Jedro

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da jo je tržni inšpektor izdal na podlagi 23. člena ZVPot, kar upoštevaje citirane določbe prepisov po presoji sodišča pomeni, da jo je izdal v okviru svoje stvarne pristojnosti. Tega ne spremeni dejstvo, da po prvem odstavku 421. člena EZ-1 Agencija nadzira izvajanje določb tega zakona s področja trga z elektriko in zemeljskim plinom ter na njegovi podlagi izdanih predpisov in splošnih aktov, razen v primerih, ki po tem zakonu spadajo v pristojnost posameznih pristojnih inšpekcij. V obravnavani zadevi namreč ne gre za nadzor nad izvajanjem določb EZ-1 s področja trga z elektriko in zemeljskim plinom, poleg tega pa tožnica zmotno meni, da določbi desetega odstavka 48. in 172. člena EZ-1 izključujeta pristojnost tržnega inšpektorata, da nadzira izvajanje predpisov s področja trgovine in varstva potrošnikov, v tem primeru ZVPot. Glede na navedeno je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da se pogodbeni pogoj lahko opredeli kot nepošten do potrošnika, če je nepoštena sama vsebina tega pogoja, ki se izraža v neravnotežju med pogodbenimi pravicami in obveznostmi. Toženka pa tega, v čem zaradi spornega pogoja (morda) pride do znatnega neravnotežja ni ugotavljala, saj je zavzela stališče, da po zadevnih določbah ZVPot zadostuje že, če se papirnati izvod računa potrošniku zaračuna (četudi se je strinjal s tem, da bo prejel račun v elektronski obliki), in sicer ne glede na druge okoliščine posla oziroma ostalo vsebino konkretne pogodbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Brežice – Novo mesto, št. 0610-6639/2019-12-34010 z dne 24. 12. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici prepovedal prodajo električne energije na način, da potrošnikom, ki prejmejo račun za dobavo električne energije v fizični obliki, izpis računa zaračuna v višini 1 EUR z DDV skladno z Vsebino in pogoji za sodelovanje novih in obstoječih kupcev električne energije v akcijah: ..., ker v 3.1. točki uporabljajo nepošten pogodbeni pogoj, ki določa: "V tem primeru bo prodajalec kupcu zaračunal strošek izpisa računa kot dodatne procesne akcijske obdelave v višini 1 EUR (cena z 22 % DDV), ki zajema neavtomatizirano obdelavo kupčeve zahteve v okviru akcije", saj zaračunavanje tovrstnega stroška nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, s čimer je pravna oseba postavila pogodbeni pogoj, ki je nepošten do potrošnika (1. in 3. točka izreka). Prepovedal ji je tudi prodajo zemeljskega plina na način, da potrošnikom, ki prejmejo račun za dobavo električne energije v fizični obliki, izpis računa zaračuna v višini 1 EUR z DDV skladno z Vsebino in pogoji za sodelovanje novih in obstoječih kupcev v akcijah ..., ker v 3.1. točki določajo: "V tem primeru bo prodajalec kupcu zaračunal strošek izpisa računa kot dodatne procesne akcijske obdelave v višini 1 EUR (cena z 22 % DDV), ki zajema neavtomatizirano obdelavo kupčeve zahteve v okviru akcije", saj zaračunavanje tovrstnega stroška nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, s čimer je pravna oseba postavila pogodbeni pogoj, ki je nepošten do potrošnik (2. in 4. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da pogoj, po katerem mora kupec za udeležbo v cenovni akciji pristati na plačljivost fizičnega izvoda računa, nasprotuje načelu vestnosti in poštenja (3. alineja prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov; v nadaljevanju ZVPot). Po 35. členu ZVPot je namreč podjetje za prodano blago oziroma opravljeno storitev potrošniku dolžno izdati račun, saj mu s tem omogoči, da preveri pravilnost zaračunanega zneska. Ker je račun potrošnikova pravica, je do njega upravičen brezplačno in ga pri tem ni dovoljeno omejevati. Potrošnik se tej pravici ne more odreči in se ji s privolitvijo v prejem računa v elektronski obliki ni veljavno odrekel. Zato gre za poseg v interes potrošnika, ki utemeljeno in upravičeno pričakuje, da bo račun v fizični obliki prejel brezplačno. Takšno ravnanje ni lojalno in nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, kot je opredeljeno v 5. členu Obligacijskega zakona (v nadaljevanju OZ), ki od udeležencev pogodbenih razmerij terja, da si pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, ampak tudi za interese nasprotne stranke. Načelo opozarja, da pravna pravila določajo meje pri uveljavljanju svojih interesov (Up-824/14-15). Iz tretjega odstavka 84. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) izhaja, da je prejemnikovo strinjanje z računom v elektronski obliki pogoj za veljavnost take oblike računa. Vendar ni mogoče šteti, da je zaradi strinjanja s tako obliko računa prišlo do izgube njegove pravice do brezplačnega fizičnega računa. Četudi je uporaba zadevnega nepoštenega pogodbenega pogoja nedopustna sama po sebi, še poudarja, da podatki Statističnega urada RS kažejo, da 51 % posameznikov v starostni skupini 65-74 let ni nikoli uporabljalo interneta, s tem pa nimajo zmožnosti pregledati računa v elektronski obliki. Zavrača tudi stališče tožnice, da sme zaračunati fizični izvod računa na podlagi določb desetega odstavka 48. člena in desetega odstavka 172. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), saj ne gre za pavšalno plačilo, ki bi se zaračunalo vsem gospodinjskim odjemalcem, ampak za konkreten strošek, ki se potrošniku zaračuna posebej. Da pavšalne stroške ločuje tudi tožnica, nenazadnje izhaja iz njenih splošnih pogojev, v katerih je določeno, da se vse do izteka akcij mesečno zaračuna pavšalni strošek poslovanja v višini 0,61 EUR. Glede na navedeno je na podlagi 2. alineje 72. člena ZVPot odločil kot izhaja iz izreka odločbe.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Strinja se, da je tožnica po zakonu dolžna potrošnika seznaniti z obveznostjo plačila blaga oziroma storitve in mu omogočiti preveritev zaračunanega zneska. Tožnica na podlagi 84. člena ZDDV-1 nima možnosti izbire, ali bo izdajala elektronske račune potrošnikom, saj se mora potrošnik s tem strinjati in ne daje podlage, da tistim, ki izberejo papirni račun, le tega zaračuna. Pri svojem poslovanju mora tožnica tako kot vsi subjekti v ceno storitve vračunati vse stroške, saj s ceno konkurira drugim ponudnikom elektrike in plina na trgu. Objavljena cena je za potrošnika pri njegovi odločitvi glede izbire dobavitelja ključna. Zato je naknadno zaračunavanje stroškov v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Strošek, ki nedvomno spada med pavšalne stroške poslovanja, je v obravnavanem primeru dodatno zaračunan, česar potrošnik ni pričakoval. Tožnica do uveljavitve tega pogodbenega določila izdaje računov tudi ni zaračunavala. Pri tem ji ni onemogočeno, da si ta strošek v okviru pavšalnih stroškov poslovanja povrne, vendar bi ga morala vključiti v ceno elektrike oziroma plina.

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo, v kateri predlaga, da jo sodišče odpravi in postopek ustavi oziroma podrejeno, da jo odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka. Ugovarja, da je odločbo izdal stvarno nepristojen organ, saj sporni strošek predstavlja pavšalni strošek poslovanja, predviden oziroma urejen v desetem odstavku 48. in 172. člena EZ-1. Za nadzor nad izvajanjem določb EZ-1 pa je pristojna Agencija za energijo in ne Tržni inšpektorat. 5. Navaja, da poleg svoje redne ponudbe ponuja tudi različne akcijske ponudbe, s katerimi zagotavlja nižje cene tistim odjemalcem, ki k njim veljavno pristopijo. Kot okoljsko zavedno podjetje je z zadevnimi akcijami odjemalce spodbujala k postopnemu prehodu na brezpapirno poslovanje, zaradi česar je bilo strinjanje s prejemanjem elektronskega računa določeno kot eden izmed pogojev za pristop k tem akcijskim ponudbam. Pri tem je upoštevala določbe 84. člena ZDDV-1, odjemalci pa so bili z vsemi akcijskimi pogoji ustrezno seznanjeni še pred sklenitvijo pogodbe ter svobodni pri odločitvi, ali bodo k njim pristopili ali ne. Ker prehod na okolju manj obremenjujoče politike terja čas, pa je še vedno omogočila tudi izdajo računov v papirnati obliki. Ker to zanjo zahteva dodaten proces in s tem strošek, ki ni zajet v osnovni akcijski obdelavi, odjemalcem za to zaračuna pavšalni strošek poslovanja v višini 1 EUR. ZVPot ne vsebuje določbe o brezplačnosti papirnatega računa, ampak v 35. členu določa zgolj, da je podjetje dolžno potrošniku izdati račun oziroma mu omogočiti, da preveri pravilnost zaračunanega zneska. Tožnica to obveznost izpolni s tem, ko izda elektronske račune, pri tem pa tistim, ki to želijo, omogoči tudi papirnati račun ob upoštevanju stroškov za dodatne aktivnosti, ki s tem nastanejo. Tako v splošnih pogojih kot v pristopni izjavi je jasno in transparentno vnaprej pojasnila, da bo strošek dodatne obdelave v višini 1 EUR zaračunala, odjemalec pa je imel izbiro, ali bo pristopil k akcijski ponudbi ali ne. Zato potrošnik ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo račun v fizični obliki prejel brezplačno.

6. Da bi se pogodbeni pogoj lahko opredelil kot nepošten do potrošnika, mora biti nepoštena sama vsebina tega pogoja, ki se izraža v neravnotežju, saj je namen 23. in 24. člena ZVPot odpraviti morebitno neravnotežje med pogodbenimi pravicami in obveznostmi. Strošek dodatne akcijske obdelave v višini 1 EUR ne ustvarja nobenega neravnotežja in tožniku ni mogoče očitati, da je svoje interese uveljavljal na račun pogodbenega partnerja preko dovoljenih meja. Zato je evidentno, da pogoj ne more biti nepošten. Pojasnjuje še, da je toženka zoper tožnico že vodila inšpekcijski postopek zaradi zaračunavanja računov v fizični obliki, pri čemer pa inšpektorat v inšpekcijskem pregledu št. 0610-/2019-1-34009 z dne 25. 1. 2019 ni ugotovil nobenih kršitev. Zato bi moral v enaki zadevi odločiti enako, tj. da ni šlo za nepošten pogodbeni pogoj. S tem, ko je odločil povsem drugače, je kršil načelo vezanosti na lastne prejšnje odločitve, ki zahteva, da odstop od prakse utemelji s posebej upravičenimi razlogi, sicer je kršen 14. člen ustave.

7. Ker izdaja papirnatega računa za tožnico predstavlja odmik od njenega ustaljenega obračunskega procesa v okviru akcijskih ponudb, to zanjo predstavlja dodatne stroške, ki so po vsebini pavšalni strošek poslovanja ne glede na njihovo poimenovanje, ki ga sme zaračunati skladno z 48. in 172. členom EZ-1. EZ-1 nikjer ne določa, da je pavšalni strošek poslovanja zgolj tisti, ki se zaračunava enako vsem gospodinjskim odjemalcem, pogoj je le, da odraža dejanske stroške, ki jih način obračunavanja povzroča dobavitelju. V okviru akcijskih ponudb zaračunani pavšalni znesek pa ne presega dejanskih stroškov. Tožnica je sicer v akcijah res uvedla tudi postavko pavšalni strošek poslovanja, ki velja za vse odjemalce in se jim zaračuna ne glede na obliko računa, vendar je tudi strošek zaradi dodatnih aktivnosti za izdajo papirnatega računa pavšalen strošek, saj je zaračunan v pavšalni višini 1 EUR. Toženka je zato relevantni določbi EZ-1 napačno uporabila oziroma ju sploh ni uporabila.

8. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožbene navedbe, da so potrošniki k ponudbam pristopili prostovoljno in bili seznanjeni z vsebino pogodbenih pogojev, v obravnavani zadevi niso relevantne. Nadalje pojasnjuje, da se zadeva št. 0610-72019-1-34009 z dne 25. 1. 2019 ne nanaša na vsebino pogodbenih pogojev, kar je predmet izpodbijane odločbe, ampak vprašanje obveščanja potrošnikov o njih, poleg tega pa gre za drugo cenovno akcijo. Tudi sicer inšpektor po 18. členu ZIN postopek vodi samostojno. Toženka se v izpodbijani odločbi ni ukvarjala z upravičenostjo tožnika, da zaračunava pavšalne stroške poslovanja, ampak z vprašanjem, ali je pogodbeno določilo, ki je podlaga za zaračunavanje izdaje fizičnega računa, nepošteno.

9. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 16. 10. 2020 v bistvenem ponavlja tožbene navedbe. Ponovno poudarja, da gre za posebne akcijske ponudbe, ki so primarno zasledovale elektronsko brezpapirnato poslovanje, zaradi česar je bil kot pogoj za pristop izrecno določeno prejemanje elektronskih računov. To je bilo potrošnikom še pred sklenitvijo pogodbe jasno predočeno, s pristopom k akcijski ponudbi pa so se s tem strinjali. Gre za vzajemni sistem, ko je tožnica ponujala nižjo ceno energenta v zameno za potrošnikovo soglasje za prehod na elektronsko poslovanje in s tem prejemanje elektronskega računa. Ker vsi potrošniki še niso pripravljeni na tovrstno poslovanje, pa jim je tožnica v želji, da jih iz zadevnih akcij ne izključi, ponudila papirnat račun proti plačilu 1 EUR za dodatno aktivnost. 10. Tožba je utemeljena.

11. Po 1. členu Zakona o tržni inšpekciji inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov s področja trgovine, obrti, storitev, cen, meril, kakovosti blaga, varstva potrošnikov in varstva konkurence opravlja tržni inšpektorat, če z zakonom ni drugače določeno. Nadalje 72. člen ZVPot določa, da če pristojni tržni inšpektorat ali drugi pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje pri sklepanju pogodb s potrošniki uporablja nepoštene pogodbene pogoje (prvi odstavek 23. člena) izda odločbo, s katero prepove prodajo tega blaga oziroma storitev do odprave pomanjkljivosti.

12. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da jo je tržni inšpektor izdal na podlagi 23. člena ZVPot, kar upoštevaje citirane določbe prepisov po presoji sodišča pomeni, da jo je izdal v okviru svoje stvarne pristojnosti. Tega ne spremeni dejstvo, da po prvem odstavku 421. člena EZ-1 Agencija nadzira izvajanje določb tega zakona s področja trga z elektriko in zemeljskim plinom ter na njegovi podlagi izdanih predpisov in splošnih aktov, razen v primerih, ki po tem zakonu spadajo v pristojnost posameznih pristojnih inšpekcij1. V obravnavani zadevi namreč ne gre za nadzor nad izvajanjem določb EZ-1 s področja trga z elektriko in zemeljskim plinom, poleg tega pa tožnica zmotno meni, da določbi desetega odstavka 48. in 172. člena EZ-1 izključujeta pristojnost tržnega inšpektorata, da nadzira izvajanje predpisov s področja trgovine in varstva potrošnikov, v tem primeru ZVPot. Ti dve določbi namreč predpisujeta, da morajo pavšalni stroški poslovanja (ne glede na njihovo poimenovanje), če jih dobavitelj gospodinjskim odjemalcem zaračuna, odražati dejanske stroške, ki jih načini obračunavanja povzročajo dobaviteljem, in da se stroški opomina v primeru zamude plačila ne štejejo med pavšalne stroške poslovanja. Navedeno določilo torej pomeni, da dobavitelj ne sme zaračunati višjih pavšalnih stroškov, ki jih povzročajo načini obračunavanja kot so dejanski stroški. Kakšni so dejanski stroški tega dela tožničinega poslovanja in ali so zaračunani pavšalni stroški višji od dejanskih, toženka v tem primeru sploh ni ugotavljala in tudi ni izrekla ukrepa, ker bi ugotovila, da je tožnica odjemalcem zaračunala previsoke pavšalne stroške. Zato je ugovor o stvarni nepristojnosti toženke očitno neutemeljen.

13. Zavrniti je treba tudi tožbeni ugovor, da sme tožnica potrošnikom zaračunati strošek izdaje računa kot pavšalni strošek na podlagi že navedenih določb desetega odstavka 48. člena in desetega odstavka 172. člena EZ-1, saj zaračunani strošek ne presega dejanskih stroškov. Obravnavani določbi namreč ne predpisujeta, kakšna mora oziroma sme biti struktura cene dobaviteljatev. Iz citiranih določb izhaja le to, da pavšalno zaračunani stroški poslovanja ne smejo presegati dejanskih, ki jih načini obračunavanja povzročajo dobaviteljem in da se v primeru zamude plačila stroški opomina štejejo med pavšalne stroške poslovanja, kar a contrario pomeni, da se ne smejo zaračunati posebej. Pri presoji, ali je tožnica kršila 23. člen ZVPot, ki določa, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika, ne more biti odločilno, ali gre za stroške zaračunane v skladu s tema dvema določbama EZ-1. Če zaračunani pavšalni strošek poslovanja ne presega dejanskih stroškov poslovanja namreč to še ne pomeni, da so pogodbeni pogoji že zato pošteni oziroma da je presoja skladnosti z ZVPot s tem izključena. Sodišče zato sodi, da sta vprašanje zaračunavanja pavšalnih stroškov (ki ne smejo presegati dejanskih) in vprašanje, ali so pogodbeni pogoji do potrošnika nepošteni, dve ločeni vprašanji, odločanje o njih pa je v pristojnosti različnih organov.

14. Sodišče se tudi strinja s toženko, da v obravnavani zadevi niso relevantne tožbene navedbe, da so potrošniki k ponudbam pristopili prostovoljno in bili seznanjeni z vsebino pogodbenih pogojev. Če bi potrošnik z vsebino pogodbe soglašal in jo sklenil zato, ker bi bil sporen pogodbeni pogoj nerazumljiv, bi to res pomenilo, da gre za nepošten pogoj, ki povzroči, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika2. Vendar toženka tožnici ne očita, da pogodbeni pogoji niso jasni in razumljivi, ampak ji očita, da je pogodbeno določilo nepošteno zato, ker je takšen, sicer jasno zapisan in razumljiv pogodbeni pogoj, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

15. Iz izpodbijane odločbe izhaja, med strankama pa je tudi nesporno, da je tožnica v splošnih pogojih svojih akcijskih ponudb kot pogoj za pristop k akciji oziroma nižji ceni energenta določila, da mora odjemalec soglašati s prejemanjem računov v pdf. obliki ali preko spletnega portala Moj GEN-I kot e-račun. Pri tem pa bo tožnica upoštevala ugodnosti akcije tudi, če bo kupec nanjo naslovil dopis, da želi prejemati račun v papirnati obliki, pri čemer se strošek izpisa računa kot dodatne akcijske obdelave zaračuna v višini 1 EUR (cena z DDV). Po presoji toženke je tak pogoj oziroma pogodbeno določilo splošnih pogojev v nasprotju s 35. členom ZVPot, ki določa, da je podjetje dolžno za prodano blago oziroma opravljeno storitev potrošniku izdati račun, razen če ni z drugim predpisom drugače določeno (prvi odstavek) in da mora podjetje potrošniku omogočiti, da preveri pravilnost zaračunanega zneska glede na kakovost in količino kupljenega blaga oziroma opravljene storitve (drugi odstavek). Meni, da iz tega določila izhaja, da je potrošnik do računa upravičen brezplačno in je zato ravnanje tožnice v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, kot je opredeljeno v 5. členu OZ, saj je do računa upravičen brezplačno, tej pravici pa se ne more veljavno odreči. 16. Kaj so nepošteni pogodbeni pogoji, definira 24. člen ZVPot, in sicer se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti.

17. Iz citiranega določila bi na prvi pogled res izhajalo, da gre za merilo, ki samo zase omogoča, da se nek pogodbeni pogoj označi kot nepošten. Vendar prvi odstavek 5. člena OZ, ki določa da morajo udeleženci pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij spoštovati načelo vestnosti in poštenja, tega načela ne definira in ne določa meril, katero ravnanje se šteje za vestno in pošteno, saj taka opredelitev niti ne bi bila mogoča. Kot temeljno načelo obligacijskega prava je zato v praksi uporabljeno predvsem kot razlagalni pripomoček glede vsebine obligacijskih razmerij. Pomen tega načela za sodišče (in ostale organe) je v tem, da morebitne ostrine posameznih predpisov glede na konkretne razmere konkretnega dejanskega stanja „zmehča“ in jih spravi v okvire družbene morale. Ob tem pa je treba opozoriti na nevarnost prevelikega arbitriranja v korist načela vestnosti in poštenja za konkretno razmerje, saj bo sicer vsako konkretno razmerje lahko zahtevalo svojo „pravičnost“ oziroma „poštenost“:3

18. Tudi Ustavno sodišče je v zadevah Up-824/14-15 z dne 7. 4. 2016 in Up 676/15-24 z dne 23. 11. 2017 zavzelo stališče, da to načelo služi kot argument pri uporabi prava, to je pri izbiri ustreznega pravila in določitvi njegove vsebine za konkreten primer oziroma da zavezuje in pooblašča sodišče, da pravna pravila razlaga z ozirom nanj. Pri tem je po presoji sodišča pri razlagi 23. in 24. člena ZVPot oziroma iskanju odgovora na vprašanje, kdaj je pogodbeni pogoj v nasprotju z vestnostjo in poštenjem, treba upoštevati še Direktivo sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva). Ta Direktiva se namreč prenaša v nacionalno pravo z ZVPot. Po 3. členu Direktive pa pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično (torej splošni pogoji poslovanja), velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Glede na vse navedeno je po presoji sodišča pri odločitvi, ali je neka določba splošnih pogojev v nasprotju z vestnostjo in poštenjem, treba upoštevati še drugi odstavek 24. člena ZVPot, ki določa, da je treba pogodbene pogoje razlagati v povezavi z drugimi pogoji v isti pogodbi ali v drugi pogodbi med istima strankama in ob upoštevanju narave blaga oziroma storitev in vseh drugih okoliščin v zvezi s sklenitvijo pogodbe. Zgolj presoja ob upoštevanju vseh teh okoliščin konkretnega primera namreč lahko vodi do zaključka, da so pravice in obveznosti strank neuravnotežene do te mere, da so meje uveljavljanja lastnih interesov tožnice presežene.4

19. Sodišče se po povedanem strinja s toženko, da ima potrošnik pravico do računa. Bistvo računa je namreč, da potrošniku omogoči, da preveri pravilnost zaračunanega zneska glede na kakovost in količino kupljenega blaga oziroma opravljene storitve. Ker ima podjetje z izdajo računov stroške, ne gre pričakovati, da tega ne bo vračunalo v ceno blaga oziroma storitve, kar je torej strošek, ki je običajno zajet v ceni. Vendar pa sodišče sodi, da je v primeru, če se potrošnik izrecno strinja, da bo preveritev opravil na podlagi elektronske oblike računa, račun lahko tudi zgolj v elektronski obliki tako, kot to dopušča 84. člen ZDDV-1 (kar sicer prav tako pomeni določen strošek, saj je izdaja elektronskega računa možna le, če podjetje razpolaga z ustreznim računalniškim programom). Če si kasneje premisli in zahteva račun še v tiskani obliki, kar mu dobavitelj zaračuna, pa ni mogoče trditi, da je tako ravnanje a priori oziroma v vsakem primeru v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. V nasprotju s tem načelom je le, če zaradi njega v konkretnem pogodbenem razmerju pride do znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih obeh strank.

20. Glede na navedeno je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da se pogodbeni pogoj lahko opredeli kot nepošten do potrošnika, če je nepoštena sama vsebina tega pogoja, ki se izraža v neravnotežju med pogodbenimi pravicami in obveznostmi. Toženka pa tega, v čem zaradi spornega pogoja (morda) pride do znatnega neravnotežja ni ugotavljala, saj je zavzela stališče, da po zadevnih določbah ZVPot zadostuje že, če se papirnati izvod računa potrošniku zaračuna (četudi se je strinjal s tem, da bo prejel račun v elektronski obliki), in sicer ne glede na druge okoliščine posla oziroma ostalo vsebino konkretne pogodbe.

21. Ker je zaradi zmotne uporabe prava, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločbo odpravilo in vrnilo zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Sodišče je v skladu z določbami 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1. 22. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopala odvetniška družba, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenca tožnika sta zavezanca za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 Po prvem odstavku 451. člena EZ-1 inšpektorat, pristojen za energijo (v nadaljnjem besedilu: energetska inšpekcija) izvaja nadzor nad določbami tega zakona in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov, razen tistih določb, nad katerimi v skladu s 421. členom tega zakona izvaja nadzor agencija. 2 Glej II Ips 201/2017, točka 24., 25. in 26. sodbe. 3 Boris Strohsack, Obligacijska razmerja I, druga, spremenjena in dopolnjena izdaja, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, 1992, stran 65. 4 V.Kranjc v: M.Juhart in N.Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str.97 in naslednje.