VDSS Sodba in sklep Pdp 14/2025

Jedro

Ker sta tako delovno mesto "Upravnik V" oziroma "Tehnik V", kot delovno mesto "Varstvenik obalnega morja V" v istem tarifnem razredu (V), je glede tega delovnega mesta potrebno smiselno upoštevati prvi odstavek 20. člena ZSPJS, ki določa, da delavec obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu.

Tožnik je delo višje vrednotenih delovnih mest opravljal v obsegu 50 % ("Varstvenik obalnega morja V") oziroma 30 % delovnega časa ("Varstvenik obalnega morja VII/1"). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek toženke, da bi moral tožnik bolj specificirati, kdaj je opravljal katere naloge višje vrednotenih delovnih mest.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe (drugi odstavek II. točke izreka) delno spremeni tako, da v prvi do tretji alineji prvega odstavka II. točke izreka in v drugem odstavku II. točke izreka sedaj v celoti na novo glasi:

"II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki razliko v plači:

-za čas od 1. 7. 2017 do 30. 11. 2018 vsakokratne mesečne razlike plače med izplačanimi plačami za 19. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki in med plačo, ki bi jo prejel za 50 % delovnega časa za 22. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki in za 30 % delovnega časa za 30. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska razlike v plači od 1. 2. 2019 dalje do plačila;

-za čas od 1. 12. 2018 do 26. 12. 2018 vsakokratne mesečne razlike plače med izplačanimi plačami za 21. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki in med plačo, ki bi jo prejel za 50 % delovnega časa za 24. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki in za 30 % delovnega časa za 30. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska razlike v plači od 1. 2. 2019 dalje do plačila;

-za čas od 27. 12. 2018 do 31. 12. 2018 vsakokratne mesečne razlike plače med izplačanimi plačami za 22. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki in med plačo, ki bi jo prejel za 50 % delovnega časa za 24. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki in za 30 % delovnega časa za 30. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska razlike v plači od 1. 2. 2019 dalje do plačila.

Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače se zavrne (plačilo zakonskih zamudnih obresti od v prvi do tretji alineji prisojenih zneskov mesečnih razlik v plači pred 1. 2. 2019; za obdobje od 1. 1. 2019 do 30. 11. 2021 plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov mesečnih razlik v plači za 15. dan v mesecu za razliko v plači preteklega meseca dalje do plačila; za obdobje od 1. 12. 2021 do 31. 3. 2023 plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov mesečnih razlik v plači za 15. dan v mesecu za razliko v plači preteklega meseca dalje do plačila; za obdobje od 1. 4. 2023 do 11. 4. 2024 plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov mesečnih razlik v plači za 15. dan v mesecu za razliko v plači preteklega meseca dalje do plačila)."

II.Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdita sklep in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 11. 3. 2024 (točka I izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku za posamezna obdobja od 1. 7. 2017 do 11. 4. 2024 (razvidna iz izreka) plača razliko v plači med izplačanimi plačami z vsemi dodatki in plačami, ki bi jih tožnik prejel za 50 % delovnega časa na delovnem mestu "varstvenik obalnega morja V" (za 22. oziroma 24. plačni razred z vsemi dodatki) in za 30 % delovnega časa na delovnem mestu "varstvenik obalnega morja VII/1" za 30. plačni razred z vsemi dodatki, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za prisojeno razliko v plači za obdobja od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2018 tečejo od 1. 2. 2019 dalje do plačila in za prisojeno razliko v plači za preostala obdobja od vsakega posameznega mesečnega zneska razlike v plači od 16. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca do plačila (prvi odstavek II. točke izreka). Kar je tožnik zahteval več in drugače je zavrnilo in sicer za obdobje od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2018 izplačilo razlike med prisojeno razliko v plači in vtoževano razliko do 22. oziroma 24. plačnega razreda, za obdobje od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2018 plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov mesečnih razlik v plači pred 1. 2. 2019 ter za obdobje od 1. 1. 2019 do 11. 4. 2024 plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov mesečnih razlik v plači za 15. dan v mesecu za razliko v plači preteklega meseca do plačila (drugi odstavek II. točke izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek (kot izhaja iz točke III. izreka) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2.Zoper navedeno odločitev v I., II. (smiselno v ugodilnem delu) in IV. točki izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodba pomanjkljiva, nima razlogov oziroma so ti sami s seboj v nasprotju, izrek naj bi bil v nasprotju z obrazložitvijo, trdi pa tudi, da je protispisna. Tožbeni zahtevek naj bi bil neutemeljen že iz razloga, ker tožnik nikoli ni opravljal vseh nalog, ki so navedene v opisih delovnih mest "Varstvenik obalnega morja V" in "Varstvenik obalnega morja VII/I". Tožnik je res opravljal dela in naloge, povezane s plovili, ki niso do potankosti opisane v opisu del in nalog delovnih mest, za katere je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, vendar pa je pri tem šlo za enako ali celo nižje vrednotena delovna mesta. Tožnik je bil v posledici prilagoditve delovnega mesta delom in nalogam, ki jih je dejansko opravljal, 27. 1. 2018 premeščen na delovno mesto "Tehnik V" in je na tem delovnem mestu opravljal vsa dela in naloge, ki so skladne z opisom del in nalog tega delovnega mesta. Do slednjega se sodišče prve stopnje ni v ničemer opredelilo. Toženka trdi, da je dokazala, da so bila vsa opravila tožnika nezahtevna ter skladna z njegovo stopnjo izobrazbe. Tožbeni zahtevek naj bi bil neutemeljen tudi iz razloga, ker toženka delovnih mest "Varstvenik obalnega morja V" in "Varstvenik obalnega morja VII/I" sploh nima sistemiziranih. Od delodajalca pa tudi ni mogoče zahtevati, da z delavcem sklene pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, ki ga nima, ali da sistemizira delovno mesto, ki ga izbere delavec. Gre za avtonomno odločitev delodajalca. Toženka izpostavlja pravila o trditvenem in dokaznem bremenu in nedopustnem prelaganju teh bremen nanjo. Trditev, da je tožnik izvajanje nalog s področja plovil prevzel od A. A. oziroma B. B. drži le deloma, in sicer je od njiju prevzel le določen del nalog, zahtevnejše naloge pa so prevzeli drugi zaposleni (C. C., D. D. in E. E.). Tožnik je sicer res v manjšem obsegu opravljal določene naloge, ki izhajajo iz opisov omenjenih dveh delovnih mest, vendar pa je iz tega naslova prejel tudi plačilo dodatka za povečan obseg dela oziroma druge dodatke, zato je ustrezno plačilo za opravljeno delo že prejel. Sodba o teh relevantnih dejstvih nima nobenih razlogov. Tožnik bi moral specificirati, kdaj je opravljal katere naloge višje vrednotenega delovnega mesta. Tudi povprečje opravljanja teh nalog ni pravilno ugotovljeno. Toženka izpostavlja tudi, da v obdobjih, ko je bil tožnik odsoten z dela, ni mogel opravljati dela višje vrednotenega delovnega mesta, zato mu za ta obdobja plačilo po dejanskem delu ne pripada. Sodišče se zmotno opira na izpoved F. F. in C. C., ki tožniku nista bila nadrejena in ne moreta soditi o zahtevnosti njegovih nalog. Dejansko stanje je nepravilno in zmotno ugotovljeno, sodišče je nekritično sledilo zgolj navedbam tožnika, zato je kršilo 8. člen ZPP. Sodišče bi moralo zahtevek zavrniti oziroma zavreči tudi zato, ker tožnik dejansko po vsebini izpodbija Akt o sistemizaciji, kar ne more biti predmet presoje individualnega delovnega spora. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del II. točke izreka in sicer v delu odločitve, ki se nanaša na zavrnitev vtoževane razlike v plači nad prisojeno. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da sicer višje vrednoteno delovno mesto "Varstvenik obalnega morja V", spada v isti tarifni razred kot delovno mesto "Upravnik V" oziroma "Tehnik V", in sicer se za vsa zahteva V. stopnja izobrazbe. Ker se vsa ta delovna mesta nahajajo v istem tarifnem razredu, bi moralo sodišče pri presoji razlike v plači za delovno mesto "Varstvenik obalnega morja V" smiselno uporabiti 20. člen ZSPJS in ne 19. člena ZSPJS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da pri prisojeni razliki v plači za čas od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2018 upošteva tudi vsa dosežena napredovanja.

4.Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je ta neutemeljena ter vztraja pri podanih navedbah.

5.Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6.Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Ima razloge o prav vseh odločilnih dejstvih, ti so jasni in med seboj skladni, izrek ni v nasprotju z obrazložitvijo. V čem konkretno naj bi se slednje odražalo, toženka niti ne pojasni. V pritožbi toženke očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tako ni podana.

7.Očitana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) je prav tako nekonkretizirana, saj pritožba toženke ne navede, o katerih odločilnih dejstvih naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Zato pritožbeno sodišče te očitane kršitve, na katero ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ne more preizkusiti.

8.Tudi pritožbene navedbe toženke o kršitvi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu in o nedopustnem prelaganju teh bremen nanjo so povsem posplošene in posledično neutemeljene.

9.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik v obsegu 20 % svojega delovnega časa v spornem obdobju opravljal dela in naloge delovnega mesta "Upravnik V" oziroma od dne 27. 12. 2018 dalje "Tehnik V", za kateri je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v preostalem obsegu delovnega časa pa je opravljal dela in naloge višje vrednotenih delovnih mest in sicer v obsegu 50 % delovnega časa delovnega mesta "Varstvenik obalnega morja V" in v obsegu 30 % delovnega časa "Varstvenik obalnega morja VII/1". Na podlagi teh ugotovitev je zahtevku tožnika za plačilo razlik v plači do plače višje vrednotenih delovnih mest delno ugodilo po tako imenovanem dejanskem delu.

10.Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pri presoji ni upoštevalo zahtev za oblikovanje dokazne ocene, kot izhajajo iz 8. člena ZPP. Katera dejstva je štelo za dokazana, je sodišče prve stopnje odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kot je jasno razbrati iz obrazložitve. Sprejeta dokazna ocena ni le formalno ustrezna, ampak je tudi vsebinsko prepričljiva. Pritožbeno sodišče jo zato v celoti sprejema. Pritožbeni razlog zmotne (in nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da je tožnik v spornem času dejansko opravljal tudi dela in naloge višje vrednotenih delovnih mest in torej po vsebini zahtevnejša dela, kot so dela na delovnem mestu, za katero je imel v posameznem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, utemeljeno oprlo na skladne izpovedi tožnika ter prič C. C. in F. F. Slednje se namreč v celoti ujemajo tudi z dopisom PU G. z dne 26. 4. 2019, ki sta ga pripravili vodji oddelkov H. H. in D. D., podpisal pa ga je direktor PU G., in iz katerega je jasno razvidno, da je tožnik poleg del in nalog delovnega mesta "Upravnik V", v obsegu cca 50 % delovnega časa opravljal tudi nekatere naloge delovnega mesta "Varstvenik obalnega morja V" in cca 30 % delovnega časa tudi nekatere naloge delovnega mesta "Varstvenik obalnega morja VII/1".

11.Ne držijo pritožbene navedbe toženke, da se sodišče prve stopnje ni v ničemer opredelilo do njenih trditev, da je bil tožnik v posledici prilagoditve delovnega mesta delu in nalogam, ki jih je dejansko opravljal, 27. 12. 2018 premeščen na delovno mesto "Tehnik V", da je na tem delovnem mestu opravljal vsa dela in naloge, ki so skladne z opisom del in nalog tega delovnega mesta, ter da je bil za to delo že ustrezno poplačan. Do teh navedb toženke se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi jasno opredelilo. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, kakšna dela in naloge je tožnik opravljal pri toženki od 1. 7. 2017 dalje, pri tem je upoštevalo opis del in nalog tako delovnega mesta "Upravnik V" in "Tehnik V", kot tudi opis del in nalog obeh višje vrednotenih delovnih mest (vse opise je tudi povzelo v obrazložitev). Na podlagi izpovedi tožnika in prič C. C. in F. F. ter povsem jasne in nedvoumne vsebine dopisa toženke z dne 26. 4. 2019 pa je pravilno ugotovilo, da je tožnik v spornem obdobju opravljal tudi bolj zahtevna dela od del delovnega mesta "Upravnik V" in "Tehnik V". Tožnik je opravljal bolj zahtevna dela, kot ostali na teh delovnih mestih, prevzel je tudi dela od svojih predhodnikov, ki so bili zaposleni na delovnih mestih, uvrščenih v VII/I tarifni razred. Držijo sicer pritožbene navedbe toženke, da nekatere naloge delovnega mesta "Tehnik V" (kot jih je toženka povzela v 3. členu aneksa z dne 21. 12. 2018 in kot izhajajo iz njene sistemizacije - B46) sovpadajo z določenimi deli in nalogami, ki so predvidene za delovni mesti "Varstvenik obalnega morja V" in "Varstvenik obalnega morja VII/1" in sicer izvajanje manjših popravil na policijskih čolnih, urejanje tehnične dokumentacije za policijske čolne, načrtovanje nabave materiala, opreme in rezervnih delov za čolne, sodelovanje v komisijah za področje javnih naročil. Vendar pa pri presoji, upoštevajoč vse ostale izvedene dokaze, nikakor ni bilo mogoče prezreti, da navedene naloge, še posebej povezane s plovili, skladno z Uredbo o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih sploh ne spadajo pod delovno mesto "Tehnik V", ampak spadajo v opis del in nalog višje vrednotenih delovnih mest "Varstvenik obalnega morja V" in "Varstvenik obalnega morja VII/1".

12.Toženka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se je pri presoji zmotno oprlo na izpoved prič F. F. in C. C., ki tožniku nista bila nadrejena. Obe priči sta bili zaposleni v službi I. PU G., tako kot tožnik in sta bili glede na to, da sta službeno sodelovali tako z njim (priča C. C. je bil tudi v isti pisarni, kot tožnik) kot z njegovimi predhodniki, seznanjeni z vsebino in obsegom del in nalog, ki jih je opravljal tako tožnik, kot njegovi predhodniki. Prav tako toženka neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče z namenom pravilne presoje "najti osebo", ki dejansko opravlja delo na delovnih mestih, za katera tožnik vtožuje plačilo razlike v plači in primerjati delo te osebe z delom tožnika. Sodišče prve stopnje je delo tožnika pravilno primerjalo z opisom del in nalog delovnih mest, za kateri je sama toženka v dopisu z dne 26. 4. 2019 navedla, da jih tožnik opravlja v določenem obsegu.

13.Iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik celotno sporno obdobje opravljal enaka dela in naloge, katerih vsebina med strankama niti ni bila sporna, prav tako ni bilo sporno, da tožnik ni opravljal vseh del in nalog višje vrednotenih delovnih mest. Dopis tožene stranke, iz katerega je razvidno, katere naloge višje vrednotenih delovnih mest je tožnik v spornem času opravljal in v kakšnem obsegu, je datiran na dan 26. 4. 2019, torej po datumu, ko je tožnik podpisal aneks, iz katerega izhaja, da od dne 27. 12. 2018 dalje nadaljuje delovno razmerje na delovnem mestu "Tehnik V". Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik celotno sporno obdobje, tudi po 27. 12. 2018, glede na vsebino in njihovo zahtevnost opravljal tudi naloge višje vrednotenih delovnih mest, kot izhajajo iz predmetnega dopisa. Toženka s pritožbo ne prepriča, saj prihaja sama s seboj v nasprotje. Po eni strani namreč zatrjuje, da je tožnik opravljal zgolj dela in naloge, ki so skladne z opisom delovnega mesta "Tehnik V", nato pa priznava, da je tožnik res (sicer v manjšem obsegu) opravljal določene naloge, ki izhajajo iz opisov omenjenih višje vrednotenih dveh delovnih mest, tudi samostojno opravljanje drugih zahtevnejših nalog. Toženka v pritožbi tudi priznava, da je tožnik od A. A. oziroma B. B. prevzel določena dela in naloge, nato pa zgolj pavšalno izpostavlja, da so zahtevnejše naloge od njiju prevzeli drugi zaposleni (C. C., D. D. in E. E.). Katere konkretne delovne naloge ima pri tem v mislih, in na katerih izvedenih dokazih temelji njena trditev, iz pritožbe ni razvidno. Toženka tako zgolj s temi posplošenimi pritožbenimi navedbami ne more uspešno izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik opravljal tudi bolj zahtevna dela od del in nalog delovnih mest, za kateri je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ter da po vsebini in zahtevnosti ta dela ustrezajo delom, ki so navedena v opisu delovnih mest "Varstvenik obalnega morja V" in "Varstvenik obalnega morja VII/1".

14.Tožnik ni navajal, da je naloge višje vrednotenih delovnih mest opravljal ves delovni čas, kot to neresnično navaja pritožba toženke. Tožnik je natančno pojasnil, v kakšnem obsegu je v spornem času kontinuirano opravljal dela višje vrednotenih delovnih mest, njegove navedbe potrjujejo dopis toženke z dne 26. 4. 2019 in ostali izvedeni dokazi. Upoštevaje podane navedbe tožnika, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ki je na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je delo višje vrednotenih delovnih mest opravljal v obsegu 50 % ("Varstvenik obalnega morja V") oziroma 30 % delovnega časa ("Varstvenik obalnega morja VII/1"). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek toženke, da bi moral tožnik bolj specificirati, kdaj je opravljal katere naloge višje vrednotenih delovnih mest.

15.Toženka v pritožbi nadalje sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njenih navedb, da je tožnik za opravljanje zahtevnejših nalog že prejel plačilo dodatka za povečan obseg dela oziroma druge dodatke, zaradi česar šteje, da je že prejel ustrezno plačilo za opravljeno delo. Sodišče se ni dolžno opredeljevati do prav vseh navedb strank, pač pa se je dolžno opredeliti do tistih navedb, ki so za odločitev relevantne, kar pa izpostavljene navedbe toženke niso. Tudi če je tožnik prejel plačilo dodatka za povečan obseg dela ali druge (s strani toženke neimenovane) dodatke, to na odločitev v tem sporu nima nikakršnega vpliva. Dodatki se določijo za posebne pogoje dela (127/3 člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1), medtem ko je tožnik upravičen do plačila (osnovne plače) glede na zahtevnost delovnega mesta, katerega dela in naloge je dejansko opravljal. Osnovna plača se namreč določi upoštevaje zahtevnost dela (127/1 člen ZDR-1). Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo 44. člen ZDR-1 ki se glede na 5. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) uporablja tudi za javne uslužbence, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Tožniku, ki ni v celoti opravljal dela svojega delovnega mesta, ampak je v spornem obdobju opravljal tudi delo višje vrednotenih delovnih mest, je utemeljeno prisodilo razliko v plači do plače višje vrednotenih delovnih mest.

16.Dejstvo, da toženka delovnih mest "Varstvenik obalnega morja V" in "Varstvenik obalnega morja VII/1" nima sistemiziranih, v konkretnem primeru ni relevantno. Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v odločbi Pdp 122/2023, je bila toženka dolžna v sistemizaciji določiti delovna mesta, predvidena v Katalogu funkcij delovnih mest in nazivov oziroma v Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti, glede na vrsto del in nalog, ki se pri njej dejansko opravljajo, oblikovanje delovnih mest pa bi moralo slediti dejanskim potrebam dela. V kolikor pri delodajalcu obstaja potreba po opravljanju določenih del in nalog in se te tudi opravljajo, mora tudi sistemizacija vključevati ustrezno delovno mesto, v okviru katerega se ta dela in naloge opravljajo. Če temu ni tako, to ne pomeni, da zaposleni niso upravičeni do ustreznega plačila za njihovo opravo, ravno nasprotno. Tožnik je dokazal, da je pri toženki opravljal tudi dela in naloge delovnih mest "Varstvenik obalnega morja V" (50 % delovnega časa) in "Varstvenik obalnega morja VII/I" (30 % delovnega časa). Obe delovni mesti sta vključeni v Katalog funkcij, delovnih mest in nazivov. Ker je tožnik opravljal tudi delo teh delovnih mest, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mu za to pripada plačilo za delo glede na ti dve delovni mesti, čeprav pri toženki nista sistemizirani. Pri tem pa ne gre za to, da bi tožnik v tem sporu dejansko izpodbijal Akt o sistemizaciji toženke, niti da bi s tako odločitvijo sodišče poseglo v avtonomijo delodajalca in mu naložilo sistemizacijo določenega delovnega mesta, temveč gre zgolj za uveljavljanje (in prisojo) plačila že opravljenega dela delovnih mest iz Kataloga funkcij, delovnih mest in nazivov.

17.Sodišče prve stopnje drugega podrednega zahtevka ni zavrnilo iz razloga, ker toženka nima sistemiziranega delovnega mesta "Tehnik V" z 21. izhodiščnim plačnim razredom, temveč iz razloga, ker to delovno mesto z izhodiščnim plačnim razredom 21 ne obstaja niti v Katalogu delovnih mest, ki je priloga Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih niti v Kolektivni pogodbi, ki zavezuje delodajalca. Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek toženke, da sodišče v odločilnih razlogih prihaja samo s seboj v nasprotje.

18.Pravilna je nadalje tudi presoja sodišča prve stopnje, da izostanek opravljanja določenih nalog, še ne pomeni, da tožnik ni dejansko opravljal del in nalog višje vrednotenih delovnih mest. Tudi če bi delavec, namesto dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, ves svoj delovni čas opravljal zgolj eno nalogo višje vrednotenega delovnega mesta, bi bil še vedno upravičen do plačila za delo, ki ga je dejansko opravljal. Pravilno pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi, da je v primeru, ko delavec dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravlja le del delovnega časa, kot v obravnavanem primeru, upravičen do plačila po dejanskem delu le v takem obsegu. Prav tako je že sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ugovor toženke, ki ga ponavlja v pritožbi, in sicer, da tožniku plačilo po dejanskem delu ne pripada v obdobjih, ko dela ni opravljal (odsotnost z dela zaradi dopusta, bolezni, usposabljanja oziroma drugih razlogov). Ker je tožnik v obdobju od leta 2017 dalje ves čas opravljal tudi dela in naloge višje vrednotenih delovnih mest, bi moral za svoje delo prejemati plačo, ki ustreza tudi tem delovnim mestom, zato mu v primeru odsotnosti z dela pripada nadomestilo plače, glede na plačo, ki bi jo moral prejemati.

19.Ker glede ugodilnega dela sodbe niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20.Toženka se pritožuje tudi zoper I. točko izreka (sklep o dovolitvi spremembe tožbe), vendar razlogov ne podaja. Glede te odločitve je pritožba neobrazložena, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je tudi v tem delu pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

21.Pač pa tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita (delno) zmotno uporabo materialnega prava. Pravilno namreč navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri presoji razlike v plači glede opravljanja del in nalog delovnega mesta "Varstvenik obalnega morja V" smiselno upoštevati 20. in ne 19. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS). Ker je tožnik opravljal tudi dela višje vrednotenega delovnega mesta "Varstvenik obalnega morja V", je zahteval plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, pri čemer je zahteval, da sodišče pri določitvi razlike v plači upošteva izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta v posameznem obdobju ter celotno število plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegel na delovnem mestu, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Da je tožnik na svojem delovnem mestu "Upravnik V" oziroma "Tehnik V" v času od 1. 7. 2017 do 30. 11. 2018 dosegel 2 plačna razreda napredovanja, v času od 1. 12. 2018 do 31. 12. 2018 pa 4 plačne razrede napredovanja, med strankama ni bilo sporno (toženka tudi v pritožbi navaja, da je tožnik pravilno navajal plačne razrede, v katere je bil uvrščen v posameznih obdobjih). Obe delovni mesti ("Upravnik V" oziroma "Tehnik V") sta uvrščeni v V. tarifni razred. Enako velja za delovno mesto "Varstvenik obalnega morja V", kar je sodišče prve stopnje očitno spregledalo.

22.Določba 19. člena ZSPJS, na katero je sodišče prve stopnje v celoti oprlo svojo odločitev, ureja način določitve plače, če je javni uslužbenec premeščen na drugo delovno mesto v višjem tarifnem razredu, za kar pa v konkretnem primeru glede delovnega mesta "Varstvenik obalnega morja V" ne gre, kar tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja. Ker sta tako delovno mesto "Upravnik V" oziroma "Tehnik V", kot delovno mesto "Varstvenik obalnega morja V" v istem tarifnem razredu (V), tožnik v pritožbi pravilno navaja, da je glede tega delovnega mesta potrebno smiselno upoštevati prvi odstavek 20. člena ZSPJS, ki določa, da delavec obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Ker je tožnik na delovnem mestu "Upravnik V" v obdobju od 1. 7. 2017 do 30. 11. 2018 dosegel 2 plačna razreda napredovanja,

22.je za ta čas upravičen do vsakokratne mesečne razlike plače med izplačanimi plačami za 19. plačni razred s pripadajočimi dodatki in med plačo, ki bi jo prejel za 50 % delovnega časa za 22. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki (2o. izhodiščni plačni razred delovnega mesta "Varstvenik obalnega morja V" plus 2 plačna razreda napredovanja). V obdobju od 1. 12. 2018 do 26. 12. 2018 je bil tožnik uvrščen v 21. plačni razred (upoštevajoč 4 plačne razrede napredovanj), zato je za ta čas upravičen do vsakokratne mesečne razlike plače med izplačanimi plačami za 21. plačni razred s pripadajočimi dodatki in med plačo, ki bi jo prejel za 50 % delovnega časa za 24. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki (2o. izhodiščni plačni razred delovnega mesta "Varstvenik obalnega morja V" plus 4 plačne razrede napredovanja). V času od 27. 12. 2018 do 31. 12. 2018 pa je bil tožnik uvrščen v 22. plačni razred (upoštevajoč 4 plačne razrede napredovanja), zato je za ta čas upravičen do vsakokratne mesečne razlike plače med izplačanimi plačami za 22. plačni razred s pripadajočimi dodatki in med plačo, ki bi jo prejel za 50 % delovnega časa za 24. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki (2o. izhodiščni plačni razred delovnega mesta "Varstvenik obalnega morja V" plus 4 plačne razrede napredovanja). Pritožba tožnika je utemeljena, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje na njegovo pritožbo spremenilo tako, da mu je za obdobje od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2018 priznalo razliko med dejansko obračunano in izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejel za 50 % delovnega časa na delovnem mestu "Varstvenik obalnega morja V" za 22. oziroma 24. plačni razred, kot izhaja iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP).

23.Tožnik stroškovne odločitve sodišča prve stopnje (IV. točka izreka) v pritožbi izrecno ne izpodbija, tudi sicer pa (delna) sprememba sodbe sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku, glede na tožnikov neuspeh s primarnim zahtevkom (ta se je nanašal na plačilo dodatka za povečan obseg dela), na spremembo uspeha in posledično porazdelitev stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje ne bi imela vpliva. Toženka pa stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v povezavi z ugodilno odločitvijo o glavni stvari. Ker je slednja pravilna, je bilo pritožbo toženke potrebno zavrniti tudi v tem delu ter posledično potrditi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24.Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo, toženka pa s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154., 165. člen ZPP).

-------------------------------

1Pod to delovno mesto po Uredbi spadajo le sledeče naloge: opravljanje nalog nabave in skladiščenja, vodenje evidence in predpisane dokumentacije ter izvajanje administrativno tehničnih del.

2Delodajalec (toženka) v konkretnem primeru je Republika Slovenija. Zato za presojo v tem sporu ni bistveno, ali ima določen njen organ v svojem aktu o sistemizaciji sistemizirano delovno mesto ali ne. Bistveno je, ali je to delovno mesto navedeno v Katalogu delovnih mest (ki je priloga Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih), v delu, ki se nanaša na organe javne uprave oziroma v Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti in od kdaj.

3Delovna mesta oziroma nazivi v plačnih skupinah D, E, F, G, H, J in K ter v plačnih podskupinah C1, C2, C3, C5 in C6 se uvrščajo v plačne razrede s kolektivno pogodbo dejavnosti, v plačni skupini C4 z uredbo in v plačni skupini I z uredbo ali s kolektivnimi pogodbami (drugi odstavek 13. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ZSPJS).

4Prim. Sodba in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 19/2014, VDSS Sodba in sklep Pdp 22/2016, VDSS Sodba in sklep Pdp 839/2014.

5Primerjaj tudi VDSS, Pdp 443/2022, Pdp 409/2023, Pdp 596/2016.

6Tako tudi VDSS, opr. št. Pdp 376/2023.

714. člen Kolektivne pogodbe za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti - tarifni del.

8Upravičen je bil do 19. plačnega razreda, izhodiščni plačni razred pa je bil v tem času 17. plačni razred, od dne 1. 1. 2019 dalje pa 18. plačni razred.

9Od tega dne dalje je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "Tehnik V", katerega izhodiščni plačni razred do 31. 12. 2018 je bil 18, od dne 1. 1. 2019 dalje pa 19.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VDSS Sodba in sklep Pdp 14/2025

ECLI:SI:VDSS:2025:PDP.14.2025 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas