Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo mentorskega dodatka v višini, kot je določena s kolektivno pogodbo, je tožbeni zahtevek za denarno terjatev, kar pomeni, da je dopustno neposredno sodno varstvo.

Ker je s kolektivno pogodbo pravica do mentorskega dodatka vezana na uvajanje pripravnikov, specializantov in delavcev na usposabljanju, tožnik do tega dodatka za mentorstvo dijaku na praktičnem usposabljanju z delom za opravljanje poklica, za katerega se izobražuje, ni upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo dodatka iz naslova opravljenega mentorskega dela v skupnem znesku 1.407,41 EUR (prvi odstavek izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 252,47 EUR (drugi odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da je podana bistvena kršitev določb ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo denarnega zneska iz naslova dodatka za mentorstvo, kar pomeni, da gre za denarno terjatev, ki jo delavec na podlagi četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Zaradi navedenega je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik tožbo vložil po poteku prekluzivnega roka. Sodišče prve stopnje uporablja pojem „neprava denarna terjatev“, ki ni pravno definiran in opredeljen v nobenem pravnem predpisu. Iz obširne sodne prakse izhaja, da zahtevek za plačilo dodatka k plači predstavlja „pravo denarno terjatev“, kar velja tudi za dodatek za mentorstvo. Sodišče prve stopnje tožbe kljub navedbi, da je vložena prepozno, ni zavrglo, temveč je o zahtevku odločalo meritorno. Med strankama ni bilo nikoli sporno, da je tožnik sodeloval kot mentor pri izvajanju obvezne delovne prakse dijakov. V pogodbi o skupnem sodelovanju oziroma o izvajanju praktičnega izobraževanja, ki jo je tožena stranka sklenila s S. iz Kopra, je tožnik izrecno imenovan kot mentor dijakom. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do dodatka za mentorstvo, ker takšno mentorstvo ni opredeljeno v 86. členu panožne kolektivne pogodbe. Izključevanje tega mentorstva iz kroga upravičencev do dodatka je diskriminatorno oziroma v nasprotju z ustavno pravico o enakosti pred zakonom. Opravljanje mentorstva z dijaki je po svoje zahtevnejše od ostalih uvajanj v delo, v vsakem primeru pa zahteva najmanj takšne napore kot ostala mentorstva. Res je, da mentorstvo dijakom ni tipično mentorstvo na področju zdravstva, zaradi česar je v kolektivni pogodbi predviden dodatek le za najpogostejša mentorstva, kar pa ne pomeni, da ostali mentorji do dodatka niso upravičeni. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da mentorski dodatek določa in obračunava restriktivno, to je ob doslednjem upoštevanju določb kolektivnih pogodb, katere jo zavezujejo, ter ob upoštevanju drugih splošnih aktov, ki urejajo pripravništvo in specializacijo. Tožena stranka je do sedaj mentorski dodatek obračunavala posameznim delavcem zdravstvene nege, ki so spremljali in uvajali pripravnike. Poleg njih imajo mentorski dodatek priznan samo še zdravniki, ki so mentorji specializantom. Sredstva za njihove mentorske dodatke refundira ZZZS iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Iz pogodbe o skupnem izvajanju praktičnega izobraževanja je razvidno, da je bil tožnik predviden kot mentor le dvema dijakoma. V pogodbi ni bilo določeno plačilo mentorskega dodatka, saj je ob sklepanju pogodbe predstavnik šole zatrjeval, da tudi šola tega dodatka nima priznanega. Po tem, ko je tožnik uveljavljal plačilo spornega dodatka, je tožena stranka pri sklepanju nove pogodbe vztrajala pri ureditvi plačila, vendar je šola to odklanjala, zaradi česar ni prišlo do sklenitve nove pogodbe. Iz razlage Odbora za razlago kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva izhaja, da mentorju, ki uvaja dijake in študente na delovni praksi, ne pripada mentorski dodatek, zato je tožena stranka upravičeno odklonila plačilo tega dodatka tožniku. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Kot smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP bi bilo možno šteti pritožbeno navedbo, da bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči, če je štelo, da tožnik tožbe ni vložil v roku iz drugega odstavka 204. člena ZDR. Vendar pa navedeno ne more biti odločilno v tem sporu, saj je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik uveljavlja tako imenovano „nepravo denarno terjatev“, kar pomeni, da je tožnikov zahtevek potrebno obravnavati po vsebini, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer niti ne navaja, katera so tista odločilna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo ali pa jih je ugotovilo zmotno. Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik tožbo vložil po izteku prekluzivnega roka iz drugega odstavka 204. člena ZDR. Res je sicer, da je tožnik 10. 9. 2007 na toženo stranko naslovil zahtevek za plačilo mentorskega dodatka, vendar to ne pomeni, da bi se tožnik z denarnim zahtevkom za plačilo mentorskega dodatka na sodišče lahko obrnil le v nadaljnjih 30 dneh po izteku 8 dnevnega roka, v katerem tožena stranka ni odgovorila na njegovo zahtevo. Zahtevek za plačilo mentorskega dodatka v višini, kakršna je določena v Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94, 57/95, 19/96, 56/98, 102/2000, 62/2001, 60/2008, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba) pomeni uveljavljanje denarnega zahtevka, ki ga delavec na podlagi četrtega odstavka 204. člena ZDR lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, ne glede na rok iz drugega odstavka istega člena, na katerega se sicer sklicuje sodišče prve stopnje. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožnikov zahtevek presojalo po vsebini, ne glede na sicer zmotno poprejšnje mnenje, da je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob sklicevanju na 86. člen panožne kolektivne pogodbe tožnikov zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. V skladu s citirano določbo mentorski dodatek pripada delavcu, ki je ob svojem rednem delovnem času, določenem za uvajanje pripravnikov, sprecializantov in delavcev na usposabljanju (pripravnik, inštruktor). S panožno kolektivno pogodbo ni predviden dodatek za mentorsko delo za mentorstvo dijakov na praktičnem usposabljanju z delom za opravljanje poklica, za katerega se dijak izobražuje. Tožena stranka se je s tem vprašanjem obrnila tudi na odbor za razlago panožne kolektivne pogodbe, ki je 19. 4. 2007 sprejel razlago, da mentorju, ki uvaja dijake in študente na delovni praksi, ne pripada dodatek po 86. členu panožne kolektivne pogodbe, temveč mu lahko pripada plačilo na podlagi 52. člena panožne kolektivne pogodbe. Četrti odstavek 52. člena panožne kolektivne pogodbe namreč določa, da se medsebojna razmerja med šolskim in zdravstvenim zavodom uredijo v pogodbi, v kateri se določi obseg pravic dijakov in študentov ter način zagotavljanja sredstev. Iz spisa izhaja, da s pogodbo s SŠK in toženo stranko niso bila dogovorjena sredstva za plačilo tožnikovega mentorstva dijakom. Celo več, iz navedb tožene stranke v odgovoru na pritožbo izhaja, da je srednja šola dogovor o takšnem plačilu izrecno odklonila.

Za plačilo dodatka za mentorsko delo v primeru tožnika ni pravne osnove, saj 86. člen panožne kolektivne pogodbe taksativno našteva krog oseb, za katerih uvajanje mentorjem pripada dodatek. Gre za uvajanje pripravnikov, specializantov in delavcev na usposabljanju, ne pa za praktično izobraževanje dijakov kot izobraževanje z delom, kot to obliko usposabljanja imenuje zakon, oziroma za obvezno delovno prakso, kar je poimenovanje tožnika.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da neplačilo dodatka za mentorstvo dijakom na praktičnem izobraževanju pomeni diskriminacijo. Prepoved diskriminacije pomeni prepoved različnega obravnavanja med drugim tudi pri plačah in drugih prejemkih glede na osebne okoliščine kot so narodnost, rasa ali etično poreklo, nacionalno ali socialno poreklo, spol, barva kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vera, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, premoženjsko stanje in podobno. Ni pa mogoče govoriti o diskriminaciji zgolj zaradi tega, ker je v aktih, ki toženo stranko zavezujejo, dodatek za mentorstvo predviden za uvajanje pripravnikov, specializantov in delavcev na usposabljanju, ne pa tudi za mentorstvo dijakom na praktičnem usposabljanju z delom za opravljanje poklica, za katerega se dijaki izobražujejo, saj ne gre za razlikovanje na podlagi osebnih lastnosti delavcev, pač pa za razlikovanje zaradi različnega dela, ki ga ti opravljajo.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Prvi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/2006) določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično in drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Ta aspekt človekove pravice do enakosti pred zakonom tožniku ni bil kršen že iz razlogov, ki so navedeni zgoraj v zvezi z zatrjevanjem diskriminacije. Drugi odstavek 14. člena URS pa določa, da so pred zakonom vsi enaki. To načelo pomeni, da je vse veljavne pravne predpise potrebno uporabljati na enak način za vse osebe, na katere se nanašajo. Obenem to pomeni, da mora biti že norma oblikovana tako, da enake primere obravnava enako. Vendar pa ni mogoče trditi, da bi glede dodatka za mentorstvo v enakem položaju morali biti zaposleni, ki uvajajo pripravnike specializante in delavce na usposabljanju in zaposleni, ki uvajajo dijake na praktičnem usposabljanju z delom. Razlikovanje je nenazadnje utemeljeno v interesu delodajalca za takšno usposabljanje. Zaradi navedenega ni mogoče šteti, da bi bila že pravna norma, to je določba 86. člena panožne kolektivne pogodbe, v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani v pritožbi zatrjevani razlogi, prav tako tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

V tej zadevi ne gre za nobenega od primerov iz 1. do 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), v katerih je revizija dovoljena že na podlagi zakona, zato je pritožbeno sodišče moralo odločiti o tem, ali bo dopustilo revizijo. V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V tej zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.