Jedro

Ker ukinitev tožnikovega delovnega mesta ni bila niti navidezna niti ni bila posledica šikaniranja, ampak je bilo delovno mesto ukinjeno z namenom zmanjšanja stroškov dela, je tožena stranka tožniku utemeljeno podala odpoved (iz poslovnega razloga) s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., II. in IV. točka izreka) spremeni: - v točki I in II izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I. Ugotovi se, da ni obstajal utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi z istočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 30. 11. 2010, ki jo je tožena stranka dne 29. 11. 2010 vročila tožniku.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati in plačati razliko med plačo na podlagi osnovne mesečne bruto plače v znesku 4.000,00 EUR in plačo, ki jo prejema na drugem delovnem mestu „637 vodja CRM področja“ za čas od vključno 1. 12. 2010 dalje, vse dokler mu bo takšna razlika v plači nastajala, od mesečne razlike obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, preostalo mesečno neto razliko pa plačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec, da ne bo izvršbe ter tožeči stranki povrniti stroške postopka v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila.“ - v točki IV izreka tako, da se v tem delu na novo glasi: „IV. Stranki sami krijeta svoje stroške postopka.“ Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi z istočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala 29. 11. 2010 tožniku (I točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in plačati razliko med plačo, na podlagi osnovne mesečno bruto plače v znesku 4.000,00 EUR in plačo, ki jo prejema na drugem delovnem mestu „637 vodja CRM področja“, za čas od vključno 1. 12. 2010 dalje, vse dokler mu bo takšna razlika v plači nastajala, od mesečne razlike obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, preostalo mesečno neto razliko pa plačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec, da ne bo izvršbe (II točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in se zato razveljavi (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.359,00 EUR v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe (torej razen zoper točko III izreka sodbe) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter odloči o zadevi tako, da se zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je predvidevala projekte, zaradi katerih je sistemizirala samostojno delovno mesto „vodja projektov za pridobivanje razvojnih sredstev“ in tožniku omogočila izobraževanje v marcu 2010, torej mesec in pol po sistemizaciji tega delovnega mesta. Kasneje pa se je pokazalo, da razpisov ni dovolj, da bi bilo smotrno imeti takšno delovno mesto. Zato je po osmih mesecih od ustanovitve oziroma od takrat, ko je šel tožnik na izobraževanje, delovno mesto ukinila. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je bilo tožniku prepovedano sodelovati z občinami oziroma strokovnimi službami. Tožena stranka lahko koordinira delo delavcev in jim daje navodila v zvezi z izvajanjem njihovih delovnih nalog. Nepravilno je tudi ugotovljeno dejstvo v zvezi s projektom RIP, saj je šlo za projekt, ki je bil pridobljen v času, ko je bil tožnik še predsednik uprave tožene stranke in delo na tem projektu ni sodilo v opis delovnega mesta vodja projektov za pridobivanje razvojnih sredstev. Sodišče tudi ni zaslišalo predsednika nadzornega sveta, ki ga je predlagala glede trditev o šikaniranju oziroma, ki bi povedal, da šikaniranja ni bilo, s tem pa je bilo toženi stranki onemogočeno dokazovanje. Opozarja na neverodostojnost tožnika, ki je napačno izpovedal glede datuma prenehanja njegovega mandata v letu 2009, glede prejema odgovorov na vprašanja, ki jih je postavil kot mali delničar in glede višine svoje mesečne plače po prenehanju mandata. Nadalje navaja, da je sodišče kršilo pravila postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni navedlo, kateri deli izpovedb priče M.R., zakonitega zastopnika tožene stranke in tožnika so sodišče privedli do zaključka, da je šlo za šikaniranje oziroma da je bilo delovno mesto le formalno ukinjeno, delo pa se je v nespremenjeni obliki opravljalo še naprej. Glede nesodelovanja tožnika pri projektu ... (RIP) pritožba opozarja, da v novi komisiji tožnik ni sodeloval, saj je bil ta projekt pridobljen že pred tem, ko se je tožnik zaposlil na delovnem mestu vodja sektorja za pridobivanje razvojnih sredstev, ekipa pa je bila imenovana dne 18. 1. 2010, torej še pred uvedbo novega tožnikovega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj v vsebini dopisov med tožnikom in toženo stranko kaže na šikaniranje. Opozorila delavcu na uskladitev odsotnosti po nadrejenem delavcu ter na pravila o prisotnosti in evidentiranju odsotnosti, kot tudi pojasnilo o vsebini sestanka ni mogoče šteti za šikaniranje. Dopis delavca delodajalcu, v katerem mu očita šikaniranje, prav tako ne dokazuje šikaniranja. Drugačna razlaga bi pomenila, da bi lahko vsak delavec poslal dopis, v katerem bi očital šikaniranje in si na ta način zagotovil, da njegovo delovno mesto ne bi moglo biti ukinjeno oziroma da mu pogodba o zaposlitvi ne bi mogla biti odpovedana. Če bi šlo za povračilne ukrepe, mu tožena stranka tudi ne bi ponudila drugega delovnega mesta, temveč bi se ga „rešila za vedno“. Sodišče je pri oceni, ali je šlo za šikaniranje, zmotno uporabilo materialno pravo ter napačno presodilo vsebino listin, na katere je oprlo svojo odločitev in tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Edini razlog za ukinitev delovnega mesta je bil poslovni razlog, t.j. spremenjena organizacija dela, kar je svobodna odločitev tožene stranke.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe in predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o tem, kaj v vsebini komunikacije (pisne in ustne) med tožnikom in direktorjem tožene stranke naj bi predstavljalo šikaniranje oziroma mobbing. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo dejstva, ki jih je kvalificiralo kot šikaniranje na delovnem mestu, zato je mogoče pritožbene navedbe v tem delu razumeti kot nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je, kot bo razvidno v nadaljevanju, utemeljeno glede uporabe materialnega prava. V zvezi z očitkom, da je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, pa pritožba ne pove, v čem naj bi bilo nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, saj je sodišče prve stopnje vsebino izpovedb in listin pravilno povzelo. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke z zaslišanjem predsednika nadzornega sveta tožene stranke. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bilo toženi stranki onemogočeno dokazovanje.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR) v 1. alineji 1. odstavka 88. člena določa kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (v nadaljnjem besedilu: poslovni razlog). Kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR, delavec pa sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, lahko v skladu s 3. odstavkom 90. člena ZDR izpodbija pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (npr. sodba opr. št. VIII Ips 246/2010 z dne 17. 10. 2011) sodišče praviloma ni pristojno nadzirati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga tako glede na navedbe strank lahko presoja le, ali ne gre zgolj za navidezni razlog in ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki dejansko pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR.

Obravnavana zadeva se nanaša na vprašanje, ali je obstajal utemeljen poslovni razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi ter mu istočasno ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno iz šikanoznih razlogov, ne pa zaradi potreb poslovnega procesa in da odpovedni razlog ni bil utemeljen. Posledično je tožniku priznalo odškodnino v višini razlike v plači med prejšnjim delovnim mestom vodje projektov za pridobivanje razvojnih sredstev in sedanjim delovnim mestom vodje CRM področja. Kot bo razvidno v nadaljevanju, pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva v zvezi s tožbenim zahtevkom, vendar je zmotno štelo, da je tožena stranka ravnala šikanozno in da tožnikovo delovno mesto ni bilo ukinjeno zaradi potreb delovnega procesa pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 1. 2. 2010 sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vodja projektov za pridobivanje razvojnih sredstev“ (A1), ki ga je tožena stranka sistemizirala v 29. 1. 2010 (B7). Nadalje je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik zadolžen za spremljanje javnih razpisov EU za pridobivanje projektov in da v letu 2010 ni bilo nobenih razpisov, na katere bi se tožena stranka lahko prijavila oziroma samostojno kandidirala, druga konkretna dela pa tožniku v skladu s pogodbo o zaposlitvi niso bila odrejena. Tožena stranka je dne 29. 11. 2010 sprejela sklep o ukinitvi delovnega mesta „vodja projektov za pridobivanje razvojnih sredstev“ (B1) ter mu istega dne vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, „vodja CRM področja“ (A2 in A3), ki jo je tožnik sprejel. Takšne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča predstavljajo podlago za sklepanje, da je obstajal poslovni razlog v smislu določbe 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Za obstoj poslovnega razloga tudi ni odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da delo obstaja še naprej, le z drugo opredelitvijo, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke. Dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec se lahko odloči tudi za drugačno organizacijo, oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, kar ima za posledico lahko ukinitev prej samostojnega delovnega mesta (glej npr. odločitev VS RS opr. št. VIII Ips 209/207 z dne 28. 5. 2008). Predsednik uprave tožene stranke je s tem v zvezi prepričljivo pojasnil, da tožnikovo delo sedaj opravljajo drugi delavci, in sicer D.D., vodja investicij ter zaposleni v razvoju in podobno.

V zvezi s tožnikovimi trditvami o šikanoznem ravnanju direktorja tožene stranke R.K., je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo tožnika, direktorja tožene stranke ter proučilo listinsko dokumentacijo v spisu, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede medsebojne komunikacije med tožnikom in direktorjem tožene stranke R.K.. Ugotovilo je, da je predsednik uprave že na prvem kolegiju 12. 1. 2010 povedal, da je prevzel najslabše podjetje, zaradi česar je tožnik sejo zapustil, prav tako je ugotovilo nadaljnja nesoglasja med tožnikom in novim predsednikom uprave glede odobritve dopusta in o pričakovanjih predsednika uprave, da bo tožena stranka samostojno kandidirala na evropskih razpisih. Nesoglasja so kulminirala na redni skupščini tožene stranke v septembru 2010, ko je tožnik vodstvu tožene stranke postavil vprašanja v zvezi s sprejemom letnega poročila za poslovno leto 2009 (ko je bil tožnik direktor tožene stranke) in zoper sklepe skupščine vložil izpodbojno tožbo. Na podlagi teh ugotovitev pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je štelo, da navedeno predstavlja šikaniranje in da je bil zaradi tega poslovni razlog le navidezen. Šikana namreč pomeni namerno povzročanje neprijetnosti, nevšečnosti oziroma v pravnem smislu nedopustno, protizakonito izvrševanje pravic z namenom povzročiti drugemu škodo. Ugotovljenega ravnanja direktorja tožene stranke ni mogoče pravno kvalificirati kot šikaniranja. Nesoglasja, slaba komunikacija, kritiziranje finančno-poslovnega stanja družbe, in podobno, samo zase ni niti protizakonito, niti ni v konkretnem primeru dokazano, da je storjeno z namenom škodovanja tožniku. Če je namreč direktor tožene stranke od tožnika zahteval samostojno kandidiranje tožene stranke na javnih razpisih ter je prepovedal sodelovanje z občinami oziroma strokovnimi službami lokalnih skupnosti, je šlo za odločitev v okviru organizacije dela, ki je v pristojnosti delodajalca in ne predstavlja nedopustnega ravnanja. Takšna odločitev direktorja sodi v okvir poslovnih odločitev tožene stranke, tudi če to posledično za toženo stranko pomeni slabo poslovno odločitev oziroma ji ne zagotavlja takšnih poslovnih prihodkov, kot bi jih lahko dosegla, če bi sodelovala z drugimi organizacijami pri javnih razpisih. Takšne odločitve tožene stranke tudi ni mogoče označiti za nezagotavljanje dela delavcu v smislu prvega odstavka 41. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotavljati delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi. Poleg tega tožnik tudi ni konkretno navajal, s katerimi zunanjimi izvajalci bi lahko tožena stranka v letu 2010 nastopala na javnih razpisih, temveč se je zgolj skliceval na uspešen projekt „... (RIP)“. Ta projekt pa je bil začet pred ustanovitvijo tožnikovega delovnega mesta, torej še v času, ko je bil tožnik direktor tožene stranke. Zato na podlagi tega projekta ni mogoče sklepati, da poslovni razlog ni podan, saj se poslovni razlog nanaša na ugotovitve tožene stranke o poslovanju za leto 2010. Tudi vložitev izpodbojne tožbe tožnika zoper sklepe, sprejete na skupščini družbe, ni mogla vplivati na pridobivanje projektov iz javnih razpisov EU, temveč je to po ugotovitvi sodišča prve stopnje posledica dejstva, da v letu 2010 ni bilo nobenih razpisov. Zato ukinitve delovnega mesta ni mogoče pripisati konfliktu med tožnikom in predsednikom uprave, ki naj bi kulminiralo prav na seji skupščine tožene stranke oziroma zaradi tega ni mogoče razlogovati, da bi bila ukinitev delovnega mesta sankcija za vložitve izpodbojne tožbe ter da iz tega razloga ni podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Zato je na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje mogoč pravilen materialnopravni zaključek, da ukinitev delovnega mesta ni bila navidezna oziroma ni bila posledica šikaniranja, temveč je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno zaradi zmanjšanja stroškov dela z ukinitvijo nepotrebnega delovnega mesta. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki se nanašajo na obstoj oziroma utemeljenost poslovnega razloga, ravnanje predsednika uprave tožene stranke pa ne predstavlja šikaniranja, je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti poslovnega razloga in reparacijski zahtevek za plačilo odškodnine v višini razlike v plači med prejšnjim delovnim mestom vodja projektov za pridobivanje razvojnih sredstev in novim delovnim mestom, za katerega je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi (5. točka 358. člena ZPP).

Zaradi uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik v pravdi ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka (154. člen ZPP). Ker gre za spor o utemeljenosti odpovednega razloga, ki se uvršča med spore o prenehanju delovnega razmerja, tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj v takem sporu delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, v skladu s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/2004; ZDSS-1).

Tožena stranka je s pritožbo uspela, vendar sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, glede na določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1. Odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP ter 155. člena ZPP.