Jedro

Sodišče utemeljeno ni razlikovalo med materjo in očetom neposredne oškodovanke, saj se stopnja in trajanje njunih duševnih bolečin ne presoja glede na čas, ki ga s hčerko dejansko preživita. Bistvene so duševne bolečine, ki jih trpita ob zavedanju, da hčerkino stanje nikoli ne bo več takšno, kot je bilo pred nesrečo, in da bo tudi v prihodnje vsakodnevno odvisna od njune pomoči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti M.K. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov v višini 1.764,92 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (tretja alineja prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožena stranka. Nasprotuje višini odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer glede prve tožnice in drugega toženca delno, glede tretjega toženca pa v celoti. Meni, da bi bila pravilna odmera za prvo tožnico 12.000,00 EUR, za drugega toženca pa 10.000,00 EUR. Vztraja pri stališču, da med oškodovanko M.K. in njenim bratom, tretje tožencem, v času nezgode ni obstajala trajnejša življenjska skupnost. Slednjemu zato ne pripada pravica do odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tudi sicer meni, da je odmerjena odškodnina zanj bistveno previsoka in bi lahko znašala največ 8.000,00 EUR. Pri odmeri odškodnine bi namreč sodišče poleg subjektivnih pogojev moralo upoštevati tudi objektivni pogoj, in sicer obstoj pravnega standarda posebno težke invalidnosti, ki je na meji izpolnjenosti. V konkretnem primeru ne gre za najtežjo obliko invalidnosti v smislu tetraplegije, nezmožnosti samostojnega dihanja, hranjenja in popolne neokretnosti, kar bi moralo sodišče pri odmeri višine odškodnine upoštevati. Pomanjkljiva je tudi individualizacija odškodnine, saj za oškodovanko znatneje skrbi prva tožnica

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. V primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe lahko sodišče prisodi njenim staršem pravično denarno odškodnino. Takšno odškodnino je mogoče prisoditi tudi bratom in sestram, če je med njimi in poškodovanim obstajala trajnejša življenjska skupnost (drugi in tretji odstavek 180. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).

6. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zapolnilo pravni standard posebno težke invalidnosti (drugi odstavek 180. člena OZ). Na podlagi ugotovitve, da gre pri neposredni oškodovanki (M.K) za takšno poškodbo, ki predstavlja trajno prikrajšanje v telesni in duševni sferi, pri čemer je slednja tudi trajno odvisna od neposredne pomoči drugih, je takšen zaključek tudi povsem primerljiv s podobnimi primeri v sodni praksi (1). Tožbeni zahtevek je tako po temelju utemeljen. Ker tožena stranka v pritožbi izpodbija le ugotovljeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo ter nasprotuje izkazani trajnejši življenjske skupnosti med tretjim tožnikom in neposredno oškodovanko, velja pritožbenim očitkom odgovoriti le v tem delu.

7. Dokazna ocena, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo presojo, da je med tretjim tožnikom in njegovo sestro obstajala trajnejša življenjska skupnost, je celovita, razumna in prepričljiva. Da je tožnik tudi v času prometne nezgode stalno prebival na istem naslovu kot M.K, je sodišče ugotovilo na podlagi skladnih izpovedb vseh treh tožnikov. Navedenega ne more spremeniti niti dejstvo, da je bil tretji tožnik zaradi narave svojega dela večkrat službeno odsoten. Dejstvo je, da ni živel samostojnega življenja v kakšni drugi življenjski skupnosti ter se je po prihodu iz tujine vsakokrat vrnil na naslov, na katerem je živela tudi njegova sestra. Tožnik si pri najrazličnejših odhodih v tujino tako ni ustvaril svoje življenjske oziroma družinske skupnosti, v kateri bi zadovoljeval svoje čustvene in ekonomske potrebe. Tudi pritožbeno sodišče tako ne dvomi, da so se med njim in sestro spletne čustvene vezi, ki se spletejo med ljudmi v isti življenjski skupnosti in ki v konkretnem primeru potrjujejo obstoj trajnejše življenjske skupnosti.

8. Pravilna je tudi odmera višine odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin tožnikov. Na podlagi kriterijev, določenih v 179. členu OZ, je sodišče pravilno upoštevalo trajanje in stopnjo bolečin svojcev na eni strani ter pomen prizadete dobrine in namen odškodnine na drugi stran. Ob tem utemeljeno ni razlikovalo med materjo in očetom neposredne oškodovanke, saj se stopnja in trajanje njunih duševnih bolečin ne presoja glede na čas, ki ga s hčerko dejansko preživita. Bistvene so duševne bolečine, ki jih trpita ob zavedanju, da hčerkino stanje nikoli ne bo več takšno kot je bilo pred nesrečo in da bo tudi v prihodnje vsakodnevno odvisna od njune pomoči. Ob dejstvu, da telesno in duševno spremenjenost hčerke najbolj občutita prav onadva, saj sta z njo v vsakodnevnem stiku, skrbi pa ju tudi njena prihodnost, ko njiju več ne bo, je odmerjena odškodnina utemeljeno nekoliko višja od tiste, dosojene tretjemu tožniku. Dosojena odškodnina je nadalje primerljiva tudi z drugimi škodnimi primeri iz sodne prakse. V evidentirani sodni praksi sicer ni povsem enakega primera kot je predmetni, se pa v podobnih primerih dosojajo primerljive odškodnine. Tako je oškodovancem v zadevi II Ips 378/2009, ki je nekoliko hujši, pripadla odškodnina 40 oziroma 23 povprečnih plač, v zadevi II Cp 3920/2010 pa manj (13 oziroma 10 povprečnih plač), saj so bile okoliščine primera nekoliko blažje kot v konkretnem primeru. Rezultat te primerjave tako potrjuje primerno umeščenost prisojenem odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za podobno škodo, zato je pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

9. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Primerjaj npr. odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3920/2010 z dne 9. 2. 2011 in Vrhovnega sodišča RS II Ips 378/96 z dne 24. 9. 1997).