Jedro

S priglasitvijo terjatve upnik ne postane stranka postopka, zato ni aktivno legitimiran za uveljavljanje svojih pravic v zapuščinskem postopku. Položaj stranke upnik pridobi le, če zahteva ločitev zapuščine od premoženja dedičev.

Sodišče izda odločbo na podlagi uspeha celotnega obravnavanja, upoštevajoč pri tem tako dokaze, ki so jih predložile stranke, kakor tudi dokaze, ki jih je preskrbelo samo. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče do določenih navedb dedinje ni opredelilo. Gre za dejstva, od katerih je odvisna ugotovitev velikosti zapuščine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zapuščino sodi polovica odškodnine v višini 5.400,60 EUR za poškodovano motorno kolo in odškodnina v višini 543,75 EUR za uničen dvodelni kombinezon in škornje zapustnika, oboje izplačano s strani zavarovalnice T. ter polovica vrednosti osebnega avtomobila znamke Ford Cougar 2.5, št. šasije …..., letnik 1999. Za dediča na podlagi zakonitega dedovanja je sodišče proglasilo zapustnikovo izven zakonsko partnerico U. O. in zapustnikovega sina A. H., in sicer vsakega do ½ zapuščine.

Zoper prvostopenjski sklep se po svojem pooblaščencu pritožuje dedinja U. O.. Sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj bi se ugotovljena odškodnina morala zmanjšati za stroške vleke poškodovanega motorja v višini 217,91 EUR, ki jih je plačala sama. Nadalje bi sodišče moralo ugotoviti, da v zapuščino sodi polovica kupnine za prodano vozilo Ford. Vozilo se je namreč v letu 2007 prodalo za 800,00 EUR. Vztraja tudi na stališču, da bi moralo sodišče upoštevati dolgove zapustnika. Ker v zapuščino poleg aktive sodi tudi pasiva, meni, da bi dedič A. H. moral poplačati del posojila po kreditni pogodbi z dne 13. 4. 2006. Pritožba je bila vročena dediču A. H., ki nanjo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo ugotavljati tudi dolgove upnikov in dediču A. H. naložiti določeno plačilo terjatev po kreditni pogodbi. Drži sicer, da za zapustnikove dolgove odgovarjajo njegovi dediči do višine vrednosti podedovanega premoženja (142. člen ZD). Vendar pa priglašena terjatev v zapuščinskem postopku ne zavezuje dedičev, da se do nje opredelijo. S priglasitvijo terjatve tako upnik ne postane stranka postopka, zato ni aktivno legitimiran za uveljavljanje svojih pravic v zapuščinskem postopku. Položaj stranke upnik pridobi le, če zahteva ločitev zapuščine od premoženja dedičev (143. člen ZD), kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Sklep o dedovanju je tako le ugotovitvena, deklaratorna odločba, katere namen je ugotovitev vrednosti zapuščine in njenih dedičev. Morebitni upniki lahko svoje terjatve uveljavljajo v pravdi, pri čemer ima upnik izbiro, ali bo za plačilo dolga terjal zgolj od enega ali vseh dedičev.

V skladu s 167. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) sodišče izda odločbo na podlagi uspeha celotnega obravnavanja, upoštevajoč pri tem tako dokaze, ki so jih predložile stranke, kakor tudi dokaze, ki jih je preskrbelo samo. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče do določenih navedb dedinje U. O. ni opredelilo. Na dejstvo, da je od odškodnine potrebno odšteti tudi določene stroške, se je ta namreč sklicevala v vlogi 17. 2. 2011 (list. št. 105) in v ta namen predložila določene dokaze (potrdilo o plačilu z dne 18. 8. 2006). Po drugi strani iz dopisa Zavarovalnice T. z dne 6. 10. 2011 (list. št. 131) izhaja, da se je strošek prevoza poškodovanega motornega vozila v višini 217,92 EUR dedinji izplačal poleg odškodnine, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Izpodbijani sklep nadalje ne vsebuje podatka o vrednosti vozila Ford Cougar. Iz spisovne dokumentacije namreč izhaja, da je bilo vozilo prodano po zapustnikovi smrti, za določitev njegove vrednosti pa je odločilna vrednost vozila Ford Cougar v času zapustnikove smrti. Gre za odločilna dejstva, saj je od njih odvisna ugotovitev velikosti zapuščine. Ker izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

Ker gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih višje sodišče ne more odpraviti samo, je pritožbi toženca ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V ponovljenem postopku se bo sodišče moralo opredeliti tudi do navedenih odločilnih dejstev in svojo odločitev ustrezno obrazložiti.

Po 174. členu ZD vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka. Če je bilo kaj skupnih stroškov, sodišče odloči, v katerem razmerju jih stranke trpijo. V konkretnem primeru tako pritožnica, ne glede na uspeh s pritožbo, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena.