Jedro

Tožnik v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti nima možnosti za uspeh in zato objektivnega pogoja za dodelitev BPP ne izpolnjuje. Presoja je prepričljivo in izčrpno obrazložena tako v pravnem kot tudi v dejanskem pogledu. Upoštevanje kriterija možnosti uspeha oziroma razumnosti vlaganja izrednega pravnega sredstva - zahteve za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku ne nasprotuje stališčem, ki jih je o ustavnoskladni razlagi 24. člena ZBPP v kazenskih zadevah zavzelo Vrhovno sodišče. Zahteva za varstvo zakonitosti je namreč izredno pravno sredstvo, s katerim po pravnomočno končanem kazenskem postopku upravičene osebe izpodbijajo sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega in procesnega zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbo Bpp 275/2017 z dne 23. 2. 2017 zavrnila prošnjo A.A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Pojasnila je, da je prosilec 21. 2. 2017 vložil prošnjo za dodelitev BPP v obliki svetovanja in zastopanja pred sodišči prve in druge stopnje, v zvezi s sklepom sodišča o ustavitvi postopka. Odločitev je oprla na ugotovitev, da je prosilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti kot oškodovanec, torej je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v nasprotju z določbo prvega odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki določa, kdo sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Ker je zaradi tega njegova vloga za dodelitev BPP očitno nerazumna oziroma prosilec v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh, ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP določenih v 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomolči (v nadaljevanju ZBPP).

2. Z izpodbijano odločbo Bpp 397/2017 z dne 14. 3. 2017 je tožena stranka zavrnila prosilčevo prošnjo za dodelitev BPP z dne 9. 3. 2017 in pojasnila, da je vpogledala v podatke Okrajnega sodišča v Velenju, ki je s sklepom opr. št. I K 89087/2010 z dne 20. 1. 2017 zavrglo prosilčevo zahtevo za varstvo zakonitosti, prosilec pa je zoper ta sklep vložil pritožbo, ki je bila odstopljena v obravnavo Višjemu sodišču v Celju. Ker se pred tem sodiščem obravnava prosilčeva zahteva za varstvo zakonitosti, ki je ne more vložiti oškodovanec je tožena stranka zaključila, da je zadeva očitno nerazumna oziroma, da prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh, pa tudi sicer prosilec zaradi obravnavanja prošnje na drugi stopnji ne rabi odvetnika. Višje sodišče namreč načeloma odloča o pritožbi brez obravnave oziroma jo razpiše izjemoma, če so podani v zakonu določeni razlogi, ki jih prosilec v vlogi ni zatrjeval, niti izkazal. 3. Tožnik v tožbi odločitvam tožene stranke iz obeh aktov oporeka in pojasnjuje okoliščine, v katerih se je odločil za umik tožbe ter posledično izdanega sklepa o ustavitvi postopka. Pojasnjuje da je invalid in da so številne bolezni posledica poškodbe, ki mu jo je povzročil B.B. Iz tega razloga nujno potrebuje odvetnika, zato da bo lahko zoper povzročitelja teh poškodb vložil tožbo. Zdravstveni dom Velenje ima vso dokumentacijo, ki se nanaša na zdravljenje, prav tako se del zdravstvene dokumentacije nahaja v kartoteki ZPKZ Dob. Napadalec uživa v svobodi, čeprav je izvedel več kaznivih dejanj, ki jih tožnik v tožbi podrobno opisuje. Vlaga prošnjo tudi za večje število odvetnikov BPP, ki bi pripeljali B.B. pred sodišče. Navaja, da bi v postopkih zoper B.B. in njegove pomagače morali odvetniki iztržiti dovolj sredstev za pokritje vseh stroškov. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijana akta odpravi.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZBPP, na katere se sklicuje. Sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi, s katerimi sta obrazložena oba akta, zato se nanje sklicuje in jih skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja.

7. Pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP morajo, poleg subjektivnega, izpolnjevati vsi prosilci za BPP. Pri tem se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi tretjega odstavka tega člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8. Sporni odločitvi sta utemeljeni s presojo, da tožnik v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti nima možnosti za uspeh in zato objektivnega pogoja za dodelitev BPP ne izpolnjuje. Presoja je prepričljivo in izčrpno obrazložena tako v pravnem kot tudi v dejanskem pogledu. Upoštevanje kriterija možnosti uspeha oziroma razumnosti vlaganja izrednega pravnega sredstva - zahteve za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku ne nasprotuje stališčem, ki jih je o ustavnoskladni razlagi 24. člena ZBPP v kazenskih zadevah zavzelo Vrhovno sodišče (npr. sodbi v zadevi X Ips 207/2014 z dne 11. 11. 2015 in X Ips 224/2014 z dne 10. 12. 2015). Zahteva za varstvo zakonitosti je namreč izredno pravno sredstvo, s katerim po pravnomočno končanem kazenskem postopku upravičene osebe izpodbijajo sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega in procesnega zakona. Ker tožnik glede na podatke navedene v obrazložitvi izpodbijanih aktov, listin priloženih upravnih spisov in nenazadnje tožbenih navedb, ni upravičen vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti, je moralo sodišče po ugotovitvi, da sta izpodbijana akta pravilna in sladna z zakonom, tožbo kot neutemeljeno zavrniti na podlagi 63. člena ZUS-1.