Jedro

Z navedbami, da obsojenec ni ravnal s krivdno obliko naklepa, temveč iz malomarnosti, zagovornica izpodbija zaključke sodišča v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega I.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine za postopek odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo I.P. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena KZ. Po 1. odstavku 50. člena KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in tri leta preizkusne dobe. Višje sodišče je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in odločbo o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo prostostno kazen in sicer šest mesecev zapora, pritožbi zagovornice pa je ugodilo delno in je izpodbijano sodbo v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je obtoženca v skladu s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, sicer je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je dne 19.2.2004 vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V zahtevi obsojenčeva zagovornica namreč ponovno navaja, da obsojenec ni ravnal z direktnim naklepom, ampak iz malomarnosti in da v tem primeru kaznivega dejanja po členu 181 KZ ni mogoče storiti. S tem pa zagovornica izpodbija pravilnost dokaznih zaključkov sodišča, saj sodi ugotavljanje oblike krivde in razlogi o tej okoliščini med ugotovitve sodišča, ki zadevajo dejansko stanje in ne kršitev kazenskega zakona. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica v zahtevi sicer sodišču očita kršitev določb KZ, vendar pa teh kršitev kasneje ne obrazloži. Z navedbami, da obsojenec tedaj ni ravnal s krivdno obliko naklepa, temveč iz malomarnosti, izpodbija le zaključke sodišča v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, kakor na to opozarja že vrhovna državna tožilka v mnenju. Očitek sodišču, da je nepravilno uporabilo pravo, temelji namreč na drugačnem poteku dogodkov, kot ga ugotavlja sodišče, oziroma na tako ugotovljenem dejanskem stanju, kot bi ga po mnenju zagovornice sodišče moralo ugotoviti. Takšno nestrinjanje z zaključki sodišča pa, kot rečeno, ne pomeni izpodbijanje sodbe zaradi kršitve materialnega zakona, temveč le uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v skladu z 2. odstavkom 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Ker je torej zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Ker obsojenec nima premoženja in ker tudi ni nikjer redno zaposlen, ga je Vrhovno sodišče v skladu z v izreku te odločbe citiranimi določili ZKP oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom.