Jedro

V upravnem sporu sodišče presoja le zakonitost izpodbijanega akta in vprašanje, ali ta vsebuje tako nepravilnost, ki ima za posledico ničnost, ne more pa presojati, ali je ničen tudi akt, katerega ničnost je stranka uveljavljala v upravnem postopku, v katerem je bil tak izpodbijani akt izdan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Sekretariata za gospodarstvo občine z dne 7.7.1993, s katero je zavrnil predlog tožnika za izrek ničnosti odločbe Komisije za arondacijo pri občini z dne 15.9.1964. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da ni podan niti razlog iz 2. točke 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), na katerega tožnik opira svoj zahtevek, niti drugi razlogi iz te določbe ZUP. Zemljišče, ki je bilo predmet arondacijske odločbe, za katero tožnik trdi, da je nična, je bilo že izročeno arondacijskemu upravičencu. V tem primeru ne gre za situacijo pred izvršitvijo odločbe in s tem za presojo ali bi z izvršitvijo odločbe o arondaciji lahko prišlo do dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. V postopku arondacije so bile res storjene procesne napake, ki pa na samo odločitev o ničnosti odločbe ne vplivajo.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločbo iz razloga, ker je upravni organ izdal arondacijsko odločbo, katere ničnost zahteva, v skrajšanem postopku, pri čemer je vzel za podlago dogovor, sklenjen med T.M. in KZ z dne 16.6.1964. Prepričan je, da je podpis T.M. na tem dogovoru ponarejen. Zato želi to dejstvo dokazati s pravnomočno sodbo in je že vložil tožbo zaradi ugotovitve, da je na tem dogovoru podpis njegove matere ponarejen. Glede na navedeno meni, da je podan razlog za izrek ničnosti navedene odločbe po 5. točki 267. člena ZUP. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Dodatno pa še predlaga, da sodišče počaka na rešitev pravdne zadeve zaradi ugotovitve pristnosti podpisa T.M. V odgovoru na tožbo, tožena stranka prereka tožbene navedbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta, v tem primeru odločbe, ki jo je izdala tožena stranka. V tem upravnem sporu torej sodišče presoja zakonitost izpodbijane odločbe in vprašanje, ali ta izpodbijana odločba vsebuje nepravilnost, ki ima za posledico njeno ničnost. Po vpogledu v spisno dokumentacijo je sodišče presodilo, da sta že prvostopni organ in tudi tožena stranka v postopku, da se izreče za nično arondacijska odločba z dne 15.9.1964, ki se je začel na predlog tožnika, ravnala v skladu z določbami ZUP. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, da je prvostopna odločba pravilna in na zakonu utemeljena ter da niso podani pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik. Sodišče se tudi strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da so sicer bile v postopku arondacije storjene procesne napake, vendar te na samo odločitev o ničnosti ne vplivajo. Za trditev v tožbi, da je arondacijska odločba nična iz razloga po 5. točki 267. člena ZUP, ker naj bi bil podpis T.M. z dne 16.6.1964, ki naj bi bil podlaga izdaji navedene arondacijske odločbe, ponarejen, tožnik v upravnem postopku ni ponudil verodostojnega dokaza. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da o tem vprašanju ne more odločati v upravnem postopku, ker to spada v sodno pristojnost. Čeprav bi med upravnim sporom pristojno sodišče o tem vprašanju odločilo v korist tožnika, to na rešitev stvari v upravnem sporu, glede na prej navedeno pristojnost sodišča v upravnem sporu (40. člen zakona o upravnih sporih - ZUS), ne bi vplivalo.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).