Jedro

Če je stranka v vlogi za denacionalizacijo kot temelj podržavljanja predložila akt, izdan na podlagi zakona iz 3. člena ZDen, je za odločanje o stvari pristojen upravni organ, zato v tem primeru ni mogoče uveljavljati ničnostnega razloga po 1. točki 279. člena ZUP/86, ker da bi o stvari moralo odločati sodišče.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.4.2001, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote R. z dne 13.3.2001. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil tožničin predlog za ugotovitev ničnosti odločbe oziroma za obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo te upravne enote z dne 21.6.1995. S to odločbo je bila zavrnjena tožničina vloga za denacionalizacijo nepremičnin. To pa zato, ker je zahtevala vračilo parcel, ki jih je skupaj s solastniki z zamenjalno pogodbo zamenjala za parcele, ki so bile prej z odločbo Okrajnega sodišča Kočevje z dne 1.4.1946, zaplenjene njenemu očetu, kot akt o podržavljenju pa je navedla to zaplembeno odločbo in 18. točko 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Sodišče prve stopnje je sicer pritrdilo odločitvi tožene stranke, vendar iz drugih razlogov. Ugotovilo je, da je o tožničini vlogi za dencionalizacijo odločal pristojni organ. Po ZDen spada odločanje o vračanju premoženja, podržavljenega na podlagi predpisov, določenih v 3. in 4. členu ZDen, v pristojnost upravnih organov (54. člen ZDen), vračanje premoženja, podržavljenega na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen) pa je v pristojnosti sodišč (56. člen ZDen). Glede na to, da je tožnica vlogo za denacionalizacijo vložila pri upravnem organu, zahtevala denacionalizacijo parcel, ki jih je skupaj z drugimi solastniki zamenjala za parcele, ki so bile prej z odločbo Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 1.4.1946, zaplenjene njenemu očetu, in je kot temelj podržavljenja navedla predpis z 18. točke 3. člena ZDen, ter glede na to, da glede sklenjenega pravnega posla ni zatrjevala nobenih okoliščin iz 5. člena ZDen, je tudi po presoji prvostopnega sodišča iz njene vloge izhajal tak pristojnostni dejanski stan, ki je predstavljal podlago za odločanje upravnega organa v upravnem postopku. Tožnica je šele v predlogu za ugotovitev ničnosti začela zatrjevati, da je bila menjalna pogodba sklenjena z zvijačo državnega organa. S tem je po vsebini uveljavljala napačno ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščin, ki vplivajo na pristojnost organa za odločanje o denacionalizaciji. Napačno ugotovljeno dejansko stanje pa ne more biti razlog za ugotovitev ničnosti po 1. točki 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99). Ta ničnostni razlog se lahko uveljavlja le, kadar je iz odločbe, katere ničnost se uveljavlja, ter podatkov spisa in dokazov razvidno, da je odločeno o zadevi, ki spada v sodno pristojnost. To pa v obravnavanem primeru ni podano. Poleg tega je prvostopni upravni organ tožnico opozoril na to, naj denacionalizacijski zahtevek spremeni, vendar temu ni sledila, zato organ ni mogel odločiti mimo njenega zahtevka, pač pa je moral tega zavrniti. Za to odločitev pa je imel podlago v dejanskem stanju, ugotovljenem pred izdajo odločbe o denacionalizaciji. Glede na to ta odločba ni nična. Tožena stranka je sicer nepravilno in mimo svoje pristojnosti presojala tudi sklenjeno menjalno pogodbo, vendar to na odločitev o stvari ni vplivalo. Zato to ni razlog za odpravo odločbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je tožena stranka v svoji vlogi izrecno uveljavljala obnovitveni razlog iz 7. točke 260. člena ZUP, ki pa ga je prvostopni organ zavrnil, vendar svoje odločitve ni obrazložil. Ker pa je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotovila, da je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno, in da bi ga bilo treba celo zavreči, je prvostopno sodišče ugotovilo, da je bilo odločeno o vseh tožničinih zahtevkih.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ali sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vse stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila pa naloži toženi stranki. Vztraja pri tem, da bi moralo o vlogi za denacionalizacijo glede na 5. in 56. člen ZDen odločati sodišče v nepravdnem postopku. Ker ni, je podan razlog iz 1. točke 1. odstavka 279. člena ZUP za izrek ničnosti denacionalizacijske odločbe. Dejstvo je, da je bil tožničin oče upravičen tudi do vračila zaplenjenih nepremični (parc. št. 59 in polovica 791/1), če ne bi prišlo do menjalne pogodbe v letu 1992, s katero je tožničina mati tudi kot zakonita zastopnica svojih otrok, ki so bili solastniki, zamenjala njihovi parceli 61 in polovico 791/2 za zaplenjeni parceli. Da je bila zaplemba nezakonita, dokazuje že sam ZDen. Glede na nezakonitost zaplembe pa bi menjalna pogodba bila brezpredmetna. Ta pogodba je bila fiktivna, saj jo je sklenil Občinski ljudski odbor v Kočevju kot zastopnik splošnega ljudskega premoženje, ki je bil sicer zemljiškoknjižni lastnik, ne pa tudi dejanski lastnik. Vsa dokazila o tem so bila predočena že upravnemu organu in bi moral ta zadevo odstopiti stvarno pristojnemu sodišču ne glede na to, da je bila vloga vložena pri upravnem organu. Gre namreč za presojo, ali je menjalna pogodba veljaven pravni posel. Menjalne pogodbe ne bi bilo treba sklepati, če ne bi bilo prej zaplembe. Zato ugotovitev v denacionalizacijski odločbi, da premoženje, ki je bilo predmet zahteve, ni bilo podržavljeno, čisto sprenevedanje.

Tožena stranka, prizadeta stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo le na odločitev glede ničnosti denacionalizacijske odločbe, pa še dodaja: V 1. točki 1. odstavka 279. člena ZUP je določeno, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Ta razlog pa v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podan.

V tem primeru namreč iz dejanskega stanja, kot sta ga ugotovila upravna organa in ga je v svoji sodbi povzelo prvostopno sodišče, izhaja, da je tožnica pri upravnem organu vložila pravočasni zahtevek za denacionalizacijo, pri čemer je kot temelj podržavljenja navedla predpis iz 18. točke 3. člena ZDen, ker je bilo premoženje njenemu očetu zaplenjeno z zaplembeno odločbo, vendar je s to vlogo zahtevala vračilo nepremičnin, ki jih je njena mati tudi v imenu solastnikov (mladoletnih otrok, ki jim je bila zakonita zastopnica, med njimi tudi v imenu tožnice) z menjalno pogodbo zamenjala za prej zaplenjene nepremičnine. Upravni organ je ugotovil nesklepčnost vloge in je tožnico pozval na spremembo zahtevka. Ker tega ni storila, je vlogo za denacionalizacijo zavrnil. Glede na vloženo zahtevo za denacionalizacijo in vztrajanje tožnice pri prvotnem zahtevku je tudi po presoji pritožbenega sodišča o tožničinem zahtevku odločal pristojni organ. Tožnica je namreč s tem, ko ni dopolnila vloge, vztrajala pri tem, da naj o zahtevi odloči upravni organ, da je temelj podržavljenja in temelj za vračanje 18. točka 3. člena ZDen, kar glede na 54. člen ZDen pomeni, da je odločanje o taki zahtevi v pristojnosti upravnega organa. Kot temelja podržavljenja oziroma vračanja, kljub temu da ni zahtevala vračila zaplenjenih parcel, in kljub pozivu prvostopnega upravnega organa na dopolnitev vloge v smeri njene razjasnitve, ni navedla menjalne pogodbe in v zvezi z njo ni navajala razlogov iz 5. člena ZDen, ki bi kazali na pristojnost sodišča (56. člen ZDen). Glede na to je bil torej upravni organ dolžan odločiti o tožničinem tako oblikovanem zahtevku, ne pa mimo njenega zahtevka odstopiti vloge za denacionalizacijo sodišču. Po določbi 61. člena ZDen se namreč postopek denacionalizacije začne na podlagi zahteve, ki jo vloži upravičenec (prejšnji lastnik) oziroma njegov pravni naslednik (15. člen ZDen). Po 2. odstavku 6. člena ZDen se v denacionalizacijskem postopku subsidiarno uporabljajo določbe ZUP, torej ZUP/86, ker so bili zahtevki za denacionalizacijo vloženi v času, ko se je ta zakon v Republiki Sloveniji uporabljal kot slovenski predpis. V 126. členu ZUP/86 pa je določeno, da v stvareh, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za uvedbo upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, sme pristojni organ uvesti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. Za uvedbo upravnega postopka pa ne zadošča le zahteva v formalnem smislu, temveč je potrebna zahteva v materialnem pomenu besede, torej takšna pisna ali ustna na zapisnik dana vloga, ki vsebuje zahtevek za priznanje določene pravice, o takšni pravici oziroma obveznosti pa je mogoče odločiti v upravnem postopku. Če sploh ni zahteve stranke in vendar organ vodi postopek, je to razlog za ničnost po 4. točki 266. člena ZUP/86. Po ZUP/86 pa je organ, ki vodi postopek, vezan na zahtevek strank, torej ga ne sme sam spreminjati oziroma odločiti mimo zahtevka.

Glede na vse navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni podan razlog za izrek denacionalizacijske odločbe za nično na podlagi 1. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, torej je sodba prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, pritožba pa ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča. K 2. točki izreka: Tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS. Po tej določbi trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, kar je bilo predmet spora tudi v obravnavanem primeru.