Jedro

Pri denacionalizaciji stavbnih zemljišč je pomemben tudi akt, na podlagi katerega je bilo zemljišče izročeno občini. Sam odvzem lastninske pravice še ne pomeni, da je podana podlaga za denacionalizacijo. Toda tudi dejanski odvzem zemljišča, izvršen v letu 1979 in to na podlagi predpisa, ki ni naveden v 3. členu ZDen, in če je bila tudi odškodnina plačana po predpisu, ki tudi ni naveden v navedeni določbi ZDen, ne more biti podlaga za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 951/98-10 z dne 9.12.1999 se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo na podlagi 1. in 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 8.5.1998. Z njo je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote L. z dne 22.12.1997, po kateri se pokojni denacionalizacijski upravičenki A.G. roj. F. vrne podržavljeno stavbno zemljišče parc. št. 149, vl. št. 97 k.o. L. in to v obliki odškodnine - obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v vrednosti 70.061,08 DEM. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje zavračata ugovore, da pok. A.G. položaja upravičenke ni mogoče priznati. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč je prenehanje lastninske pravice in vzpostavitev družbene lastnine vezal na dan uveljavitve zakona in navedenih pravnih posledic ni odlagal na dan odvzema nepremičnin iz posesti bivšega lastnika. Pravni temelj za denacionalizacijo stavbnih zemljišč po določbi 32. člena ZDen obstaja v primeru, ko je bilo zemljišče prejšnjemu lastniku podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč in (ne glede na čas) odvzeto iz uporabe za gradnjo, torej v primeru, ko je bila nacionalizacija v celoti izvršena (podržavljenje in odvzem iz posesti) zoper prejšnjega lastnika. Stališče tožeče stranke, da pokojni upravičenki položaja upravičenke ni mogoče priznati, je ob navedenem dejanskem stanju neutemeljeno.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Imetnica pravice uporabe ni upravičena do odškodnine za zemljišče, ki ga je imela v uporabi do leta 1979 in je šele takrat izgubila zemljišče. Pravica uporabe je bila v obdobju po letu 1958 stvarna pravica, ki je zagotavljala posestno varstvo, bila je predmet dedovanj. Z manjšimi omejitvami je bila tudi v pravnem prometu. Pok. A.G. je izgubila pravico uporabe na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev. Navedeni predpis ni naštet v 3. členu ZDen, prav tako pa ne sodi v časovni okvir iz 4. člena istega predpisa. Navedeni zakon, Zakon o razlastitvi iz leta 1957, Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini iz leta 1980 ter Zakon o stavbnih zemljiščih, enačijo pravni položaj lastnika in imetnika pravice uporabe. Oboji so imeli na voljo isto upravno in sodno varstvo, tako glede prenehanja lastninske pravice, kot odvzema iz posesti ter določitve odškodnine. Zakon o denacionalizaciji ne ureja odprave vseh morebitnih krivic oziroma odprave pravnih posledic tistih predpisov, ki so se uporabljali tudi še do sprejema Ustave iz leta 1991. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo reši samo.

Tožena stranka, prizadeta stranka (sin upravičenke A.G.) in Državni pravobranilec Republike Slovenije na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo in razlogi izpodbijane sodbe ne strinja.

V konkretnem primeru je bila sporna parcela pokojni upravičenki nacionalizirana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Imenovana je imela nezazidano stavbno zemljišče v posesti in na njem pravico uporabe vse do leta 1979, ko ga je morala na podlagi odločbe SO L. z dne 19.11.1979, izdane na podlagi 7. člena Zakona o prenehanju lastninske pravice na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76), izročiti Občini L. Za odvzeto zemljišče ji je bila s sklepm takratnega Temeljnega sodišča v M.S., Enota v L. z dne 20.10.1983 odmerjena in izplačana odškodnina po določbah Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80) v znesku 288.303,75 takratnih din.

Navedeno dejansko stanje izhaja iz odločbe organa prve stopnje, odločbe tožene stranke in iz izpodbijane sodbe. Če navedeno dejansko stanje drži, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje v zadevi ni pravilno odločilo.

Ko gre za denacionalizacijo stavbnega zemljišča, je pomemben tudi akt, na podlagi katerega je moral prejšnji lastnik ali njegov pravni naslednik zemljišče izročiti občini. Sistem nacionalizacije takšnih zemljišč je bil namreč takšen, da je prejšnji lastnik obdržal na zemljišču pravico uporabe vse dotlej, dokler ga ni bil dolžan izročiti. Šele takrat je lastnik ali imetnik pravice uporabe zemljišče dejansko izgubil. Sama pravica uporabe na istem zemljišču pa je imela značilnosti, na katere opozarja tožeča stranka v pritožbi. Zato sam odvzem lastninske pravice še ne pomeni, da je podana podlaga za denacionalizacijo.

Toda tudi dejanski odvzem zemljišča, izvršen v letu 1979, in to na podlagi predpisa, ki ni naveden v 3. členu ZDen, ob tem, da je bila tudi odškodnina določena po predpisu, ki prav tako ni naveden v navedeni določbi ZDen, po presoji pritožbenega sodišča, ne more biti podlaga za uveljavljanje pravic po ZDen. Če drži spredaj navedeno dejansko stanje, ni bilo pogojev za uvedbo denacionalizacijskega postopka, kot je to tožeča stranka uveljavljala že v tožbi in ta ugovor ponavlja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje, ki je kljub takšnim ugovorom že v tožbi, te ugovore zavrnilo, je zato po presoji pritožbenega sodišča zmotno uporabilo določbe ZDen.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 74. člena Zakona o upravnem sporu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje. V novem odločanju bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati stališče pritožbenega sodišča v tej sodbi.