Jedro

Tožbeni ugovori glede senčenja, razgleda in odmika od meje so neutemeljeni, za izdajo lokacijskega dovoljenja pa so izpolnjeni vsi zakonski pogoji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora občine je z odločbo z dne 6.4.1992 izdal investitorjem lokacijsko dovoljenje za razširitev stanovanjske hiše (prizidek) na parc. št. 3862/2 in 589/2 pod pogoji določenimi v tem dovoljenju. Tožnikovo pritožbo zoper to odločbo je tožena stranka zavrnila. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bilo lokacijsko dovoljenje izdano na podlagi 2. odstavka 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 - ZUN), da so za izdajo tega dovoljenja izpolnjeni vsi zakonski pogoji in, da je nameravana gradnja tudi v skladu s pogoji določenimi v 4. in 5. členu odloka o splošnih prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor v občini. Z nameravano gradnjo se ne posega v sosednje tožnikovo zemljišče, iz spisnih podatkov pa tudi ne izhaja, da bi tožnik imel pravico souporabe zemljišč, ki so last investitorjev. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi naj investitorji prizidek gradili na vzhodnem delu parcele, kjer so brez dovoljenja postavili zidane garaže, tožena stranka navaja, da garaže niso predmet tega postopka, da je to v pristojnosti urbanistične inšpekcije in, da ni stvar soseda, da odreja, kje naj investitorji locirajo določen objekt. Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da nameravana gradnja predstavlja za njegovo parcelo št. 598/3 moteč element, ker bi investitorji gradili neposredno na meji z njegovo parcelo in bi mu s tem zasenčili dvorišče ter odvzeli svetlobo, zračnost in razgled. Upravni organ bi moral upoštevati lokacijo že obstoječih garaž investitorjev in najti primernejšo lokacijo za novi objekt. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, da se opravi ogled kraja, zasliši tožnika kot prizadeto stranko ter naroči prvostopnemu organu, naj poskuša z investitorji najti drugo primernejšo lokacijo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne iz razlogov, ki so navedeni v njeni odločbi.

Investitorji kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navajajo, da tožnik ne prikazuje resničnega dejanskega stanja, da posega v njihove osebne zadeve in strokovnost pristojnih organov ter predlagajo, da se tožba zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče na podlagi podatkov spisov v tej upravni zadevi ugotavlja, da so za izdajo predmetnega lokacijskega dovoljenja izpolnjeni zakonski pogoji. Tožbene navedbe, da bodo investitorji gradili neposredno na meji s tožnikovo parcelo, so v nasprotju s pogoji lokacijskega dovoljenja, da mora znašati odmik od meje tožnikove parcele majmanj 2 m. Tudi ostale tožbene navedbe, po oceni sodišča, niso utemeljene. Pred izdajo lokacijskega dovoljenja je namreč prvostopni organ opravil ogled na kraju samem ter ugotovil, da se tožnikov objekt, ki mu služi kot delavnica, nahaja 10 oziroma 12 m severozahodno od objekta, ki ga nameravajo graditi investitorji. Ostali tožnikovi objekti pa so še bolj oddaljeni. Iz soglasja, ki ga je dala k lokacijskemu dovoljenju sanitarna inšpekcija pa je tudi razvidno, da lokacija prizidka ne bo poslabšala bivalnih in delovnih pogojev ter dnevne osvetlitve tožnikovih delovnih prostorov, medtem ko osvetlitev in osončenje tožnikovega stanovanjskega objekta sploh nista vprašljiva.

Ker je iz navedenih razlogov izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe tega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).