Jedro

V tožbi tožnica izraža le svoje nestrinjanje z gradnjo in njenimi posledicami. Glede na tožbene trditve o tem, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano brez predpisanih podatkov oz. na podlagi pomanjkljive dokumentacije in brez njenega soglasja, sodišče pojasnjuje, da morebitna nepravilnost oz. nezakonitost upravnega akta sama po sebi še ni razlog za ničnost. Katera odločilna dejstva in dokaze naj bi uradne osebe namerno izpustile, tožnica ne pojasni, zgolj dejstvo, da se z odločitvami upravnih organov, izdanimi v zvezi s sporno gradnjo, ne strinja in da se z njimi ni strinjal njen pravni prednik, pa same po sebi ne zadoščajo za dvom v nepristranskost uradnih oseb.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil tožničin predlog za izrek ničnosti pravnomočnega gradbenega dovoljenja št. 351-13/91 z dne 5. 1. 1995. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnica tak predlog utemeljevala z navedbami o neveljavnosti in ničnosti celotne gradbene dokumentacije, ki je bila izdana med letoma 1990 in 1995 in se nanaša na objekt, za katerega je bilo izdano navedeno gradbeno dovoljenje. Upravni organ pa je tožničin predlog zavrnil, ker je ugotovil, da ni podan noben izmed ničnostnih razlogov iz 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Med drugim je pojasnil, da je izredna pravna sredstva mogoče uveljavljati le pod pogoji, ki jih določa ZUP, in da zgolj splošno zatrjevanje teh pogojev ne zadošča za njihovo uspešno uveljavljanje.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da jo izpodbija, ker naj bi bila, tako kot še dve drugi odločbi, izdana kot posledica izsiljevanja, pritiskov, posebnega primera izsiljevanja in drugih nedovoljenih dejanj, ki so kazniva. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi, odpravi ali izreče za nično in odpravi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Ker naj bi utrpela veliko, nepopravljivo škodo, uveljavlja odškodnino v znesku 165.000,00 EUR, o kateri naj sodišče urgentno odloči, saj naj bi bila ogrožena njena socialna varnost. Nedvomno naj bi bilo ogroženo njeno življenje in zdravje, prav tako naj bi bila ogrožena življenja in zdravje njenih bližnjih sorodnikov, ki živijo v njeni hiši. Povzročitelj škode naj bi bilo vodstvo sosednjega objekta ... in ... Tožnica in njena družina naj bi bili podvrženi mučenju, nečloveškemu in ponižujočemu kaznovanju in ravnanju vodstva ... Meni, da so ji grobo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine in se sklicuje še na pravico do zdravega življenjskega okolja, osebnega dostojanstva in varnosti ter enakosti pred zakonom.

V tožbi pojasnjuje, da se je njen mož vse od leta 1992 pritoževal nad nezakonito gradnjo prizidka sosednjega objekta in da so se kot družina ves čas pritoževali nad nezakonitim črpanjem podtalnice, prekomernim hrupom, prekomernim sevanjem anten in nad nezakonito gradnjo prizidka. Navaja, da z možem nista dala soglasja za gradnjo prizidka ... in da je zato gradnja nezakonita in nična. Gradbeno dovoljenje naj bi bilo izdano brez potrebnih hidroloških, geoloških in ekoloških podatkov. Na zidovih njene hiše in gospodarskega objekta naj bi nastale razpoke, dosojena odškodnina pa je bila premajhna za sanacijo. Poleg tega naj bi se razpoke še nadaljevale, saj se zemlja še ni umirila. Betonski steber in objekt nad njim naj bi bila „črna gradnja“, ki bi jo bilo treba odstraniti. Od sodišča zahteva, naj iz postopka izloči A.A., B.B. in C.C. A.A. naj bi namreč na sestanku zatrdil, da bo pripombe podal vodstvu ..., pa tega ni storil, ampak je le izdal gradbeno dovoljenje. Iz obrazložitev odločb, ki jih izpodbija, naj bi bilo razvidno, da so vsa pomembna dejstva namenoma izpuščena. Te okoliščine in hitra rešitev v tej zadevi naj bi zbujale dvom v nepristranskost in sum korupcije. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in razveljavi tudi po nadzorstveni pravici, saj naj bi bil očitno prekršen materialni predpis.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnica s tožbo, ki jo je vložila 29. 5. 2013, izpodbijala tri odločbe, in sicer odločbo, s katero je bil zavrnjen njen predlog za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja z dne 5. 1. 1995, sklep, s katerim je bil zavržen njen predlog za izrek ničnosti uporabnega dovoljenja z dne 10. 7. 1992, in gradbeno dovoljenje z dne 24. 1. 2013. Ker izpodbijani akti temeljijo na različni pravni in dejanski podlagi, je sodišče zaradi ločenega obravnavanja tožbo razdružilo, tako da bo o utemeljenosti tožbenih predlogov zoper sklep o zavrženju tožničinega predloga za izrek ničnosti uporabnega dovoljenja in zoper gradbeno dovoljenje obravnavalo v ločenih postopkih v zadevah I U 1215/2013 in I U 1216/2013. Predmet tega postopka je torej odločba Upravne enote Grosuplje št. 351-23/2013-1 (302) z dne 28. 1. 2013, o zavrnitvi tožničinega predloga za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja št. 351-13/91 z dne 5. 1. 1995. Glede na tožbeni predlog, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in razveljavi po nadzorstveni pravici, sodišče pojasnjuje, da sodišče ni upravni organ druge stopnje, ki o tem izrednem pravnem sredstvu odloča na podlagi določb ZUP (členi od 274 do 277), zato je ta tožbeni predlog neupošteven. Enako velja za izredno razveljavitev izvršljive odločbe po 178. členu ZUP.

V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov po določbah Zakona o Upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po presoji sodišča pa je obravnavana odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori dodaja: Za nično se izreče odločba, če je izkazan kateri izmed razlogov za ničnost, ki jih ZUP našteva v 279. členu ZUP. Kot je pojasnil že upravni organ druge stopnje, pa za uveljavljanje ničnosti ne zadošča zgolj zatrjevanje ničnostnega razloga, temveč mora biti ničnostni razlog tudi izkazan. To pomeni, da mora iz dejstev in okoliščin konkretnega primera izhajati, da je podan eden izmed ničnostnih razlogov.

Po presoji sodišča tožnica takšnih dejstev in okoliščin v tožbi ne navaja in jih tudi ni navajala v upravnem postopku. Tudi v tožbi izraža le svoje nestrinjanje z gradnjo in njenimi posledicami. Glede na tožbene trditve o tem, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano brez predpisanih podatkov oz. na podlagi pomanjkljive dokumentacije in brez njenega soglasja, sodišče pojasnjuje le, da morebitna nepravilnost oz. nezakonitost upravnega akta sama po sebi še ni razlog za ničnost. Stranke v upravnem postopku lahko nepravilnosti in nezakonitosti upravnega akta izpodbijajo z rednimi pravnimi sredstvi (pritožbo), z izrednim pravnim sredstvom, kakršno je ničnost odločb, pa je upravno odločbo mogoče izpodbijati le iz razlogov in pod pogoji, ki jih zakon izrecno določa v 279. členu ZUP. Med razlogi za ničnost, ki jih določa navedeni člen ZUP, ni razloga, ki bi nepravilnosti, kot jih navaja tožnica, štel za ničnostni razlog.

Na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožničino sklicevanje na varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo samo po sebi še ne utemeljuje zatrjevanih kršitev. Postopek za ugotovitev ničnosti odločbe tudi ni pravno sredstvo za uveljavljanje odškodnine za zatrjevano škodno črpanje podtalnice, niti ni pravno sredstvo za uveljavljanje višje odškodnine, kot je bila dosojena že v civilnem pravdnem postopku.

Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožbeni očitek o neupoštevanju dvoma v nepristranskost uradnih oseb, ki so vodile upravni postopek na prvi in drugi stopnji. Katera odločilna dejstva in dokaze naj bi uradne osebe namerno izpustile, tožnica ne pojasni, zgolj dejstvo, da se z odločitvami upravnih organov, izdanimi v zvezi s sporno gradnjo, ne strinja in da se z njimi ni strinjal njen pravni prednik, pa same po sebi ne zadoščajo za dvom v nepristranskost uradnih oseb. Prav tako tega očitka ne izkazuje posplošena navedba o hitrem postopanju v zadevi „z vodstvom ...“, ki da je bila rešena v enem mesecu, medtem ko naj bi pritožbe „navadnih državljanov“ reševali leto ali več. Poleg tega to v obravnavani zadevi niti ne drži, saj je iz obrazložitve izpodbijane odločitve razvidno, da je tožnica predlog za izrek ničnosti po svojih pooblaščencih vložila 17. 12. 2012, izpodbijana odločba pa je bila izdana 28. 1. 2013. Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Ker stranke niso navedle novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.