Jedro

Ko je sodišče navedlo razloge o tem, zakaj obravnavana kazniva dejanja v kar največji meri ogrožajo zdravje ljudi in zakaj je takšno ogrožanje prisotno tudi v obtoženčevem primeru ter ocenilo, da je zaradi tega mogoče varnost ljudi zagotoviti le s priporom, je s tem presodilo neogibno potrebnost podaljšanja pripora in ugotovilo, da milejši ukrepi ne pridejo v poštev.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. P.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 05.02.2002 zoper obtožence D.B., B.O., I.G., G.Č., M.T. in X.G. podaljšal pripor po vloženi obtožnici iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zoper obt. P.R. je podaljšal pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in odredil pripor zoper tega obtoženca tudi iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 21.02.2002 zavrnilo pritožbe zagovornikov obtožencev X.G., I.G. in P.R. kot neutemeljene.

Zagovornik obt. P.R., odvetnik M.Z. iz K., je dne 08.03.2002 zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh pritožbenih razlogov". Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi napadeni sklep, pripor pa odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da z grajo odločitev obeh sodišč o podaljšanju pripora iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in o odreditvi pripora iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP z navajanjem, da priporni razlog begosumnosti ni podan, ker je obdolženi stalno prijavljen v domu upokojencev in ker je star 70 let, pri pripornem razlogu v zvezi ponovitvene nevarnosti pa izpodbija ugotovitev o ponujanju mamila, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve ni mogoče vložiti.

Očitek, da sodišče ni presojalo novih dokazov, s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, je potrebno zavrniti, saj je pritožbeno sodišče ocenilo trditev, da ni begosumen, ker je stalno prijavljen, z ugotovitvijo, da se je stalno prijavil že po odreditvi pripora. Ukrep pripora je tudi sorazmeren nevarnosti, ki jo predstavlja obdolženi kot preprodajalec mamil na prostosti, saj je ponujal naprodaj večje količine nevarnega mamila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti s sklicevanjem, da jo vlaga "iz vseh pritožbenih razlogov", ni opredelil konkretno, katere v določbi 1. odstavka 420. člena ZKP navedene kršitve uveljavlja. Na podlagi navedbe, da sodišče ob utemeljitvi odločitve sploh ni presojalo novih dejstev in priloženih dokazov v spisu, je mogoče sklepati, da nakazuje na pomanjkanje razlogov o vseh odločilnih dejstvih v pravnomočnem sklepu in s tem na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Pravnomočni sklep (sklep sodišča druge stopnje) vsebuje v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki zadevajo priporni razlog begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, tudi presojo okoliščine, povezane z obtoženčevo prijavo stalnega prebivališča. Ob vseh ostalih ugotovljenih okoliščinah in obtoženčevem ravnanju je sodišče ocenilo, da navedeno dejstvo ne daje zanesljivega jamstva, da se obtoženec ne bi skrival in s tem poskušal izogniti zaključku obravnavanega kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje odločbe, s katerimi je soglašalo z odločitvijo senata sodišča prve stopnje, prav tako navedlo, zakaj obsojenčeva starost ni odločilna za presojo obstoja obeh pripornih razlogov. Pravnomočnemu sklepu zato ni mogoče pripisati takšnega pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Tudi sicer pravnomočni sklep ob istočasni ugotovitvi obstoja utemeljenega suma, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki ga je obtožen, navaja in pravilno ocenjuje okoliščine, ki utemeljujejo zaključek, da sta podana pri obtožencu priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. V zvezi s pripornim razlogom begosumnosti sodišče zanesljivo presoja dosedanje ravnanje obsojenca, na podlagi katerega kljub temu da ima sedaj stalno prijavljeno prebivališče, utemeljeno zaključuje, da je nevarnost skrivanja in s tem izogibanja kazenskemu postopku še vedno podana. Pravilna je tudi presoja okoliščin, ki zadevajo težo obtoženčevega kaznivega dejanja ter način njegovega delovanja, posebej še povezanost z osebami, ki se ukvarjajo z dobavo mamil in njegovo izkazano pripravljenost sodelovanja pri izvršitvi kaznivih dejanj, pri katerih gre za zlorabo mamil in na podlagi takšne ocene sprejet zanesljiv zaključek, da je podan tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi utemeljeno zaključilo, da je podaljšanje pripora zoper obtoženca neogibno potrebno za varnost ljudi oz. potek postopka. Navedlo je razloge o tem, zakaj obravnavana kazniva dejanja v kar največji meri ogrožajo zdravje ljudi in zakaj je takšno ogrožanje prisotno tudi v obtoženčevem primeru. Ocenilo je, da je zaradi tega mogoče varnost ljudi zagotoviti le s priporom. S tem je tudi presodilo neogibno potrebnost podaljšanja pripora in ugotovilo, da milejši ukrepi, za katerih odreditev se zavzema zahteva za varstvo zakonitosti, ne pridejo v poštev. Namen pripornega razloga begosumnosti je v zagotovitvi obtoženčeve navzočnosti v kazenskem postopku in s tem omogočiti njegov nemoten potek ter dokončanje, ponovitvene nevarnosti pa preprečiti obtožencu ponavljanje kaznivih dejanj in zagotoviti varnost ljudi, ki je s takšnimi dejanji močno ogrožena. Sodišče je glede na ugotovljene okoliščine presodilo, da je mogoče slednje doseči le s podaljšanjem pripora in ne z drugimi ukrepi. Zato ni mogoče sprejeti ocene zahteve za varstvo zakonitosti, da izrečeni ukrep ni v sorazmerju s cilji, ki jih zasleduje ukrep omejitve prostosti. Glede na navedeno je sodišče ob preizkusu, ali so podani pogoji za podaljšanje pripora obtožencu iz navedenih pripornih razlogov, upoštevalo zahteve določb 1. in 3. točke 1. odstavka 201. člena in 2. odstavka 202. člena ZKP in jih zato ni kršilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti z ostalimi navedbami, s katerimi opozarja, da obtoženec ni vedel za iskanje policije, da ima sedaj stalno prebivališče, kar potrjuje ustrezno potrdilo Upravne enote L., da je pred sedmimi leti utrpel infarkt, da sklicevanje na izjavo tajnega policijskega delavca v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti ne vzdrži realne presoje, ker se obtoženec v obdobju od aprila 2001, ko bi naj bi opravljen razgovor s tajnim policijskem delavcem, pa do januarja 2002 ni zgodila nobena dobava mamil, napada dejanske zaključke izpodbijanega pravnomočnega sklepa s podajo njegove lastne ocene ugotovljenih okoliščin. S tem pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Obstoj pripornih razlogov ugotavlja in presoja sodišče v primerih, ko teče kazenski postopek hkrati zoper več obtožencev, pri vsakem posebej ob spoštovanju zakonskih določb in ob upoštevanju enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem. Sodišče je podaljšalo pripor zoper obtoženca po vloženi obtožnici na predlog državnega tožilca. Obstoj pripornih razlogov je ugotavljalo v skladu z določbami 1. in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, obtožencu pa je tudi bila zagotovljena pravica do pravnih sredstev. Zoper obtoženca G.P. in B.H. je vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Zoper navedena obtoženca državni tožilec tudi ni predlagal odreditve pripora. Ne glede na dejstvo, da je obt. P.R. obtožen istega kaznivega dejanja v težji obliki, v takšnem položaju ni mogoče sprejeti očitka zahteve za varstvo zakonitosti, da zoper obtoženca podaljšani pripor ni v skladu z ustavnim načelom enakosti pred zakonom.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obt. P.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).