javne agencije za knjigo (v nadaljevanju Pravilnik) ter da je edina strokovno pristojna za oceno projekta. Naloga druge stopnje je le, da presodi, ali je komisija upoštevala vse sestavine vloge in ali je vlogo obravnavala v skladu z razpisnimi kriteriji in možnim številom točk. V tej zvezi drugostopni organ ugotavlja, da v postopku pred izdajo odločbe ni prišlo do bistvenih kršitev, ostale pritožbene navedbe pa oceni kot nerelevantne za konkretno zadevo.

5. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga, zato da se postopek ne bi več ponavljal, ugoditev njeni vlogi s strani sodišča. V tožbi navaja, da strokovna komisija pri odločanju ni upoštevala dokumentacije in dokazov, ki izkazujejo upravičenost tožnice za prejem delovne štipendije za leto 2013 ter da je njeno vlogo zavrnila z razlogi, ki v strokovnem pogledu niso prepričljivi.

6. V zvezi z oceno po kriteriju „Reference avtorjevega dela (kvaliteta celotnega opusa)“ navaja, da je v obdobju od leta 2010 do 2012, za katerega se vrednoti njeno delo, ustvarjala in objavljala več v slovenskem (9/10) kot v arabskem jeziku (1/10), kot je to razvidno iz ustvarjalnega oziroma prevajalskega opusa, ki je bil priložen prijavi na razpis. Kot je navedla že v prijavi, je v navedenem obdobju izdala 6 knjig, vse so prevodi v slovenski jezik, napisala 12 študij, spremnih besed, člankov in esejev v slovenščini, objavila 39 literarnih in humanističnih prevodov v revijalnem tisku, prav tako v slovenskem jeziku, strokovno sodelovala pri štirih knjigah, vse v slovenščini, pripravila pet literarnih prevodov za festival v Alžiriji, pripravila 14 oddaj na radiu Č. in radiu D., aktivno sodelovala na šestih strokovnih srečanjih, vse v slovenščini ter javno nastopila na 16 literarnih večerih in drugih prireditvah doma in v tujini, od tega jih je bilo 13 v slovenščini. Zato meni, da ni nobene podlage za zniževanje točk po tem kriteriju, še zlasti, ker je tožnica v slovenskem jeziku ustvarila kar nekaj tehtnih literarnih in humanističnih besedil, tako prevodov kot esejev ter izvirnih leposlovnih del, ki potrjujejo kakovost in obseg celotnega opusa. Kot primer ustvarjanja v tem času navaja knjigo E., ki predstavlja delo klasičnega arabskega književnika, nadalje tematsko številko F., ki vsebuje zbrane arabske klasične in sodobne filozofske, družboslovne in humanistične tekste in dve pesniški zbirki, G. in H., ki vključujeta izbor, prevod pesmi in spremno besedo in ki skupaj obsegata kar 6000 verzov in dve avtorski poli spremnega besedila.

7. V zvezi s kriterijem „Odmevnost avtorjevega dela v obdobju od leta 2010 do 2012“ navaja, da je v razpisu kot kriterij navedena samo odmevnost, in da le-ta ni omejena na odmevnost del v slovenskem jeziku. Sofinanciranje delovnih štipendij je zato glede na opredelitev tega predmeta razpisa po mnenju tožnice namenjeno tistim ustvarjalcem, ki pomembno prispevajo k vrednotenju slovenskega knjižnega ustvarjanja. Tožnica pa je v zadevnem obdobju s svojim delom dosegla izjemno odmevnost, ko je s prevodom (knjigo) slovenske moderne poezije v arabski jezik promovirala slovensko literaturo na najvišji ravni. Poleg tega je tožnica v prijavi navedla 15 referenc, od tega 7 v tujini in 8 v Sloveniji. K temu je treba prišteti še opis odmevnosti na Slovenskem ter mednarodne strokovne simpozije in državne štipendije, zato po mnenju tožnice ne drži trditev strokovne komisije, da je navajala predvsem odmevnost prevedenih del v arabskem jeziku v tujini. Meni, da predstavljajo odmevnost tudi objave prevodov v reviji A., ki so oblikovani kot pomožno učno gradivo, pa čeprav niso ta gradiva uradno del učnih načrtov za osnovne šole. Poleg tega obstajajo v slovenskem prostoru recenzije tožničinih knjižnih del, predvsem tistih, ki so objavljena v F. Tožnica je razen tega štirikrat nastopila na mednarodnih strokovnih simpozijih z referati, na podlagi katerih so bili objavljeni znanstveno-strokovni članki, o odmevnosti člankov v strokovnih krogih pa lahko pričajo vsi prisotni na simpozijih, predavatelji s Filozofske fakultete in uredniki. Z možem sta predstavila arabska dela na literarnem festivalu in na literarnem predavanju. Z referati je sodelovala na mednarodnih prevajalskih simpozijih in s prevodi arabskih pesmi na arabskem kulturnem festivalu. Zato tožnica meni, da je s svojim delom dosegla večjo odmevnost, kot jo je ovrednotila strokovne komisija, tudi če se ne upošteva tistega, kar je dosegla v tujini in v arabskem svetu z uveljavljanjem slovenske literature in kar ni uspelo še nikomur.

8. V zvezi s kriterijem „Delovni načrt za leto 2013“ tožnica v točkah od 1 do 5 ponovno navaja načrtovana dela v slovenskem jeziku, kot jih je navedla v predloženem delovnem načrtu (Moderna egipčanska poezija – izbor, prevod in spremna beseda, referat Klasična arabska poezija na mednarodnem simpoziju v I., več literarnih večerov na Radiu Č. o arabskih avtorjih in njihovih delih, prevod romana K., prevodi in objave arabskih pesmi za revijo A.) ter tudi načrtovana dela v arabskem jeziku. Meni, da gre za popoln in uresničljiv načrt, ki pa terja kakovostno prevajalsko delo in ustrezne pogoje dela. Tudi kriterij Delovni načrt se po določbah razpisa (točka razpisa 3.6.) ne opredeljuje oziroma omejuje izključno na dela v slovenskem jeziku, temveč naj bi sofinanciranje področja delovne štipendije omogočalo podporo ustvarjalcem na razpisanem področju „knjiga“, ki ustvarjajo v slovenskem jeziku in s svojim delom pomembno prispevajo h kvaliteti in raznovrstnosti slovenskega knjižnega ustvarjanja. Glede na to, da se kot posebni pogoj v razpisu navaja objava vsaj enega samostojnega izvirnega ali prevodnega knjižnega dela, ki ni izšlo v samozaložbi, tožnica meni, da njen enoletni priloženi delovni načrt izpolnjuje pogoje za vse možne točke.

9. Tožnica zato meni in dokazuje, da je po vseh kriterijih iz razpisa upravičena do delovne štipendije, tudi če se ne upošteva prevodov v tuj jezik in druge dejavnosti, ki je povezana z uveljavljanjem slovenske literature v arabskem svetu. Strokovna komisija nasprotno ni ustrezno pojasnila oziroma dokazala, v čem njen opus, odmevnost oziroma delovni načrt, tudi brez prevodov v tuj jezik, zaostajajo za opusom, odmevnostjo in načrti ostalih prijaviteljev do te mere, da ni dosegla točk za prejem zaprošene štipendije.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi ugovori navaja, da se z njimi ne strinja ter da je bila pri ponovnem odločanju v celoti upoštevana sodba Upravnega sodišča. Strokovna komisija je v ponovnem postopku navedla razloge, ki so jo vodili pri točkovanju po posameznih kriterijih, to pa je bila nato podlaga za izdajo odločbe.

11. Do primernosti ocen strokovne komisije se prvostopni organ oziroma tožena stranka ne opredeli, ker za to ni pristojna. Glede na podatke, ki so razvidni iz spisov, pa meni, da je ocena obrazložena z razumnimi razlogi. Tako se ne strinja z ugovori tožnice, ki se nanašajo na oceno po kriteriju „Reference avtorjevega dela“, ter poudari, da je strokovna komisija pri oceni po tem kriteriju lahko upoštevala samo obseg in kvaliteto del v slovenskem jeziku, kar je izrecno navedeno v obrazložitvi odločbe, izhaja pa iz opredelitve Delovne štipendije v točki 3.6. razpisa. Tožnica poleg tega nepravilno navaja le dela v obdobju 2010 do 2012, saj iz opisa kriterija izhaja, da se upošteva celoten opus in ne le določeno obdobje ustvarjanja. Zato je strokovna komisija upoštevala celoten tožničin opus in ne le del, ki jih navaja tožnica med referencami. Pri tem iz razpoložljivih podatkov izhaja, da je delež del v slovenskem jeziku bistveno manjši, kot ga zatrjuje tožnica, oziroma, da tožnica ustvarja v slovenskem jeziku bistveno manj oziroma v arabskem jeziku bistveno več. Zato je strokovna komisija pravilno upoštevala delež ustvarjanja v slovenskem jeziku ter to navedla v obrazložitvi kot okoliščino, ki je bila upoštevana pri ocenjevanju. Poleg tega se po tem kriteriju presoja na prvem mestu kvaliteta celotnega opusa, in sicer v kontekstu vseh prijav in torej tudi primerjalno glede na ostale prijavitelje.

12. Tudi drugi kriterij je treba razlagati v smislu točke 3.6. razpisa, ki opredeljuje predmet razpisnega področja in po katerem se izrecno podpira ustvarjanje v slovenskem jeziku in prispevek k slovenskemu književnemu ustvarjanju. Prevodom slovenskih besedil v tuje jezike so namenjeni drugi razpisi. Zato se pravilno ocenjuje odmevnost tožničinega dela v zadnjem obdobju zgolj v slovenskem književnem prostoru, kar pomeni, da so razlogi strokovne komisije v zvezi z oceno po tem kriteriju razumni in skladni s pogoji razpisa.

13. Isto velja za ocenjevanje po tretjem kriteriju. Vse kriterije je treba razlagati v smislu ostalih določb razpisa, vključno s točko 3.6., po kateri gre izrecno za ustvarjanje v slovenskem jeziku in za prispevek k slovenskemu književnemu ustvarjanju in ne za dosežke v tujini ali v tujih jezikih. Zato je komisija po tem kriteriju lahko upoštevala le delovni načrt za dela v slovenskem jeziku. Tožnica v delovnem načrtu navaja dve deli v slovenskem jeziku in dva prevoda v tuj jezik, zato ji je komisija dodelila 3 od možnih petih točk, ter pri tem upoštevala tudi dejstvo, da tožnica pripravlja oddaje za radio in prevode za slovensko otroško revijo.

14. Tožnica v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in vztraja pri svojih stališčih in predlogih. Meni, da izpodbijana odločba še vedno ni ustrezno obrazložena ter da je izdana na podlagi razlogov, ki niso bistveni, medtem ko se ne dotaknejo njenega dejansko opravljenega dela v slovenskem jeziku, ne po obsegu, ne po kakovosti ali raznovrstnosti ustvarjanja. Glede na to, da strokovna komisija presoja tudi primerjalno, glede na ostale prijavitelje, pogreša dokaze o tem, da prejemniki štipendij v večji meri dosegajo nivo ustvarjalnosti in kakovosti ter odmevnost v zadnjem triletnem obdobju. Zato predlaga, da se v tej zvezi zasliši predsednik strokovne komisije, zasliši pa naj se tudi direktor Agencije, ki naj odgovori na konkretna vprašanja ter poimensko navede, kdo so člani komisije, ki sodijo o tožničinem delu.

15. V zvezi z navedbami v odgovoru na tožbo navaja, da tudi celoten njen opus priča, da je kot prevajalka ustvarjala neprimerno več v slovenskem kot v arabskem jeziku. Podrobneje so bibliografski podatki navedeni že v prijavi na razpis in jih ponovno prilaga. Obenem s primerjavo dokazuje, da je upravičena do štipendije izključno na podlagi dela v slovenskem jeziku ter da navedbe o prevodih v tuj jezik in druge dejavnosti ne morejo zasenčiti dela v slovenskem jeziku. Prevodi in dejavnosti v arabskem jeziku ne dosegajo niti desetine slovenskih. O kvaliteti in raznovrstnosti ter prispevkih k vrednotenju slovenskega knjižnega ustvarjanja priča prevajalski opus skupaj z navedenimi strokovnimi članki in študijami, ki ga je priložila že prijavi in ga ponovno navaja v prilogi 1. Iz tega, da naj bi bilo na Cobissu navedenih 12 izdaj od navedenih 19, pa ne izhaja nujno, da je preostalih 7 res objavljenih v arabskem jeziku. O tem ne obstajajo nobeni dokazi, kljub temu pa je na tej podlagi napravljen sklep, da je komisija pravilno upoštevala delež ustvarjanja v slovenskem jeziku. Sicer pa pri prvi oceni takega argumenta ni bilo. Če bi bil, bi ga verjetno uporabila že prvič. Kako se je presojala kvaliteta in kako je bila upoštevana pri oceni, pa priča (zgolj) navedba, da strokovna komisija presoja tudi primerjalno glede na ostale prijavitelje.

16. Po mnenju tožnice je tudi v primeru, če se ne upošteva dosežkov v tujem jeziku, ki so bili pomotoma navedeni v prijavi, po vseh kriterijih upravičena do štipendije, ter da je nepošteno usmerjati pozornost od izpričanega dela v slovenskem jeziku k dosežkom v tujini, ki nikakor ne morejo izničiti prevajalkinega dela v slovenskem jeziku, ne po obsegu in ne po kakovosti. V čem tožničin opus, odmevnost in delovni načrt v slovenskem jeziku ne dosegajo nivoja uspelih kandidatov, strokovna komisija ni pojasnila niti dokazala. Zato tožnica v prilogi 1 naredi primerjavo z uspelo kandidatko Ž.Ž. (glede Delovnega načrta in njegove uresničitve v letih 2013 in 2014) ter na ta način ponuja vpogled v objektivnost ocenjevanja in presoje s strani strokovne komisije.

17. Tožba je utemeljena.

18. V konkretnem primeru ni spora o tem, da je bila tožničina vloga na Javni razpis popolna in pravočasna ter da tožnica izpolnjuje splošne in posebne pogoje za dodelitev razpisane delovne štipendije. Sporna je strokovna ocena njene prijave in s tem število doseženih točk po razpisnih kriterijih iz točke 7.6. razpisa.

19. Ko gre za delovne štipendije kot eno od področij razpisa, je kot predmet razpisnega področja v točki 3.6. opredeljena „neposredna podpora ustvarjalcem na področjih leposlovja, dramatike, esejistike in književne kritike, ki ustvarjajo v slovenskem jeziku in s svojim delom pomembno prispevajo h kvaliteti in raznovrstnosti ter vrednotenju slovenskega knjižnega ustvarjanja“. Za dodelitev podpore se torej zahteva, da gre za ustvarjanje, in sicer za ustvarjanje avtorjev v slovenskem jeziku. Enako zahtevo vsebuje točka 6.2.6. razpisa (Posebni pogoji za področje delovnih štipendij), v kateri je kot posebni pogoj za dodelitev štipendije med drugim (oziroma celo na prvem mestu) določeno, da prijavitelji „delujejo na področjih knjige kot pisatelji, pesniki, prevajalci, esejisti, dramatiki, literarni kritiki ali avtorji stripa ter da ustvarjajo v slovenskem jeziku“. Zato ima po presoji sodišča prav tožena stranka, ko navaja, da je strokovna komisija pri ocenjevanju po vseh kriterijih iz razpisa lahko upoštevala samo obseg in kvaliteto tožničinih del v slovenskem jeziku, in da obenem nima prav tožeča stranka, ko navaja, da ta zahteva oziroma ta pogoj – ustvarjanje v slovenskem jeziku – velja le pri ocenjevanju kvalitete celotnega opusa, to je po prvem kriteriju iz točke 7.6. razpisa, ne pa tudi po ostalih dveh kriterijih, to je kriteriju odmevnosti avtorjevega dela in po kriteriju delovni načrt za leto 2013. 20. Vendar pa samo to dejstvo, da tožnica ustvarja tudi v tujem jeziku, po presoji sodišča še ne pomeni, da ocena tožničinih del v slovenskem jeziku ni potrebna, oziroma da je za dodeljeno število točk dovolj že ugotovitev, da tožnica ustvarja tudi v tujem jeziku, vključno z deležem tovrstnega ustvarjanja, kot to sledi iz razlogov izpodbijane odločbe oziroma iz obrazložitve strokovne komisije, ki se povzema v razlogih. Za takšen način ocenjevanja (tj. glede na delež ustvarjanja v slovenskem jeziku) namreč sodišče v pogojih razpisa ni našlo podlage. Opisana situacija po presoji sodišča pomeni samo, da se tožničino ustvarjanje v tujem jeziku pri ocenjevanju ne upošteva ter da so predmet ocenjevanja po razpisnih kriterijih zgolj dela, ki jih je tožnica ustvarila oziroma jih načrtuje ustvariti v slovenskem jeziku. Da bi bila ocena teh njenih del po posameznih kriterijih razpisa opravljena, pa iz razlogov izpodbijane odločbe, kljub ponovljenemu postopku, še vedno ni razvidno. Zato tožnica utemeljeno navaja, da se razlogi izpodbijane odločbe njenega dejansko opravljenega dela v slovenskem jeziku ne dotaknejo ne po obsegu, ne po kakovosti ali po raznovrstnosti ustvarjanja. Kot sledi iz obrazložitve izpodbijane odločbe, se ga „dotaknejo“ samo v delu, kjer se pri oceni odmevnosti iz strokovnih odmevov izloči podatke iz informacijske baze Cobiss in objave prevodov v reviji A. Obenem pa prvostopni organ tudi v tej zvezi (pri oceni odmevnosti) ne naredi dejanskih zaključkov. Ustreznih razlogov tudi ni razbrati iz drugostopne odločbe, ki v obrazložitvi na pritožbene ugovore, ki so vsebinsko enaki tožbenim, ne odgovori, temveč zgolj nekritično sledi razlogom prve stopnje. Sodišče se sicer strinja z drugostopnim organom, da je za oceno projekta edino pristojna strokovna komisija. Vendar pa je potrebno oceno opraviti pravilno in v skladu s kriteriji iz razpisa ter ključne razloge za doseženo število točk navesti v obrazložitvi odločbe. Ker so v konkretnem primeru razlogi izpodbijane odločbe pomanjkljivi do te mere, da doseženega števila točk (29) in s tem izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti po vsebini, je kršitev pravil postopka bistvena, lahko pa je nepravilno narejena tudi ocena tožničinega ustvarjanja po kriterijih iz razpisa.

21. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pristojni organ mora izdati nov akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

22. Predlogu tožnice, da s sodbo odloči o stvari, sodišče ni sledilo, ker je ocenilo, da z ozirom na naravo stvari (strokovno odločanje o pogojih razpisa) niso podani pogoji za odločanje iz 65. člena ZUS-1. 23. Sodišče je na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.