Jedro

Tožeča stranka ni zatrjevala, katera so tista ravnanja tožene stranke, ki onemogočajo oziroma otežujejo izvršbo, temveč je opisovala le objektivno stanje tožene stranke (slabo finančno stanje, možnost stečaja, ipd.).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.

2. Tožeča stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe (podredno predlogu za položitev varščine), oziroma da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če tožeča stranka izkaže za verjetno, da terjatev obstoji oz. ji bo nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ), poleg tega pa mora tožeča stranka za verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi toženkinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi in tretji odstavek 270. člena ZIZ).(1)

6. Nevarnost mora biti torej subjektivna, kar pomeni, da mora biti verjetno izkazano sedanje delovanje (ali opustitev) tožeče stranke v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve denarne terjatve. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe takšnih trditev ni podala, temveč je navajala le objektivne okoliščine o finančnem položaju tožene stranke, pri katerih vztraja tudi v pritožbi. Zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je tožena stranka v slabi finančni situaciji, da je njeno poslovanje oteženo, da se je čisti poslovni izid glede na preteklo leto občutno znižal, da se lahko nad njo začne stečajni postopek in da si nalaga obveznosti, za katere ve, da jih ni sposobna plačati, kot je to storila v konkretnem primeru.

7. Tudi sporno vprašanje, ali ima tožena stranka blokirane transakcijske račune ali ne, se nanaša na objektivno stanje, ne pa na ravnanje tožene stranke (storitev, opustitev) v smeri odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Navedlo je namreč, da četudi bi tožena stranka na transakcijskem računu dejansko imela evidentirano pomanjkanje sredstev za poplačilo obveznosti, ne bi šlo za subjektivno ravnanje tožene stranke, temveč za objektivno dejstvo. To je tudi razlog, zaradi katerega sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati dejanskega stanja v zvezi s tem, ali (in kdaj) je imela tožena stranka blokirane transakcijske račune in ni kršilo tožničine pravice do obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ko ni vpogledalo na spletno stran www.bonitete.si. Tožeča stranka je namreč vpogled predlagala (tudi) za dokazovanje spornih dejstev v zvezi s trajanjem blokade transakcijskih računov. Zaradi istih razlogov tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da dejstvo, da na dan izdaje izpodbijanega sklepa ni bilo evidentiranih neporavnanih obveznosti, ne pomeni, da tožena stranka nima likvidnostnih težav.

8. Nadalje tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožena stranka prevzemala prekomerne obveznosti, saj je novembra in decembra 2014 pri njej naročila storitve, za katere je že takrat vedela, da jih ne bo zmožna plačati, ker je že takoj v začetku januarja 2015 predlagala reprogram obveznosti. Višje sodišče ugotavlja, da tožeča stranka tega v predlogu za izdajo začasne odredbe ni navedla, temveč je le pavšalno zatrjevala, da je tožena stranka prevzemala nesorazmerne obveznosti. Zato so prej omenjene pritožbene navedbe nedopustne pritožbene novote, ki jih višje sodišče ne more več upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Tožeča stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1946/2012 z dne 9. 7. 2012. Slednje je namreč v citirani odločbi opozorilo, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da mora biti ravnanje dolžnika usmerjeno k temu, da upniku onemogoči ali otežkoči izvršbo, saj se lahko nevarnost izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju, katerega posledica je onemogočanje oz. otežkočenje izvršbe, ne glede na to, ali je to dolžnikov cilj ali ne (poudarilo je torej, da ni pomemben cilj, temveč učinek ravnanja). V obravnavani zadevi pa ne gre za vprašanje, h kakšnim ciljem so usmerjena ravnanja tožene stranke, saj tožeča stranka ne zatrjuje niti ravnanj tožene stranke.

10. Ker torej niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi podredni predlog tožeče stranke za položitev varščine, pritožbene navedbe v tej smeri pa so neutemeljene.

11. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene, in ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za toženo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Namesto tega lahko tožeča stranka izkaže za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo, vendar tožeča stranka tega ni zatrjevala.