Jedro

Temeljno načelo odškodninskega prava je, da mora odgovorna oseba vzpostaviti stanje, kot je bilo, preden je škoda nastala. Glede na naravo stvari je restitucija možna v več oblikah. Če povzročitelj škode ne vzpostavi prejšnjega stanja, lahko oškodovanec poškodovano stvar sam nadomesti z novo oziroma jo popravi že pred vložitvijo tožbe ter v tem primeru višino škode dokazuje z računom, lahko pa od toženke zahteva denarni znesek, s katerim bo po prejemu navedenega denarnega zneska sam odpravil to škodo. Ker je bil tožnikov avto v prometni nesreči poškodovan, se je njegov restitucijski zahtevek spremenil v denarnega.

Kot dokaz je mogoče obravnavati le takšno izvedensko mnenje, ki ustreza procesnim standardom v luči načela neposrednosti in načela kontradiktornosti. Izvedeniškega mnenja iz kazenskega spisa zato brez soglasja volje pravdnih strank ni mogoče šteti za dokaz.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 2.467,50 € s pp. Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki 157,53 € pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Opozarja, da je obrazložitev sodišča, da iz izvedeniškega mnenja dr. J. K. ne izhaja, da tožnik ne bi imel realne možnosti, da bi v danih razmerah opazil kolo z motorjem, v popolnem nasprotju z ugotovitvijo izvedenca dr. K., ki je v mnenju z veliko verjetnostjo ugotovil, da tožnik ni imel realnih možnosti, da bi danih razmerah opazil kolo z motorjem. Opozarja tudi, da je tožeča stranka predlagala vpogled v spis Kpd 7/2005, ki se je nato preštevilčil v K 31/2006 in v katerem je izvedenec K. pojasnil cestnoprometno situacijo in presodil možnosti ter eventuelne kršitve udeležencev prometne nesreče. Postavljeni izvedenec v kazenskem postopku mag. J. S. pa je bil zaradi nestrokovnosti izločen in je zato sodišče postavilo izvedenca K. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim očitkom, da je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

Tožnik v tožbi trdi, da je do nastanka prometne nesreče prišlo, ko je pravilno zapeljal na prednostno cesto, pri tem pa je trčil v motor, ki ga je nepravilno opremljenega vozil vinjen voznik B. S. V dokaz svojih navedb je predlagal tudi postavitev izvedenca cestno prometne stroke. Izvedenca sodišče postavi takrat, ko je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. čl. ZPP) in ravno za tak primer gre v obravnavani zadevi, ko je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca prometne stroke dr. J. K., da poda analizo prometne nezgode. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe najprej pravilno povzelo izvedeniško mnenje, ko je navedlo, da iz mnenja izhaja, je na kolesu z motorjem v času prometne nezgode gorela pozicijska luč, vendar pa po mnenju izvedenca tožnik ni imel realne možnosti, da bi tako luč opazil, ko se je z njegove leve približeval B. S. V nadaljnji obrazložitvi sodbe pa je sodišče zapisalo, da iz mnenja izvedenca dr. J. K. ne izhaja, da tožnik ne bi imel realne možnosti, da bi v danih razmerah opazil kolo z motorjem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zapisana dokazna ocena prvostopenjskega sodišča nima podlage v izvedeniškem mnenju oziroma je v neposrednem nasprotju z izvedeniškim mnenjem, iz katerega jasno izhaja, da tožnik, ker je na kolesu z motorjem gorela le pozicijska luč, ni imel realne možnosti, da bi tako luč opazil, ko se je z njegove leve približal B. S. (glej list. št. 60). Res je izvedenec v sklepnih ugotovitvah zapisal, da z veliko verjetnostjo ( in ne z gotovostjo) ugotavlja, da tožnik ni imel realnih možnosti, da bi v danih razmerah opazil kolo z motorjem, vendar pa je navedeno izvedeniško mnenje potrebno obravnavati celovito, torej tako v povezavi z mnenjem v katerem izvedenec ugotavlja, da žarnica za kratko in dolgo luč na motorju ni svetila, svetila pa je le pozicijska luč ter da tožnik glede na to, da je na kolesu z motorjem gorela le pozicijska luč, B.S. ter, da tožnik z lastnim izvorom luči na svojem avtomobilu tudi ni mogel osvetliti področja, od koder je pripeljal mopedist, saj je svetil pred seboj, to je pod kotom 60 stopinj glede na os glavne ceste, mopedist pa je bil izven snopa teh luči, ne glede, ali je imel tožnik vključene žaromete ali zasenčene luči kot tudi z drugimi izvedenimi dokazi.

Nadalje je sodišče zmotno oprlo odločitev tudi na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod mag. J. S., ki je bil postavljen v kazenskem postopku pod opr. št. Kpd 7/2005, sedaj K31/2006. Kot dokaz je mogoče obravnavati le takšno izvedensko mnenje, ki ustreza procesnim standardom v luči načela neposrednosti in načela kontradiktornosti. Izvedeniškega mnenja iz kazenskega spisa zato brez soglasja volje pravdnih strank ni mogoče šteti za dokaz, tudi ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje v pravdnem postopku izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca cestno prometne stroke. Mimogrede sodišče še pripominja, da tudi če bi se stranki strinjali z vpogledom v izvedeniško mnenje, pridobljeno v kazenskem postopku, je sodišče prve stopnje prezrlo, da je bil v kazenskem postopku postavljen nov izvedenec cestno prometne stroke, ki pa je izdelal izvedeniško mnenje, ki je povsem skladno z izvedeniškim mnenjem, pridobljenim v pravdnem postopku.

Tudi odločitev izpodbijane sodbe, da tožnik ni izkazal višine nastale škode, ni pravilna. Materialnopravno zmotno je namreč stališče sodišča, da bi tožnik z računom moral dokazati, da je bil osebni avtomobil popravljen oziroma, da je tožnik plačilo popravila plačal v višini, kot izhaja iz predložene kalkulacije predvidenih stroškov za popravilo njegovega osebnega avtomobila. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da mora odgovorna oseba vzpostaviti stanje, kot je bilo, preden je škoda nastala. Glede na naravo stvari je restitucija možna v več oblikah. Če povzročitelj škode ne vzpostavi prejšnjega stanja, lahko oškodovanec poškodovano stvar sam nadomesti z novo oziroma jo popravi že pred vložitvijo tožbe ter v tem primeru višino škode dokazuje z računom, lahko pa od toženke zahteva denarni znesek, s katerim bo po prejemu navedenega denarnega zneska sam odpravil to škodo. Ker je bil tožnikov avto v prometni nesreči poškodovan, se je njegov restitucijski zahtevek spremenil v denarnega. Tožnik je za višino škode ponudil z zapisnikom o ogledu poškodovanega vozila in z obračunom škode podjetja F. d.o.o., dovolj kvalitetne dokaze.

Po povedanem je torej sodišče druge stopnje moralo pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazno oceno izdelati tako, da bo slonela na celovitih in dejanskih ugotovitvah izvedenca cestno prometne stroke, ki je bil postavljen v pravdnem postopku, v povezavi z izpovedbami tožeče stranke ter zaslišanih prič D. B. in B. S. Ker pa je tožena stranka ugovarjala tudi višini škode in predlagala postavitev izvedenca kleparske stroke, bo sodišče moralo izvesti dokazni postopek tudi v tej smeri.

Odločitev o stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.