Jedro

Tožbeni zahtevek tožeče stranke se sicer pravilno glasi na prepoved posega v mirno posest stvari, iz trditvene podlage tožeče stranke pa je razvidno, da zatrjuje zgolj neovirano rabo sporne poti oziroma pravico vožnje po sporni poti do objekta, kar ugotovi tudi sodišče prve stopnje ne pa tudi neposredno dejansko oblast nad sporno potjo, in tako zadnje stanje posesti, ki je bistveni element presoje utemeljenosti zahtevka po 33. členu SPZ, sploh ni bilo zatrjevano, kar šele izakazano.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da I. točka izreka sklepa poslej v celoti glasi: „Tožbeni zahtevek se v delu, ki glasi: Toženi stranki S. P. se v bodoče prepoveduje, da s takimi ali podobnimi ravnanji posega v neposredno mirno posest tožeče stranke na dovozni poti parc. št. ..., oziroma objektu na parc. št. ... k.o. H.,zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti povzročene pravdne stroške v višini 587,03 EUR, v roku 8 dni.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano I. točko navedenega sklepa toženi stranki v bodoče prepovedalo, da s takimi in podobnimi ravnanji posega v neposredno in mirno posest tožeče stranke na dovozni poti parc. št. ..., oziroma objektu na parc. št. ... k.o. H., ter da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki povzročene pravdne stroške v višini 1.012,83 EUR, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. V obrazložitvi je zapisalo, da je na podlagi ugotovljenih dejstev zaključilo, da je bila tožeča stranka pred motilnim dejanjem posestnica pravice hoje in vožnje sporne poti, ki vodi med drugim tudi po parc. št. ..., k.o. H., ki je sicer last toženca in je zato tudi upravičena do posestnega varstva. Toženec je po svojih spolnitvenih pomočnikih motil tožečo stranko v mirni rabi in posesti sporne ceste, ki vodi do objekta hidroelektrarne, s podrtjem drevesa na dovozno pot. Zoper navedeno točko prvostopnega sklepa se je pravočasno pritožil toženec in jo izpodbijal iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, točka 14. čl. 339 Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/1999, Uradni list RS št. 73/2007, Uradni list RS št. 45/2008; v nadaljevanju ZPP), zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navajal je, da je izrek izpodbijanega sklepa v prvi točki nesklepčen, sodišče pa je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki ne zajema motenja na objektu na parc. št. ... k.o. H. Sklep se ne more preizkusiti, izrek je nerazumljiv in nasprotuje razlogom sklepa, podano je nasprotje o odločilnih dejstvih, ki se navajajo v razlogih sodbe ter o vsebini listin oziroma zapisnikov ter o izpovedbah v tem postopku. Glede ugotovitve, ali je bila tožeča stranka v mirni posesti sporne poti, hoje oziroma vožnje, ki poteka po parceli tožene stranke do objekta tožničine hidroelektrarne, ki prav tako stoji na toženčevi parceli, je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo. Tožena stranka je postala zemljiškoknjižna lastnica parc. št. ... k.o. H. na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene v letu 2003 in od tedaj dalje toženi stranki ni bilo znano, da je tožeča stranka uporabljala sporno pot za dostop do opuščene strojnice, v kolikor jo je uporabljala, je bilo to brez soglasja tožena stranke, posest je tožeča stranka lahko brez vednosti tožene stranke izvajala le vi clam prekario. Sicer je tudi predstavnik tožeče stranke, zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da hidroelektrarna od leta 2002 ne deluje. Zaključki sodišča prve stopnje, da to ni štelo za opustitev posesti po členu 30 Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS št. 87/2002; v nadaljevanju SPZ), so v nasprotju z navedeno določbo, saj se posredna posest ne izgubi le v primeru, če prejšnji neposredni posestnik postane posredni posestnik. Sicer pa tožeča stranka v svojih tožbenih izvajanjih, kakor tudi v predlaganih dokazih, ni izkazala zadnjega posestnega stanja, zaradi česar so zaključki sodišča glede zadnjega posestnega stanja neutemeljeni. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede bistvenih elementov motenja posesti, zlasti pa je odločilo v nasprotju z dokazi, izvedenimi v dokaznem postopku. Dokazni postopek je nesporno pokazal, da motilno dejanje ni vršil toženec, temveč njegova dva sinova G. in B. P. Sodišče samovoljno zaključuje, da sta bila slednja toženčeva izpolnitvena pomočnika, zaradi česar sta pasivno legitimirana v tej pravdi. B. in G. P., ki sta ob še drugih delavcih obravnavanega dne podirala drevesa v gozdu, nista delovala kot izpolnitvena pomočnika oziroma dela nista izvajala po naročilu toženca. Tako je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede ugovora pasivne legitimacije. Tožena stranka je ves čas postopka dokazovala, da njeno ravnanje ni bilo protipravno, saj je bilo drevo posekano v okviru druge sečnje v gozdu, odstraniti oziroma razžagati pa drevesa priči G. in B. P. obravnavanega dne nista mogla, ker se jima je pokvarila motorna žaga in sta to lahko storila šele po enem tednu. Pritožnik v tej zvezi napada dokazno oceno sodišča prve stopnje. Prav tako še navaja, da je neutemeljen zaključek prvostopnega sodišča, da je tožena stranka posekano drevo iz ceste odstranila šele po prejemu začasne odredbe. Ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno in samovoljno, pripisati ga gre naključju, stanje je tožena stranka sanirala takoj, ko ji je dopuščal čas, zlasti pa dejstva, da je ležalo posekano drevo preko poti, ni štela za motitveno dejanje zoper tožečo stranko. V posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopenjsko sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je nudilo tožeči stranki posestno varstvo, skladno z določili 33. člena SPZ. Prav tako je glede na dejstvo, da je sodišče v IV. Točki sklepa odločilo, da se ugovoru tožene stranke z dne 29. 5. 2006 ugodi, je po mnenju tožene stranke neutemeljeno presoditi povrnitev pravdnih stroškov, povezanih z izdajo začasne odredbe oziroma bi sodišče glede slednjega moralo odločati po načelu uspeha v pravdi. Predlagala je spremembo ali razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka navajala, da ni sporno, da je toženec motilno dejanje storil nasilno in samovoljno po svojih spolnitvenih pomočnikih, saj nikakor podrtega drevesa ravno preko dovozne poti ni pripisati naključju, nesreči ali višji sili. Nobenega dvoma ni, da je bila tožeča stranka pred motitvenim dejanjem posestnik stvari ali pravice ter kot takšna aktivno legitimirana. Iz sklepa, s katerim je v zadevi odločilo prvostopno sodišče oziroma iz njegove obrazložitve, ni zaznati prav nobenih samovoljnih zaključkov izvedenega dokaznega postopka. Predlagala je zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je bila tožba vložena dne 15. 5. 2006, torej že v času veljavnosti Stvarnopravnega zakonika (Ur.l. RS, št. 87/2002; v nadaljevanju SPZ), na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev in ki ne pozna več posesti pravice, kot jo je predvideval III. odstavek prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).

Utemeljena so pritožbena zatrjevanja, da tožeča stranka v svojih tožbenih izvajanjih, kakor tudi v predlaganih dokazih, ni izkazala zadnjega posestnega stanja, zaradi česar so zaključki prvostopnega sodišča glede zadnjega stanja posesti neutemeljeni, saj iz dejstev, ugotovljenih po sodišču prve stopnje ne izhaja utemeljenost zahteve posestnega varstva po členu 32 SPZ. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede posesti poti, hoje in vožnje, saj trditvena podlaga tožeče stranke izkazuje ravno zaključek o posesti pravice na sporni poti, ne pa posesti same sporne poti, dejstvo posesti sporne poti pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo, temveč je zaključilo, da je toženec motil tožečo stranko v posesti hoje in vožnje po sporni poti. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev napravilo napačen zaključek oziroma je napačno uporabilo materialno pravo iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja: - da je tako tožeča stranka kot njena pravna prednica do svoje strojnice hidroelektrarne, ki stoji na parc. št. ..., vpisani v vl. št. ... k.o. H., katere lastnik je toženec, prihajala po utrjeni vozni poti, - da sta tako tožeča stranka oziroma njena pravna prednica sporno pot do svojega objekta neovirano uporabljali preko svojih zaposlenih delavcev od začetka izgradnje objekta dalje, za potrebe, za katere je hidroelektrarna zgrajena, - da je to delno potrdil tudi delavec tožeče stranke, priča Š. Č., ki je povedal, da se je že pred motilnim dejanjem z dne 10. 5. 2006 pri zajetju hidroelektrarne, kjer je urejal okolico, srečal s sinom toženca Gregorjem Potočnikom, ki mu je prepovedal, da bi sekal na njegovi zemlji, in sicer je bilo to v avgustu 2005, - da je tudi G. P. potrdil izpoved priče Č., - da se toženec nikakor ni strinjal z dostopanjem tožnice po sporni poti, o čemer priča tudi dogodek med toženčevim sinom in delavcem tožnice v avgustu 2005, - da je elektrarna zaradi ujme leta 2002 doživela havarijo oz. poškodbe, - da sodišče tega ni štelo za opustitev posest po 30. členu SPZ, saj posestnik posest ni mogel začasno izvrševati neodvisno od svoje volje, ker zaradi havarije tožeča stranka ni mogla uporabljati elektrarne za svoje potrebe, saj ni mogla obratovati, - da je toženec motil tožečo stranko po svojih spolnitvenih pomočnikih v mirni rabi in posesti sporne ceste, - da je bilo dejanje toženca samovoljno, saj je toženec vedel za prihod delavce tožeče stranke in sodišče dvomi, da bi drevo tistega dne „čisto slučajno“ v okviru gozdnih del padlo preko ceste, glede na to, da se toženec ni strinjal z dostopanjem tožnice po sporni poti.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila tožeča stranka pred motilnim dejanjem posestnica pravice hoje in vožnje sporne poti in da jo je toženec motil v posesti hoje in vožnje po parc. št. ... k.o. H., po kateri je dostopala do svoje hidroelektrarne. Glede na trditveno podlago tožeče stranke je takšen zaključek sodišča prve stopnje pravilen, zmotna pa je uporaba materialnega prava, ki na osnovi takšnega zaključka nudi tožniku pravno varstvo po zahtevku, v katerem je uveljavlja sodno varstvo posesti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč sploh ne izhaja, da bi toženec izkazal dejansko oblast nad stvarjo, temveč da je izkazal zgolj posest pravice hoje in vožnje, ki pa ji SPZ ne nudi več pravnega varstva. Tožeča stranka sploh ni izkazala posesti sporne poti, kaj šele zadnjega posestnega stanja. Iz trditev v tožbi in nadalje iz ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je tožena stranka prepovedala uporabljati sporno pot tožeči stranki že avgusta 2005, zgolj ugotovljena posest pravice hoje in vožnje pa ne zadostuje za izpolnitev pogoja zadnje posesti stvari, ki upravičuje posestno varstvo po členu 33 in 34 SPZ. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se sicer pravilno glasi na prepoved posegov v mirno posest stvari, torej dovozne poti parc. št. ..., k.o. H., iz trditvene podlage tožeče stranke pa je razvidno, da zatrjuje zgolj neovirano rabo sporne poti oziroma pravico vožnje po sporni poti do objekta, kar ugotovi tudi sodišče prve stopnje, ne pa tudi neposredno dejansko oblast nad sporno potjo in tako zadnje stanje posesti, ki je bistveni element presoje utemeljenosti zahtevka po 33. členu SPZ, sploh ni bilo zatrjevano, kaj šele izkazano.

Posest stvari in posest pravice (po ZTLR) sta dve obliki posesti. Posest stvari je dejanska oblast nad stvarjo, medtem ko je za posest pravice značilno, da gre za trajno relativno stanje, v katerem nekdo dejansko izvršuje vsebino pravice, sposobno za posest (B. Sajovic, posest, Ur.l. RS Ljubljana 2000). Ker SPZ ne pozna več posesti pravice, gre v takem primeru „posesti“ kot jo zatrjujejo tožniki, za posest dela stvari in ne za posest pravice. Tako je pritožbeno sodišče glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi presojalo, ali lahko gre v konkretnem primeru za razmerje med več posestniki iste stvari in uveljavljanje pravnega varstva med več posestniki po 35. členu SPZ v zvezi s 25. členom SPZ. Ker pa ugotovljeno dejansko stanje ne izkazuje dejanske oblasti nad stvarjo temveč zgolj možnost te oblasti, hkrati pa je izkazano, da je bila tožeči stranki prepovedana raba sporne poti že slabo leto pred obravnavanim motilnim dejanjem, je pritožbeno sodišče zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala motilnega dejanja po 35. členu SPZ, oziroma z zatrjevanim motilnim dejanjem z dne 10. 5. 2006 ni izkazala ravnanja, ki bi samovoljno spreminjalo ali oviralo dotedanji način izvrševanja posesti.

Prav tako ni tožeča stranka izkazala (niti ne zatrjevala) motenja posesti objekta, ki je zajeto v prepovednem delu njenega tožbenega zahtevka.

Če tožnik niti ne zatrjuje, da bi imel posest stvari, ampak zatrjuje le posest pravice, tožbeni zahtevek pa se nanaša na prepoved motenja tožnikove posesti stvari, je treba tak tožbeni zahtevek zavrniti. Zato je bilo potrebno ob delni ugoditvi pritožbi sklep sodišča prve stopnje ob uporabi določila člena 358/IV ZPP v zvezi s členom 366 ZPP delno spremeniti in odločiti, kot je razvidno iz izreka sodne odločbe sodišča druge stopnje. Pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na druge pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na odločitev sodišča o glavni stvari, saj je izpodbijani sklep spremenilo zaradi neizkazanosti zadnjega stanja posesti s strani tožeče stranke in tako odgovori na druge pritožbene navedbe tožene stranke, za odločitev drugostopnega sodišča, niso bistvenega pomena.

Neutemeljena pa je pritožba toženca v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, konkretneje na povrnitev pravdnih stroškov, povezanih z izdajo začasne odredbe. Ugovoru toženca zoper izdano začasno odredbo je bilo res ugodeno, vendar iz razloga, ker je toženec začasno odredbo izpolnil, ne pa zato, ker bi bila predlagana neutemeljeno oziroma ker tožnik z njo ne bi v celoti uspel. Zato je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je le to priznalo tožeči stranki nagrado za sestavo predloga za izdajo začasne odredbe v višini 150 točk (tar. št. 27/2 OT), pravilna, saj je utemeljena z obrazložitvijo, da začasna odredba, zaradi spremenjenih okoliščin, ni več potrebna (II. odstavek 278. člena ZIZ).

Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče glede na določbo člena 165/II ZPP moralo ponovno odločiti tudi o obsegu pravdnih stroškov. Ker je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla, je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, kot to določa 154. člen ZPP, upravičena pa je do stroškov v zvezi z izdano začasno odredbo, ki jo je toženec realiziral, in sicer v višini 150 točk oziroma 68,85 EUR. Sodišče druge stopnje je toženi stranki priznalo potrebne pravdne stroške v znesku 655,88 EUR, in sicer je sodišče priznalo nagrado za sestavo odgovora na tožbo v višini 300 točk, za sestavo ugovora zoper izdano začasno odredbo v višini priglašenih 150 točk, za udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo v višini 300 točk, kilometrino v zvezi s to glavno obravnavo v višini 18,56 EUR in odsotnost iz pisarne v višini 40 točk, za udeležbo na drugem naroku za glavno obravnavo v višini 150 točk, urnino v višini 50 točk, odsotnost iz pisarne v višini 40 točk in kilometrino v znesku 18,56 EUR, za udeležbo na naroku za glavno obravnavo dne 19. 6. 2009 v višini 150 točk, za odsotnost iz pisarna v višini 40 točk in kilometrino v višini priglašenih 12,00 EUR, za končno poročilo stranki v višini 50 točk, 2% materialnih stroškov in 20% DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke v času odmere (0,459 EUR) znese 655,88 EUR. Kot potrebnih stroškov pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo priglašenih stroškov v zvezi s pripravljalnim spisom v višini 300 točk, saj pripravljalnega spisa pooblaščenka ni vložila, takse za odgovor in predlog, ker njeno plačilo ni izkazano, vseh priglašenih stroškov v zvezi z vsako posamezno odsotnostjo iz pisarne, saj gre pooblaščenki iz tega naslova v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur.l. RS št. 67/2003; v nadaljevanju OT) zgolj 40 točk (relacija S. B.-C. je 32 km), prav tako pa ni priznalo kilometrine v priglašenih zneskih 30 EUR, temveč jo je priznalo v višini, kot je določena z OT in Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Ur.l. RS št. 140/2006). Po medsebojnem pobotanju je tako tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 587,03 EUR, v roku 8 dni.

Priglašene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo sodišče druge stopnje tožeči stranki ni priznalo, saj ta vloga ni v ničemer prispevala k odločitvi drugostopnega sodišča in tako nastali stroški za ta postopek niso bili potrebni (I. odstavek 155. člena ZPP).