Jedro

Določbo 4. odstavka 16. člena Evropske konvencije o izročitvi je treba razlagati tako, da postavlja zgornjo, še dopustno mejo trajanja začasnega pripora (štirideset dni), medtem ko prepušča presoji pristojnega organa zaprošene države, ali bo pripor odpravil že s pretekom osemnajst dni ali pa bo, upoštevajoč oddaljenost države, ki zahteva izročitev, določil daljši rok.

Izrek

Zahtevi zagovornika S.I.S. za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se ugotovi, da je bila s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 9.10.2004 v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 14.10.2004 prekršena določba 1. odstavka 521. člena ZKP v zvezi s 4. odstavkom 16. člena Evropske konvencije o izročitvi (Uradni list RS-MP, št. 22-104/1994).

V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je z uvodoma navedenim sklepom v postopku izročitve zoper tujca S.I.S., državljana Republike Bolgarije, utemeljeno osumljenega, da je v Republiki Bolgariji storil več kaznivih dejanj, na podlagi 1. in 2. odstavka 525. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil začasen pripor, ki traja tri mesece. V ta čas se všteje čas od 9.10.2004 od 16.00 ure dalje, ko je bila tujcu vzeta prostost. V zgoraj navedenem roku treh mesecev mora Republika Bolgarija kot država prosilka podati prošnjo za izročitev tujca. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je pritožbo zagovornika, odvetnika D.R., zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik dne 5.11.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh razlogov, navedenih v 420. členu ZKP", in predlagal, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni in odredi prekinitev trajanja pripora, ker je pripornik S.I.S. v priporu že od 9.10.2004 od 16.00 ure dalje, kar je več kot 18 dni, kot je določeno v 4. odstavku 16. člena Evropske konvencije o izročitvi, podrejeno pa predlaga, da pravnomočni sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje Okrožnemu sodišču v Murski Soboti.

Vrhovni državni tožilec A.P. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in vrhovnemu sodišču predlagal, naj jo zavrže kot nedovoljeno. V odgovoru med drugim navaja, da je postopek, ki je v ZKP urejen v členih od 521 do 537, poseben postopek, namenjen ugotavljanju pogojev za izročitev tujega državljana tuji državi na njeno prošnjo. Ta postopek se ne ukvarja z vprašanji, ki so povezana z ugotavljanjem dejanskega stanja in tudi ne odloča o zadevi meritorno. Zato tega postopka ni mogoče šteti kot kazenski postopek, temveč gre za eno od oblik mednarodne pravne pomoči. Glede na določbo 4. odstavka 420. člena ZKP, da je zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora dopustno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tudi med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, je potrebno ugotoviti, da tako kot za ostale odločbe, ki se izdajajo v ekstradicijskem postopku, tudi zoper sklepe o odreditvi pripora zahteva za varstvo zakonitosti ni dopustna. Ob ugotovitvi, da postopek izročitve ni kazenski postopek, je izjemo, določeno v 4. odstavku 420. člena ZKP, mogoče razlagati tako, da tudi sklep o odreditvi pripora ne more biti podvržen zahtevi za varstvo zakonitosti, če gre za postopek izročitve, ki ni kazenski postopek.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Zagovornik uveljavlja "zmotno uporabo materialnega prava", ker je sodišče odredilo začasni ekstradicijski pripor za tri mesece po določbah 1. in 2. odstavka 525. člena ZKP, namesto na podlagi določbe 4. odstavka 16. člena Evropske konvencije o izročitvi, po kateri mora biti po mnenju vložnika zahteve prošnja tuje države za izročitev vložena v roku osemnajst dni od pripora; v nasprotnem primeru mora zaprošena država pripor odpraviti. Takšen naj bi bil po mnenju zagovornika tudi obravnavani primer. V zahtevi še navaja, da sta Republika Slovenija in Republika Bolgarija članici Sveta Evrope in da sta obe ratificirali omenjeno mednarodno pogodbo, ki v konkretnem primeru predstavlja pravni temelj za odločanje glede na določbo 8. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) ter 1. odstavek 521. člena ZKP.

Ustava v 8. in 153. členu določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo ter da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. V primeru kolizije med domačim predpisom in predpisom katere od ratificiranih mednarodnih pogodb, ki urejajo isto procesno situacijo, veljajo določbe mednarodnega prava, ki s podpisom pogodbe postanejo del notranjega pravnega reda. Notranji predpisi, ki urejajo področje mednarodne pravne pomoči ter postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev (člen 514 in 521 ZKP) imajo subsidiarni značaj v odnosu na mednarodne pogodbe. V obeh primerih velja, da se določbe ZKP uporabljajo le, če v mednarodni pogodbi (dvostranski ali večstranski) ni drugače določeno, kar pomeni, da se oba pravna vira med seboj dopolnjujeta.

Zagovornik pravilno ugotavlja, da Zakon o kazenskem postopku in Evropska konvencija o izročitvi vprašanje začasnega ekstradicijskega pripora pred formalno prejeto prošnjo za izročitev (525. člen ZKP) urejata različno. Po 3. odstavku 525. člena ZKP rok, ki ga določi preiskovalni sodnik tuji državi za vložitev prošnje za izročitev tujca, ki mu je odvzeta prostost, ne sme biti daljši kot tri mesece od dneva, ko je bil tujec priprt. Ta rok pa sme na prošnjo tuje države senat pristojnega sodišča podaljšati največ za dva meseca. Glede na doslej navedeno se te določbe uporabljajo le, če ni z mednarodno pogodbo določen drugačen rok. Po 4. odstavku 16. člena Evropske konvencije o izročitvi sme trajati začasen pripor v ekstradicijskem postopku osemnajst dni oziroma največ štirideset dni do prejema prošnje za izročitev in dokumentov, omenjenih v 12. členu Konvencije.

Predstavljena ureditev začasnega ekstradicijskega pripora v navedenih pravnih virih ter subsidiarnost določb Zakona o kazenskem postopku pritrjuje zagovornikovemu stališču, da je bil z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršen zakon (1. odstavek 521. člena ZKP v zvezi s 4. odstavkom 16. člena Evropske konvencije o izročitvi), ker sodišče ni uporabilo konvencijskih določb glede trajanja pripora, pač pa se je oprlo na določbe Zakona o kazenskem postopku, ki pa jih v tem primeru ne bi smelo uporabiti. Vrhovno sodišče je zato zahtevi v tem delu ugodilo, vendar zaradi ugotovljene pomanjkljivosti izpodbijane pravnomočne odločbe ni razveljavilo ali spremenilo, pač pa se je omejilo zgolj na ugotovitev kršitve zakona (1. odstavek 426. člena ZKP). Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je preiskovalni sodnik po izdaji izpodbijanega sklepa v zvezi z zahtevo zagovornika za odpravo začasnega pripora in predlogom za njegovo nadomestitev z milejšim ukrepom, ki jo je sicer zavrnil, izpodbijani sklep spremenil (točka II) tako, da je odločil, da začasni pripor traja do štirideset dni in da je v tem roku Republika Bolgarija kot država prosilka dolžna podati prošnjo za izročitev. Iz dopisa Ministrstva za pravosodje z dne 4.11.2004 izhaja, da je Republika Bolgarija to tudi storila in da je poslala dokumentacijo za izročitev dne 4.11.2004. Zmotna pa je zagovornikova razlaga določbe 4. odstavka 16. člena Evropske konvencije o izročitvi oziroma njegovo stališče, da bi moralo sodišče pripor odpraviti, ker zaprošena stran ni v roku osemnajst dni od pripora prejela prošnje za izročitev in ustrezne dokumentacije.

Po določbi 4. odstavka 16. člena Konvencije se sme začasen pripor odpraviti, če zaprošena stran v osemnajstih dneh od pripora ni prejela prošnje za izročitev in dokumentov, omenjenih v 12. členu. V nobenem primeru pa ne sme preteči več kot štirideset dni od dneva pripora. To konvencijsko določbo je treba razlagati tako, da postavlja zgornjo, še dopustno mejo trajanja začasnega pripora (štirideset dni), medtem ko prepušča presoji pristojnega organa zaprošene države, ali bo pripor odpravil že s pretekom osemnajst dni ali pa bo, upoštevajoč oddaljenost države, ki zahteva izročitev, določil daljši rok. Glede na to, da je Republika Slovenija od države prosilke prejela zahtevo za izročitev in ustrezne dokumente znotraj štiridesetdnevnega roka, je treba ugotoviti, da v obravnavanem primeru ni bilo pogojev za izpustitev tujca iz razlogov, ki jih navaja zagovornik.

Zagovornik tudi zanika nujnost začasnega pripora in obstoj pripornega razloga begosumnosti. Navaja, da ta ni izkazan z nobenim dokazom, da je S.I.S. nekaznovan, da zanika storitev kaznivih dejanj in da je šele v Republiki Sloveniji izvedel, da je v kazenskem postopku. S takšnimi navedbami zagovornik v nasprotju z zakonom (2. odstavek 420. člena ZKP) uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj se očitno ne strinja z oceno sodišča o neogibnosti pripora za izvedbo izročitve (2. odstavek 192. člena ZKP) ter razlogi za odreditev pripora zaradi nevarnosti, da bi pobegnil ali se skril. Pravnomočni sklep ima o tem razloge, ki jim ni mogoče odreči razumne presoje.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi ni utemeljena, ko se sklicuje na kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 8. členom istega zakona. Kršitev iz 3. točke citirane določbe bi bila podana, če bi obdolženec na glavni obravnavi izrecno zahteval tolmača, pa mu ga sodišče ne bi zagotovilo; v tem primeru za takšno procesno situacijo ne gre. Protispisna je zagovornikova trditev, da tujcu ni bilo omogočeno, da bi lahko podal zagovor oziroma da bi bil zaslišan v svojem maternem jeziku in da je podal zagovor v italijanskem jeziku, "katerega ne govori aktivno, niti ga ne razume". Iz zapisnika o zaslišanju izhaja, da je bil tujec poučen o pravici do prevajanja in da se je strinjal, "da prevaja tolmač za italijanski jezik, saj ta jezik dobro obvlada oziroma ga razume". Če ob navedenem zagovornik trdi, da tujcu, ko mu je bila odvzeta prostost (4. člen ZKP), ni bilo zagotovljeno prevajanje v jezik, ki ga razume, ponovno v nasprotju z zakonom zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar zahteva tudi v tem delu ni upoštevna.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ni utemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).