Jedro

Zlorabo postopka oziroma zavajanje organov z lažnimi informacijami glede identitete in državljanstva je treba ugotoviti na zelo prepričljiv način, kajti za takšno ravnanje je potreben naklep. Kajti če prosilec trdi, da prihaja iz države, za katero obstajajo številne informacije o notranjem oboroženem spopadu oziroma o visoki stopnji splošnega nasilja, ni dovolj, če je izkazan zgolj dvom, ali prosilec prihaja iz takšne države, v konkretnem primeru je to Libija. Za uporabo določila 3. alineje 52. člena ZMZ-1 mora biti namreč „očitno“, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. Te „očitnosti“ pa tožena stranka v izpodbijanem aktu ni izkazala.

Tožnik ni očitno skopo opisal okoliščine strahu pred preganjanjem oziroma resno škodo v Tripoliju zaradi splošnega nasilja in delovanja raznih milic, ampak je govoril o tem, kako je prišlo do nastanka in razširjanja različnih milic, kakšne metode nasilja so te milice uporabljale, kako pogosti so bili njegovi kontakti z milicami. Tožena stranka bi morala te njegove navedbe o pojavnostih milic v Tripoliju preizkusiti tudi z vidika dovolj preverjenih informacij o izvorni državi, to je v Tripoliju v času njegovega odhoda in v času odločanja, kot to zahtevata določili člena 4(5)(c) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite in člen 31(8)(e) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite in bi morala to vključiti v dokazno oceno glede morebitnega zavajanja o tožnikovi izvorni državi.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2075/2020/14 (122-17) z dne 16. 12. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, in sicer na podlagi tretje alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo za izkazovanje svoje istovetnosti. Ob podaji prošnje je povedal, da je rojen v Tripoliju v Libiji, ki jo je leta 2014 zapustil in odšel v Tunizijo, kjer je ostal tri leta in nekaj mesecev, nato pa pot nadaljeval preko Turčije, kjer je ostal leto dni, Grčije, Albanije in preko balkanske poti do Slovenije. Potni list je pustil pri prijatelju v Turčiji, ker mu dolguje denar. Ker pa se mu ne oglaša na telefon, originala ne more pridobiti. V Libiji v mestu Ghargech, ki je sedem kilometrov stran od Tripolija, ob morju, je imel osem let svoj lokal. Kot razlog zapustitve države je navedel, da je v Libiji vojno stanje in tam ni varno živeti. Vojna se je začela leta 2011, vrhunec pa je bil med letoma 2013 in 2014, ko je bilo najhuje. Razlog za vojno je bil, da želijo Libijo razdeliti na dva dela. V vsaki vasi je oborožena skupina. On osebno bi moral služiti vojsko, vendar tega ni želel. Prav tako pa je tam veliko različnih frakcij, ki išče mladino, da bi zanje delala. Njemu osebno se ni nič zgodilo, saj je raje prej pobegnil. Na prvem osebnem razgovoru je še povedal, da je iz Libije v Tunizijo odšel legalno s taksijem, nekje konec leta 2016 oziroma v začetku 2017. Ko je bil soočen s svojo prejšnjo izjavo, da je Libijo zapustil leta 2014, pove, da je to možno, da ne ve, ker ima polno glavo vsega. Povedal je še, da je telefonska koda za Libijo 218 in za Tripoli 9. V Tripoliju je živel, dokler ni zapustil države. Libijski drobiž se imenuje dinar. Na vprašanje, koliko prebivalcev ima mesto Tripoli, je odgovoril, da približno 50 ali 60 tisoč, medtem ko jih ima Libija šest milijonov. V mestu Tripoli je najbolj znan zeleni trg, ki se mu reče Trg mučenikov, velik muzej in Ulica 11. septembra, ki je znana po muzejih iz časa italijanske okupacije. Na vprašanje, ali bi sam povedal kaj o Libiji, je odgovorit, da je himna imela prej naslov „Bog je velik“, sedaj pa se imenuje „To je moja država“. Gadafi je pisal zeleno knjigo z zlatim črnilom in knjigo raztresel po puščavi, z namenom, da bi ljudje to našli in bi se o njem govorilo ter bi tako postal legenda. Prav tako je Gadafi želel ustvariti mogočno reko in biti kralj vseh kraljev, po celotni Afriki pa je želel, da bi bila enotna valuta. Libija je bila deset let pod embargom Američanov. Poleg Tripolija pozna v Libiji še mesta Misrata, Bengazi, Sabratha, Darna, Zawia in Jadida. Od znanih oseb pozna pevca Salema Sobhija in pevko Sano, ki živi v Evropi. Kot razlog zapustitve Libije je navedel, da je tam vojna. Situacija je slaba in tudi ekonomsko gledano je slabo. Njegov problem, da je zapustil državo, je finančni, saj je vse v razsulu. Ni varnosti, ni zdravstva in če zboliš, moraš v Tunizijo, tisti, ki imajo denar, pa gredo na zdravljenje v Evropo. On ni želel sodelovati v vojni in zato je prepričan, da bi ga ubili. Na vprašanje, kdo bi ga ubil, je odvrnil, da je v vsaki ulici milica z orožjem. Povod za vojno, ki se je začela 2011, je bila »arabska pomlad«, ki je prišla iz Tunizije. Sprva se je začelo v Bengaziju, nato pa nadaljevalo po drugih mestih. V času, ko je zapustil Libijo, ni imel noben absolutnega nadzora, saj so bile v vsaki ulici milice. Situacija v njegovem kraju je bila slaba in ni bilo varno. Zaradi vojne se je rodilo veliko drugih problemov, med drugim tudi revščina. Z milicami je imel kontakt vsak dan, saj so bili v njej njegovi sosedje. Milice so nastale v času vojne v Libiji, saj so se odprla skladišča z orožjem, ki se je pokradlo in začelo prodajati na črnem trgu. Ulice so si med seboj začele pomagati in tako so se razvile milice. Tožnik nikoli ni bil član nobene od milic. Da odide ravno v trenutku, ko je, se je odločil zato, ker je bila situacija izredno slaba in samo še slabšalo se je. Prihajalo je do ugrabitev in likvidacij. Bal se je, da bi ga ubili zaradi nastale situacije. Sosedje so hoteti, da se jim pridruži, a on tega ni želel, saj ima vest. Če bi se vrnil v Libijo, bi bil podvržen nevarnostim s strani milic. Trenutno je v Libiji še več ubijanja, kraje denarja in povečalo se je sovraštvo med milicami. Če bi se pridružil milici, bi moral delati vse, kar delajo ostali, med drugim tudi krasti in ubijati. Na tri ali štiri dni so ga sosedje spraševali, če se jim pridruži. Izognil se jim je tako, da se je zlagal, da mora še nekaj storiti, nato pa pride do njih. Na drugem osebnem razgovoru je odgovarjal na vprašanja o Libiji in povedal, da Tripoli leži na severovzhodu Libije. Najbližje mesto Tripoliju je Misrata. Ves čas je živel v Tripoliju, ki ga je leta 2014 zapustil. Trenutno ne ve, kdo je župan mesta, leta 2014 pa je bil Mohamed Gharian. V Tripoliju je tudi univerza Omarja Almokhtarja. Poleg te je še ena ali dve, a jih ne pozna po imenu. Drobiž se imenuje libijski dinar, drugega imena nima. Libija ima šest milijonov, Tripoli pa milijon in pol prebivalcev. Meji na Alžirijo, Egipt, Čad, Niger in Tunizijo. Na vprašanje, ali je kdaj potoval v katerokoli drugo mesto, je odgovoril, da je bil v Misrati, Sabrati in Gharianu. Do Misrate je 160 do 180 kilometrov, za kar je z avtom potreboval eno uro, do Sabrate je iz Tripolija 250 kilometrov, za kar je potreboval približno dve uri vožnje z avtom ter od Tripolija do Ghariana približno 80 kilometrov, kar pomeni 40 minut vožnje. Znamenitosti v Tripoliju so Staro mesto, kjer so zgodovinske ruševine, ter Saraya Hamra, kjer so prav tako zgodovinske ruševine in Saraya Hamra park. V Sabrati so rimski ostanki, v Bengaziju pa ruševine. Iz Libije v Tunizijo je odšel z avtomobilom, za pot pa je potreboval eno uro. V Tunizijo je odšel zato, ker mu je bližje, čeprav je v Libiji letališče. Libijci za Turčijo ne potrebujejo vize. Razlog za začetek vojne v letu 2011 je bila »arabska pomlad«, ki se je začela v Tuniziji in nato nadaljevala v Libiji, in sicer zaradi protestov, v katerih so zahtevali strmoglavljenje režima Moamerja Gadafija. Tudi prosilec se je udeleževal protestov. Khalifa Haftar je upokojen general, dezerter, ki se je v Libijo vrnil, ko so strmoglavili Gadafijev režim. Predsednik Libije je Fayez Alsrag, na drugi strani pa je Akila Saleh, ki pa ga mednarodna skupnost ni priznala. Predeli v mestu Tripoli so Grgares, Swani, Drebi, Ben Ashour, Abu Slim, Rashed, Omar Mokhtar, Souk al Jamea, Souk Talata, Hadba. Njegova šola se je imenovala Awal September (oz. Prvi september) in se nahaja zraven Hay Al Rashid. Trenutno je v Libiji vojna med različnim milicami, ki obvladuje vsaka svoj predel. Sam nikoli ni bil član nobene od milic, se je pa leta 2014 pritisk nanj, da postane član, močno povečal s strani njegovih prijateljev. Situacija v Ghadamesu, kjer je njegova družina, je boljša. Njegovi bratje niso zapustili Libije, ker tega niso želeli, prav tako pa se je pritisk nanj s strani prijateljev, da se pridruži milici, povečal. Na njegova brata so pritiskali manj kot nanj, saj je tožnik v svoji ulici bolj znana oseba. Ghadames je od Tripolija oddaljen 700 do 750 kilometrov. Z avtom traja vožnja šest ali sedem ur. Čeprav je v Sloveniji od avgusta, pa njegova družina ni v Tripoliju in mu zato ne more dostaviti dokumentov. Bil je pozvan s strani uradne osebe, da na zemljevidu označi Tripoli, da pove, kaj je na sliki ena, odgovoril je, da je hotel, čeprav je na sliki Univerzitetna bolnica, ter da na zemljevidu označi obmejne države Libije, kjer je napisal, da so to Alžirija, Tunizija, Niger, Čad, Sudan in Egipt. Naštel je nekaj cest v Tripoliju - cesta Omarja Almokhtarja, cesta Rashed, cesta Prvega septembra, cesta Zahour in cesta Benbila.

3. Tožena stranka ugotavlja, da bi tožnik v 4 mesecih od vložitve prošnje lahko dostavil dokument, s katerim bi lahko ugotovila njegovo istovetnost. Ker pa tega ni storil, je preverjala, ali je tožnikova izvorna država resnično Libija. Ko je moral na zemljevidu označiti mesto Tripoli, kjer je živel ves čas bivanja v Libiji, ga je narisal na zahodnem delu Libije, medtem ko je Tripoli obmorsko mesto in se nahaja na severozahodu Libije in ne na severovzhodu, kot je to povedal pri podaji prošnje. Tožnik ni znal niti prav obrniti zemljevida Libije. Ne drži, da je najbližje večje mesto Tripoliju Misrata, temveč sta kar dve večji mesti bližje Tripoliju, to sta Az Zawia in Al Khums. Ne drži tudi, da je bil leta 2014, ko je tožnik zapustil Libijo, župan mesta Tripoli Mohamed Ghariani, saj je bil takrat kot župan Tripolija izvoljen Mandi al-Harati, Mohamed Ghariani pa je tunizijski nogometaš oziroma politik v Tuniziji. Tožnik je tudi napačno odgovoril na vprašanje, ali je v mestu Tripoli kakšna fakulteta oz. univerza, saj je odgovoril, da se v tem mestu nahaja Univerza Omarja Almokhtarja. Ta res obstaja, vendar pa se nahaja v mestu Al Bajda, ki je od Tripolija oddaljeno skoraj 2500 kilometrov. Tudi ne drži, da se libijski kovanci imenujejo dinar in da drugega imena za cente nimajo, saj se libijski kovanci imenujejo dirham. Tožnik je nadalje napačno povedal, da ima Libija 6 milijonov prebivalcev, saj je imela Libija leta 2020 slabih 7 milijonov prebivalcev. Tudi ne drži, da je v Tripoliju milijon in pol prebivalcev, kar je povedal na drugem osebnem razgovoru oz. 50 ali 60 tisoč, kar je izjavil na prvem osebnem razgovoru, saj ima Tripoli dober milijon prebivalcev (1.150,989). Ko mu je bila pokazana slika, na kateri je bolnica v Tripoliju, je povedal, da gre za hotel, ki se nahaja na Zelenem trgu in se imenuje Veliki hotel, kar pa ne drži, saj je na sliki bolnica v Tripoliju. Tožnik je povedal, da je iz Tripolija potoval tudi v mesta Misrata, Sabrata in Gharian ter da je Misrata od Tripolija oddaljena 160 oz. 180 km, za kar je potreboval eno uro vožnje z avtomobilom, Sabrata je oddaljena približno 250 km, za kar je potreboval dve uri in Ghanian približno 80 km, za kar je potreboval 40 minut. Po preverjanju oddaljenosti pa se niti ena tožnikova izjava ni ujemala z dejansko oddaljenostjo. Tako je Misrata od Tripolija oddaljena 477,85 km, Sabrata 86, 98 km in Gharian 224,55 km. Prosilec je tudi povedal, da je Libijo zapustil z avtom in odšel iz Tripolija do Tunizije, za kar je potreboval eno uro, kar ponovno ni mogoče, saj je od Tripolija do tunizijske meje 1.747,48 km. Ne drži niti, da je Tripoli od Ghadamesa oddaljen 700 ali 750 km, temveč je oddaljen 511,63km. Tudi ne drži, da libijski državljani ne potrebujejo vize za Turčijo, kot to trdi tožnik, saj informacije kažejo, da jo. Tožena stranka je sicer skušala najti dokazilo o obstoju šole Awal September v Tripoliju, a neuspešno. Tožnik je naštel nekaj cest v Tripoliju, ki pa jih tožena stranka na spletu ni našla, našla pa je naslednje ulice: Ulica 24. December, Istiglal ulica, Mizran ulica, Omar Mukhtar ulica. Zadnjo je sicer navedel tudi tožnik. Tožnik si tudi ni mogel zapomniti, kdaj dejansko je zapustil Libijo, saj je pri podaji prošnje rekel, da jo je zapustil leta 2014, medtem ko je na prvem osebnem razgovoru povedal, da jo je zapustil konec leta 2016 ali začetek leta 2017, ob soočenju pa je zgolj odgovoril, da ima polno glavo vsega in razlike ni razumno pojasnil. Vsekakor bi moral poznati oddaljenost posameznih mest od Tripolija, saj je sam povedal, da jih je obiskal. Tožena stranka bi sprejela malenkostna odstopanja, vendar pa so odstopanja tako v kilometrih kot časovno prevelika, da bi jih bilo mogoče sprejeti za verjetne. Nenavadno je, da tožnik ni vedel, da državljani Libije potrebujejo vizo za vstop v Turčijo, saj bi jo moral on, glede na to, da trdi, da je državljan Libije, tudi pridobiti za odhod v Turčijo. Navajal je tudi dva različna datuma odhoda iz izvorne države, kar vnaša dodaten dvom v verodostojnost njegovih navedb. Tožniku ni uspelo dostaviti niti enega dokaza, ki bi potrjeval, da je državljan Libije. Narobe je navedel tudi telefonsko kodo za mesto Tripoli, ki je 21 (in ne 9), kar bi moral, kot nekdo, ki je skoraj celo svoje življenje živel v Tripoliju, poznati. Ugotavlja, da tožnik ni vedel ključnih stvari o Libiji, čeprav so mu bila zastavljena nezahtevna vprašanja (drobiž, razdalje med mesti, med katerimi naj bi po lastnih navedbah večkrat potoval), ravno tako ni pravilno na zemljevid uvrstil mesta, ki naj bi bilo njegovo rojstno (obmorsko mesto je na zemljevidu umestil na severozahod1 države). Večkrat je bil pozvan k dostavi originalnih dokumentov, vendar tega nikoli ni storil. Eden od glavnih kriterijev za oceno verodostojnosti predstavljajo notranja neskladja v pripovedi prosilca, ugotovljena bodisi znotraj istega razgovora ali pisne izjave bodisi ob primerjanju prosilčevih izjav po posameznih fazah postopka ali ob primerjanju izjav dveh ali več prosilcev, ki jih vežejo skupne okoliščine. Tožnikova ravnanja pomenijo zavajanje in že samo pa sebi vodijo do ocene, da ni mogoče ugotoviti njegove splošne verodostojnosti. Tožnik je dajal napačne informacije o svojem državljanstvu, s čimer je želel vplivati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. Splošno znano dejstvo namreč je, da je Libija država, v kateri je varnostna situacija, v primerjavi z nekaterimi drugimi severnoafriškimi državami, slabša. Ne z listinami ne z izjavami ni prepričal, da je res državljan Libije in mu glede državljanstva tožena stranka ne more verjeti. Tako tožnikova država izvora ni ugotovljena, prav tako pa ni bilo mogoče ugotoviti, iz katere države prihaja, zato tožena stranka ni mogla ugotavljali, ali pri tožniku obstajajo razlogi za priznanje subsidiarne zaščite. Ni pa njena dolžnost, da po uradni dolžnosti ugotavlja državljanstvo prosilca.

4. V tožbi in v pripravljalni vlogi z dne 5. 1. 2021 tožnik navaja, da je podrobno odgovarjal na zastavljena vprašanja o Libiji. Njegovi odgovori so bili v določeni meni tudi netočni, vendar ni mogoče pričakovati, da povprečen človek pozna vse informacije, četudi o lastni državi. Vprašan je bil o številnih podrobnostih. Pri tem se mu očita, da na zemljevid ni pravilno umestil mesta Tripoli, narobe naj bi odgovoril, katero je najbližje večje mesto blizu Tripolija, ter ali obstaja v Tripoliju katera izmed univerz. Glede denarne enote je vprašanje, ali se dirhami, kot stotine libijskega dinarja sploh uporabljajo, tožnik pa ni bil vprašan glede vrednosti kovancev v Libiji. Zanemarljiva je razlika, ki jo je navedel tožnik glede števila prebivalcev v Libiji, in sicer 6 milijonov namesto slabih sedem. Ne drži, da ni poznal najbolj osnovnih dejstev glede te države. Ne gre toliko za neskladja v njegovih izjavah, temveč za nevednost glede določenih dejstev. Prosilec je sicer dolžan dokazati svojo verodostojnost, če poda za utemeljitev svoje prošnje zgolj izjavo, kar pa ne more drugače kot s svojimi odgovori na postavljena vprašanja, kar je tudi storil. Ugotovitev, da njegove izjave in odgovori na postavljena vprašanja niso resnični, je vsaj preuranjena. Kako je prišlo do zapisa dveh različnih časovnih okvirov trenutka, ko je tožnik zapustil izvorno državo, ni znano. Mogoče je, da zaradi specifične situacije in raznovrstnih vprašanj in prevodov ob tem pride tudi do netočnih zapisov povedanega ali do zmote prosilca, kar je kot razlog za opisano neskladje navedel tudi sam. Tožena stranka tudi ni ugotavljala pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Tožnik je podrobno opisal razmere in situacijo v Libiji, tako glede družinske situacije kot glede konkretne nevarnosti, ki bi ji bil izpostavljen ob morebitni vrnitvi. Naštel je predele v mestu Tripolis, naštel sosednje države Libije ter natančno opisoval politično situacijo. V Libiji vlada vojna med različnimi milicami, ki novačijo svoje člane in obvladujejo vsaka svoj predel. Nanj so izvajali pritiske, da bi se pridružil eni od teh milic. Ob vrnitvi v izvorno državo bi bil ogrožen. Meni, da fotografija bolnišnice predstavlja fotografijo stavbe, ki ni umeščena v prostor. Nič nenavadnega ni nepoznavanje ulic glavnega mesta. Poznavanje univerz v Tripoliju ni osnovno vprašanje. Težko je umestiti določeno mesto na prazen zemljevid ter po več letih ocenjevati razdaljo med posameznimi kraji po času vožnje. Neskladja v izjavah se tožniku ne očita. Dejansko stanje glede ugotovitve izvorne države ni ugotovljeno pravilno oziroma je nepopolno. Odgovori tožnika so v določeni meri napačni, vendar iz tega še ne izhaja, da so tudi podani z namenom zavajati organ glede izvorne države. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. Tožnik je imel težave pri odgovorih na osnovna vprašanja o Libiji in njenem glavnem mestu, kjer naj bi sicer živel (glede župana, kovancev, razdalje med kraji, prepoznavanja bolnišnice, ulice glavnega mesta). Meni, da je ob pojavu dvoma glede izvorne države prosilca, ki ne predloži identifikacijskih dokumentov, dvom moč odpraviti le z vprašanji o izvorni državi. Ker je imel tožnik pri tem težave, tožena stranka ne verjame, da je njegova izvorna država Libija. Zato tudi ni mogla presojati, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite. Sicer pa je tožnik tudi situacijo v Libiji in svoje osebne težave opisal pavšalno.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedena odločba o zavrnitvi prošnje tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene na podlagi 3. alineje 52. člena ZMZ-1. 8. Skladno z določili prve do pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo odloči o prošnji bodisi v rednem postopku, bodisi v pospešenem postopku. Z določilom pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 je tako zakonodajalec med drugim določil, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz katerekoli določbe 52. člena ZMZ-1, med drugim tudi zato, če je prosilec zavajal organe tako, da je dajal napačne informacije ali dokumente ali zamolčal pomembne informacije ali dokumente o svoji identiteti ali državljanstvu, kar bi lahko vplivalo na odločitev (3. alineja). Ti dve določbi imata svoj izvor v določbi člena 31(8)(c) Procesne direktive2, po kateri države članice lahko določijo, da se v skladu s temeljnimi načeli in jamstvi iz poglavja II Procesne direktive prošnje obravnavajo „pospešeno“, če je prosilec zavajal organe tako, da je dajal napačne informacije ali dokumente ali zamolčal pomembne informacije ali dokumente „o svoji identiteti in/ali državljanstvu“, ki bi lahko negativno vplivali na odločitev.

9. Posledica zavajanja prosilca za mednarodno zaščito je torej (zgolj) „pospešeno“ obravnavanje prošnje, pri čemer pa je še vedno treba ob upoštevanju temeljnih procesnih jamstev pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje. Zlorabo postopka oziroma zavajanje organov z lažnimi informacijami glede identitete in državljanstva je treba ugotoviti na zelo prepričljiv način, kajti za takšno ravnanje je potreben naklep. Kajti če prosilec trdi, da prihaja iz države, za katero obstajajo številne informacije o notranjem oboroženem spopadu oziroma o visoki stopnji splošnega nasilja, ni dovolj, če je izkazan zgolj dvom, ali prosilec prihaja iz takšne države, v konkretnem primeru je to Libija. Za uporabo določila 3. alineje 52. člena ZMZ-1 mora biti namreč „očitno“, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. Te „očitnosti“ pa tožena stranka v izpodbijanem aktu ni izkazala.

10. Sodišče se sicer lahko deloma strinja z izpeljavo dokazne ocene tožene stranke v tistih delih, kjer je tožena stranka ugotovila razhajanja med tožnikovimi odgovori in realnimi (geografskimi) podatki o Libiji ter razhajanji o navedbah o času odhoda iz Libije, vizumski politiki Turčije, kamor je tožnik odpotoval, telefonski kodi Libije, lokaciji znane univerze, v tem smislu, da je podan določen dvom o tem, da je tožnikova izvorna država Libija. Vendar pa bi tožena stranka za ugotovitev, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ker ne prihaja oziroma nima državljanstva Libije in ker je v zvezi s svojo identiteto zavajal uradno osebo, morala v dokazno oceno vključiti tudi tiste elemente v njegovi izpovedbi, ki izkazujejo prosilčevo poznavanje Libije, ker sta tudi vključitev in upoštevanje teh elementov potrebna za celovito dokazno oceno v smislu 8. in 10. člena ZUP (načeli materialne resnice in proste presoje dokazov). Gre za izpuščene elemente o tožnikovem poznavanju Libije, ki so dokaj specifični in tožena stranka glede njih ni našla neskladij ali majhne verjetnosti, in se nanašajo na primer na: poznavanje naslova stare in nove himne Libije, poznavanje Gadafijeve zelene knjige, njegovega načrta glede velike reke, embarga ZDA, poznavanje drugih mest v Libiji poleg Tripolija, poznavanja začetkov arabske pomladi v Libiji, mejnih držav, starega mestnega jedra in zgodovinskih ruševin, rimskih ostankov, upokojenega generala Khalifi Haftarju, predsednika Libije in njegovega konkurenta, ki ga podpira mednarodna skupnost, znanih pevcev in pevk v Libiji, glavnega trga, muzejev iz časa italijanske okupacije, posameznih predelov Tripolija in ceste v Tripoliju. Tožena stranka je torej ne samo preveč, ampak izrazito enostransko obravnavala elemente v dokazni oceni. To je prva napaka v dokazni oceni tožene stranke in posledično pri uporabi pojma „očitno“ iz 5. alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1. Ob tem je manjšega pomena dejstvo, da tožena stranka ni prepričljiva o tem, zakaj bi tožnik moral poznati bolnišnico v Tripoliju, da tožena stranka v dokazni oceni pravi, da tožnik niti ni znal pravilno obrniti zemljevida, čeprav mu sploh ni pokazala zemljevida, ampak zgolj črte, ki naj bi razmejevale določena ozemlja in kjer morje niti ni bilo označeno.

11. Druga napaka v dokazni oceni tožene stranke je ta, da bi tožena stranka na osebnem zaslišanju tožnika morala bistveno bolje in natančneje izprašati o možnostih za pridobitev kakšnega osebnega dokumenta glede njegove identitete oziroma državljanstva. Tožnik je namreč povedal, da je varnostna situacija v Ghadamesu, kjer je njegova družina, boljša in je omenil, da ima v Libiji tudi brate, ki niso zapustili izvorne države zaradi nasilja. Zato je v takih primerih nujno, da tožena stranka ugotavlja, ali ima tožnik stik z družino, zakaj ga ne more vzpostaviti oziroma zakaj mu kateri od družinskih članov ne bi mogel poslati vsaj kopije osebnega dokumenta. Nadalje je v takih primerih pomembno, v kakšnih okoliščinah je izgubil oziroma zakaj nima pri sebi nobenega osebnega dokumenta. Z navedbo tožnika, da njegova družina ni v Tripoliju in mu zato ne more dostaviti dokumentov, se tožena stranka ne bi smela zadovoljiti. Za zavajanje postopka v okoliščinah, katere je opisal tožnik v upravnem postopku, je namreč potrebno tudi ugotoviti, ali tožnik iz objektivnih razlogov ne more pridobiti nobenega dokaza o svoji identiteti od svojcev, ki živijo v izvorni državi, ali pa je prosilec glede tega morda neverodostojen oziroma neupravičeno ne sodeluje v postopku z uradno osebo za pridobitev potrebnih elementov.

12. Tretji razlog za pomanjkljivo dokazno oceno tožene stranke in za napačno uporabo določila 3. alineje 52. člena v zvezi z 5. alinejo prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 je v tem, da tožnik ni očitno skopo opisal okoliščine strahu pred preganjanjem oziroma resno škodo v Tripoliju zaradi splošnega nasilja in delovanja raznih milic, ampak je govoril o tem kako je prišlo do nastanka in razširjanja različnih milic, kakšne metode nasilja so te milice uporabljale, kako pogosti so bili njegovi kontakti z milicami. Tožena stranka bi morala te njegove navedbe o pojavnostih milic v Tripoliju preizkusiti tudi z vidika dovolj preverjenih informacij o izvorni državi, to je v Tripoliju v času njegovega odhoda in v času odločanja, kot to zahtevata določili člena 4(5)(c) Kvalifikacijske direktive3 in člen 31(8)(e) Procesne direktive4 in bi morala to vključiti v dokazno oceno glede morebitnega zavajanja o tožnikovi izvorni državi.

13. Četrti razlog za neustrezno dokazno oceno tožene stranke in napačno uporabo določila 3. alineje 52. člena ZMZ-1 v zvezi z 5. alinejo prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pa je ta, da bi tožena stranka vsaj z nekaterimi nekonsistentnostmi oziroma elementi, za katere je tožena stranka štela, da so malo verjetni, morala soočiti tožnika in mu dati možnost, da jih pojasni in razčisti, preden mu je zavrnila prošnjo in ga soočiti z viri, iz katerih je tožena stranka črpala dejstva za primerjavo s tožnikovimi izjavami. Primeri teh nekonsistentnosti so: glede njegove osnovne šole Awal September, ki je tožena stranka ni našla na svetovnem spletu; zakaj tožnik kot večji mesti blizu Tripolija ni omenil mest Az Zawia in Al Khums, ampak samo Misrata; glede imena župana mesta Tripoli v času, ko je odšel iz Libije; glede lokacije univerze Omarja Almokhtarja; glede uporabe dinarja in dirhama ter razdalj med nekaterimi mesti. Ker tožnik trdi, da prihaja iz Libije, ki po splošno znanih podatkih ni varna država, bi tožena stranka toliko bolj morala skrbno upoštevati procesno garancijo iz 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z sodbo Sodišča EU v zadevi Boudjlida5 in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.6

14. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (4., 3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1; C-585/16, Alheto, 25. 7. 2018, odst. 148-149).

15. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, tudi ni v zadevi na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 opravilo glavne obravnave ki je tožnik sicer niti ni predlagal in ne predlagal svojega zaslišanja, saj je v zadevi že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti. Ob tem se sodišče sklicuje na neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z okoliščinami, ko mora sodišče zaslišati tožnika na glavni obravnavi.7 1 Dejansko na zahod, kot tožena stranka navaja predhodno, na severozahodu Libije se sicer mesto Tripoli nahaja. 2 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. 3 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite. 4 Glej tudi: J.K. and others v. Sweden, App. no. 59166/12, odst. 101. 5 C-249/13, Boudjlida, EU:C:2014:2341, odst. 30-34, 36-37, 39, 43, 55-56; C-277/11, M.M., EU:C:2012:744, odst.. 86, C-166/13, Mukarubega, EU:C:2014:2336, odst. 42-45, 49; C-560/2104, M., EU:C:2017:101, odst. 25, 32, 36, 40. 6 J.K. and others v. Sweden, App. no. 59166/12, odst. 93. 7 C-348/16, Sacko, odst. 24, 26, 28-33, 37, 39-45, 47-49; C-585/16, Alheto, odst. 102, 107, 109-114, 116, 127, 130, 147-149; C-556/17, Torubarov, odst. 52-56, 73; C-652/16, Ahmedbekova, odst. 91, 94, 92-100; C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38-39; C-414/16, Egenberger, 17. 4. 2018, odst. 82.