Jedro

Glede na to, da je bila tožba tekom postopka (delno) umaknjena, bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o tistem delu zahtevka, glede katerega tožeča stranka tožbe ni umaknila in glede katerega ni razveljavilo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s sodbo.

Projektiranje je „živ proces“, ki se spreminja in zahteva nenehno sodelovanje naročnika in projektanta. Četudi je tožeča stranka zahtevala spremembe, je projektant – tožena stranka tista, ki bi morala vedeti in opozoriti tožečo stranko na dejstvo, da gradnja dveh dvojčkov po takrat veljavni zakonodaji (glede na velikost zazidljivega zemljiša tožeče stranke) ni bila mogoča. Usklajenost projektne dokumentacije z veljavno prostorsko zakonodajo je ključna za izpolnitev obveznosti projektanta, ki je obveznost uspeha. Ker gradnja dveh objektov kategoriziranih kot dvojčka v konkretnem primeru ni bila dopustna, tudi s strani tožene stranke pripravljena dokumentacija za tožečo stranko ni bila uporabna, zato je zmotna ocena sodišča prve stopnje, da je tožena stranka del svoje pogodbene obveznosti v razmerju do tožeče stranke izpolnila.

Izrek

I. Pritožbama tožeče stranke in tožene stranke se ugodi, sklep sodišča prve stopnje in 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje se razveljavita ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Pritožba tožene stranke zoper 1. točko izreka sodbe se zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 77075/2013-24 z dne 16. 5. 2013, v 1. in 3. odstavku izreka v veljavi tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 5.191,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2013 dalje do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 1.073,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe o njihovi odmeri do plačila (2. točka izreka). S sklepom je sklenilo, da se zgoraj navedeni sklep o izvršbi v preostalem delu zaradi delnega umika tožbe razveljavi, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrne.

2. Zoper zavrnilni del (ki je vsebovan v izreku sklepa sodišča prve stopnje) je vložila pritožbo zoper sodbo tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se je iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP pritožila tožena stranka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Predlagali sta, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno in odločbo v izpodbijanem delu potrdi. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa delno utemeljena.

6. Postopek v obravnavani zadevi se je začel z vložitvijo predloga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in sicer za znesek glavnice 6.894,41 EUR s pripadki. Po ugovoru tožene stranke je izvršilno sodišče sklep o izvršbi VL 77075/2013 z dne 16. 5. 2013 razveljavilo v delu, v katerem je bila izvršba dovoljena, zadeva pa je bila odstopljena v odločanje pravdnemu sodišču (drugi odstavek 62. člena ZIZ v zvezi s 437. člen ZPP). Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo in sklep. S sodbo je sklep o izvršbi pustilo v veljavi tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo za glavnico v višini 5.191,58 EUR, nato pa je s sklepom v preostalem delu sklep o izvršbi zaradi delnega umika tožbe razveljavilo, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. V zvezi z odločitvijo, ki je vsebovana v izreku sklepa, se pritožujeta obe stranki. Tožena stranka opozarja na nepreizkusljivost odločitve v zvezi z nejasnim izrekom sklepa; tožeča pa izpodbija pravilnost odločitve glede zavrnitve zahtevka glede plačila glavnice 1.139,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2012 do plačila .

8. O zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve, sodišče odloči s sodbo (prvi odstavek 310. člena ZPP). Glede na to, da je bila tožba tekom postopka (delno) umaknjena, bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o tistem delu zahtevka, glede katerega tožeča stranka tožbe ni umaknila in glede katerega ni razveljavilo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (prvi odstavek 441. člena ZPP), tudi s sodbo. Sodišče prve stopnje pa je s sodbo odločilo le o delu tožbenega zahtevka, ki mu je ugodilo, o zavrnilnem delu pa je odločilo s sklepom, pri čemer iz izreka (sklepa) ni jasno za glavnico v kateri višini je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, kot tudi ne, v katerem delu je bil sklep o izvršbi razveljavljen zaradi delnega umika tožbe. Izrek izpodbijanega sklepa je zato nerazumljiv in nasprotuje sam sebi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker pritožbeno sodišče navedene absolutne bistvene kršitve določb postopka ne more samo odpraviti, je bilo treba pritožbi (tožeče stranke v celoti, tožene stranke pa delno) ugoditi in izpodbijani sklep, posledično skupaj z odločitvijo o stroških postopka (2. točka izreka izpodbijane sodbe), razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje in izdelavo odločbe (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP).

9. Tožena stranka pa sicer neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da ni odločilo o izvršilnih stroških. Tožeča stranka namreč v predlogu za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine povračila izvršilnih stroškov ni zahtevala, zato izvršilno sodišče in kasneje pravdno sodišče za odločanje o njih ni imelo podlage.

10. V zvezi s pritožbo tožene stranke zoper 1. točko izreka sodbe, pa pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je v tem delu izrek jasen in določen, sodba vsebuje v tem delu tudi razloge glede odločilnih dejstev za odločitev, kar pomeni da jo je mogoče preizkusiti. Zato pritožbeno sodišče ni sledilo stališču tožene stranke, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Tožena stranka sicer utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je napačno kot celotno vrednost pogodbe štelo le višino plačanega predujma (6.331,20 EUR). Vrednost celotnega posla kot izhaja iz Pogodbe in kot ga je zatrjevala tožena stranka (v vlogi 20. 11. 2013) je namreč 15.828,00 EUR (z DDV). 18 % od navedenega zneska pa je 2.894,04 EUR, zato bi bila po stališču tožene stranke tožeča stranka lahko upravičena le do vračila predujma v znesku 3.482,16 EUR. Izračun tožene stranke je sicer pravilen, ne pa tudi njeno stališče, da tožeči stranki ni dolžna vrniti predujma, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

12. Sodišče prve stopnje je pojasnilo in navedlo prepričljive razloge za zaključek, da je bila Pogodba sklenjena 1. 5. 2012. Zato tožena stranka s pavšalnimi in nekonkretiziranimi pritožbenimi navedbami, da je bila le-ta sklenjena šele 1. 9. 2012, ne more biti uspešna. Temelj sporne Pogodbe je bil prostorski ureditveni plan (2. točka Pogodbe). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na podlagi slednjega gradnja dveh dvojčkov v konkretnem primeru ni bila mogoča. Projektiranje je „živ proces“, ki se spreminja in zahteva nenehno sodelovanje naročnika in projektanta. Četudi je tožeča stranka zahtevala spremembe, je projektant – tožena stranka tista, ki bi morala vedeti in opozoriti tožečo stranko na dejstvo, da gradnja dveh dvojčkov po takrat veljavni zakonodaji (glede na velikost zazidljivega zemljiša tožeče stranke) ni bila mogoča ter navedenemu prilagoditi svoje idejne zasnove in ostalo dokumentacijo. Po 9. členu Pogodbe je bil sicer projektant zavezan upoštevati želje naročnika, a le v skladu z veljavno zakonodajo, zato se kot strokovnjak ne more uspešno sklicevati na vztrajanje tožeče stranke pri gradnji dveh dvojčkov. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tista, ki je še v postopku na prvi stopnji vztrajala, da je gradnja dveh dvojčkov mogoča, čeprav bi kot strokovnjak morala vedeti, da temu ni tako, in na to opozoriti tožečo stranko, ji ustrezno svetovati (kar navsezadnje določa tudi Pogodba v tretji točki) ter v sodelovanju z njo pripraviti dokumentacijo za gradnjo, ki bo na konkretnih zemljiščih dopustna. Slednje je storil projektant A. A., ki je v skladu z veljavno zakonodajo pripravil dokumentacijo za gradnjo na spornem zemljišču enega dvojčka in ene dvostanovanjske stavbe. V zvezi s tem ne drži stališče tožene stranke, da sta bila tudi po novem projektu zgrajena dva dvojčka.

13. Uredba o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena (Ur. l. RS, št. 109/11) v njeni prilogi 1 klasificira ravni oziroma vrste objektov. Nedvomno ločuje med dvojčkom in dvostanovanjsko stavbo. Dvojček opredeljuje kot enostanovanjsko stavbo, v katerem se nahaja eno stanovanje in ima svojo streho ter lasten vhod iz pritličja. Dvostanovanjsko stavbo pa opredeljuje kot samostojno ali vrstno hišo, v kateri se nahajata dva stanovanja, pri čemer iz te kategorije izrecno izključuje vrstno hišo ali dvojčka z enim stanovanjem s svojo streho in lastnim vhodom iz pritličja. Ne glede na navedeno pa je po oceni pritožbenega sodišča ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju, da gradnja na podlagi dokumentacije oziroma idejnih zasnov, ki jih je pripravila tožena stranka, v konkretnem primeru po veljavni zakonodaji ni bila mogoča oziroma dopustna. Te ugotovitve tožena stranka s pritožbo ni konkretno izpodbijala, temveč je zgolj ponavljala, da bi bila z manjšimi spremembami gradnja dveh dvojčkov mogoča. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi, če je bilo kasneje izdano gradbeno dovoljenje za objekta, ki sta po vsebini podobna dvojčku, so „majhne spremembe“ na objektu, zaradi česar le-ta po definiciji ni dvojček, temveč dvostanovanjska stavba, tiste, ki omogočajo pridobitev gradbenega dovoljenja in gradnjo, zaradi česar postanejo za naročnika ključnega pomena.

14. Glede na to in dejstvo, da je ocena izvedenke, da je tožena stranka opravila 18 % pogodbenega dela, temeljila na predpostavki neupoštevanja odločilnega dejstva, da s strani tožene stranke pripravljena dokumentacija ni bila v skladu s prostorskim aktom in veljavno zakonodajo, je po oceni pritožbenega sodišča zaključek o delni izpolnitvi pogodbenih obveznosti tožene stranke materialno pravno zmoten. Usklajenost projektne dokumentacije z veljavno prostorsko zakonodajo je namreč ključna za izpolnitev obveznosti projektanta, ki je obveznost uspeha. Ker gradnja dveh objektov kategoriziranih kot dvojčka v konkretnem primeru ni bila dopustna, tudi s strani tožene stranke pripravljena dokumentacija za tožečo stranko ni bila uporabna, zato je zmotna ocena sodišča prve stopnje, da je tožena stranka del svoje pogodbene obveznosti v razmerju do tožeče stranke izpolnila. Ker se je izkazalo, da je tožeča stranka od Pogodbe utemeljeno odstopila, ji je tožena stranka predujem, ki ga je prejela za izpolnitev pogodbenih obveznosti, dolžna vrniti. Posledično tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje delež 18 % opravljenega pogodbenega dela ugotavljati od vrednosti celotne Pogodbe in ne le od vrednosti plačanega predujma, ne more biti uspešna. Ker vzroka neizpolnitve pogodbe v konkretnem primeru ni mogoče naprtiti tožeči stranki, tožena stranka ne more uspešno zahtevati plačila pogodbene kazni (250. člen OZ), zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo ugovora tožene stranke o njeni pravici do zadržanja predujma za plačilo pogodbene kazni.

15. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere glede na drugi odstavek 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zoper 1. točko izreka sodbe zavrnilo in v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker je sodišče 2. točko izpodbijane sodbe in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo v novo izdelavo odločbe, je pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnima sredstvoma za končno odločbo (četrti v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP).