Jedro

Ker sodna praksa pojem koristi v smislu 219. člena ZOR oziroma 198. člena OZ razlaga široko, se zato ni treba spuščati v vprašanje, ali je toženi ves čas uporabljal stvar ali ne, je pa pomembno ali bi se lahko s stvarjo okoristil.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II. Pritožbi tretjetožene stranke se ugodi in se izrek sodbe v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper tretjetoženo stranko v 1. in 2. točki izreka zavrne.

III. Pritožbi drugega toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo zneska 10.432,32 EUR s pripadki, se zavrne.

IV. V ostalem se pritožba drugotoženega zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (zoper 1. točko izreka).

V. V odločitvi o stroških postopka se izrek spremeni tako, da je drugotoženi dolžan povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 505,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe do plačila v 15. dneh.

VI. Tožeča stranka krije stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo drugo in tretjetoženi stranki, da sta tožeči stranki dolžni izročiti kmetijski traktor, kiper prikolico in trosilec umetnega gnoja ter plačati uporabnino za uporabo strojev (II. točka). Tožbeni zahtevek je zoper prvotoženo stranko zaradi pomanjkanja dokazov, da ima sporne premičnine v posesti, zavrnilo, (V. točka).

2. Drugo in tretjetožena stranka s pritožbo izpodbijata ugodilni del sodbe, v kateri jima je naložena vrnitev premičnih stvari (I. točka) ter plačilo uporabnine v znesku 10.432,32 EUR (II. točka). V obrazložitvi navajata, da tožnik ni dokazal, da je lastnik spornih premičnin, čeprav sta to pravočasno trdila na prvem naroku, ki je bil opravljen potem, ko je bila sodba sodišča prve stopnje na višjem sodišču razveljavljena ter zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožnik ni dokazal, da bi premične stvari pred odvzemom uporabljal za svojo kmetijsko dejavnost, toženca pa vseskozi trdita, da teh strojev nista uporabljala in je bil traktor v nevoznem stanju in s priključki parkiran na naslovu drugega toženca. Opozarjata na neustrezno materialno procesno vodstvo, ker sodišče prve stopnje tožencev ni opozorilo, da lahko pobotata svojo nasprotno terjatev do dolžnika v pravdi ali pa kot prava neuke stranke poiščeta pravno pomoč in vložita nasprotno tožbo.

3. Tožeča stranka izpodbija sodbo v V. točki izreka, ki se nanaša na zavrnitev obeh tožbenih zahtevkov zoper prvotoženo stranko. V obrazložitvi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je v nasprotju z listinsko dokumentacijo verjelo prvotoženi stranki, da premičnin nima v svoji posesti, čeprav iz ustne kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon policijske postaje Domžale z dne 26. 04. 1996 kot tudi poročila iste policijske postaje z dne 29. 04. 1996 sledi, da je prvotožena skupaj z drugo in tretjetoženim odvzela tožnikove premičnine. Isto izhaja tudi iz sodbe Okrajnega sodišča v Litiji, opr. št. P 58/96 ter v tem smislu uveljavlja kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja tudi razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj je prvotožena stranka povzročila, da tožnik strojev ni mogel uporabljati, zato mu je dolžna restituirati nastalo škodo in je povsem vseeno ali je prvotožena stranka stroje uporabljala v svojo korist. Ker je sodišče zahtevek na povračilo stroškov zavrnilo izključno iz razloga, ker je zavrnilo tožbeni zahtevek v razmerju do prvotoženke, je posledično potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Pritožba tretjetožene stranke je utemeljena.

6. Pritožba drugotožene stranke je delno utemeljena.

7. Reivindikacijski zahtevek tožeče stranke ima zaradi časovne veljave predpisov pravno podlago v 37. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80, 36/90, v nadaljevanju ZTLR), vsebinsko enako določilo je sedaj v 92. členu Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002) in določa, da lahko lastnik zahteva s tožbo, da mu posestnik vrne individualno določeno stvar. Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Za uspeh reivendikacijskega zahtevka (lastninske tožbe) je torej treba zatrjevati in dokazati, kdo ima odvzete stvari v svoji posesti, da ima torej nad njimi oblast in lahko z njimi razpolaga. Prvotožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da premičnin v svoji posesti nima. Drugotoženi je izrecno priznal, da samo on ve kje so stvari, tretjetoženi pa priznava samo, da jih je vzel, zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ima stroje v posesti tudi tretjetožena stranka. Ker tožeča stranka ni uspela izkazati, da so premičnine v posesti prvotožene stranke, je že sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na vrnitev stvari, a prezrlo, da mora tudi o tožbenem zahtevku na vrnitev stvari zoper tretjetoženega odločiti po pravilu dokaznega bremena. Kar pomeni, da bi tožeča stranka morala dokazati, da so stvari v posesti tretjetoženega, kar pa ji ni uspelo, zato je treba zahtevek za vrnitev stvari zavrniti tudi zoper tretjetoženega.

8. Tožeča stranka je uveljavljala tudi plačilo nadomestila koristi, ki jo ima tožena stranka z uporabo njenih premičnin, saj je stvari tožeče stranke uporabljala v svojo korist brez pravnega temelja. Glede na takšno trditveno podlago je višje sodišče v sklepu, opr. št. I Cp 3936/2008 z dne 25. 03. 2009, s katerim je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, v okviru materialnoprocesnega vodstva izrecno opozorilo, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek sicer pravilno kvalificiralo kot verzijski zahtevek za uporabo tuje stvari po 198. členu OZ oziroma vsebinsko enakem določilu iz 219. člena ZOR, pri tem pa opozorilo, da je pri verzijskem zahtevku zaradi uporabe tuje stvari njegova bistvena prvina ta, da je ena oseba prikrajšana, druga pa okoriščena ter da je med obema podana vzročna zveza. Tožnik je prikrajšan, ker stvari ne more uporabljati, toženi pa okoriščen, ker stvar uporablja. Med prikrajšanjem na eni in okoriščenjem na drugi strani mora biti podana vzročna zveza. Ker sodna praksa pojem koristi v smislu 219. člena ZOR oziroma 198. člena OZ razlaga široko, se zato ni treba spuščati v vprašanje, ali je toženi ves čas uporabljal stvar ali ne, je pa pomembno ali bi se lahko s stvarjo okoristil (Vrhovno sodišče v sodbi , opr. št. II Ips 289/2004). Bistveno pa je, da je prikrajšanemu s svojim ravnanjem preprečil, da bi stvar uporabljal sam, višina nadomestila za uporabo tuje stvari pa je stvar dokazovanja, pri čemer je dokazno breme na strani tožeče stranke.

9. Tožeča stranka trditvene podlage tožbe kljub materialnoprocesnemu vodstvu v odločbi sodišča druge stopnje, opr. št. I Cp 3936/2008 ni dopolnila in na naroku, ki je bil opravljen 14. 01. 2009, ko je bila zadeva ponovno vrnjena v obravnavanje pred sodišče prve stopnje, navedla le, da navaja tako kot doslej, izvedenec pa naj opravi pregled strojev zaradi ocene višine nadomestila.

10. V okviru takšne trditvene podlage je nato sodnik sodišča prve stopnje izvedencu naložil, naj oceni, koliko bi znašalo primerno letno nadomestilo za uporabo teh strojev za čas od 19. 09. 2000 do 31. 12. 2000, nato pa od 01. 01. 2001 dalje po obdobjih od 01. 01. do 31. 12. po posameznih letih. Ob odsotnosti ustrezne trditvene podlage sodni izvedenec višine uporabnine ni mogel izračunati in kot pravni laik predpostavil, da je korist tožene stranke enak tožnikovi. Pri tem pa ni upošteval, da so tožene stranke ves čas postopka zatrjevale, da so bili stroji neuporabni, brez akumulatorja in zavor, da tožnik takšnih navedb nikoli ni prerekal, na kar vse sta drugo in tretjetoženi opozorila v pripravljalni vlogi z dne 10. 04. 2011. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe nepravilno izenačilo višino koristi, ki naj bi jo dosegla tožena stranka s škodo, ki naj bi jo zaradi odvzema utrpel tožnik, čeprav iz trditvene podlage v tožbi ne sledi, da tožena stranka uveljavlja odškodninski zahtevek na podlagi 131. člena OZ. Obstoj predpostavk, ki jih je za izračun uporabil izvedenec, pa ni bil predmet dokazovanja, ker tožeča stranka ustrezne trditvene podlage niti po prejemu odločbe sodišča prve stopnje, opr. št. I Cp 3936/2008 ni navedla. Trditve tožnika, da je tožena stranka imela korist od uporabe oziroma bi jo lahko imela, ostajajo na pavšalni ravni posledično to napotuje na zavrnitev obogatitvenega zahtevka v celoti. Višina nadomestila za uporabo tuje stvari je stvar dokazovanja, vsekakor pa to ni isto, kot škoda, ki nastane lastniku zaradi odvzema njegove stvari. Ker tožnik zaradi popolne pasivnosti tudi po materialnoprocesnem vodstvu, ki ga je dalo višje sodišče v odločbi, opr. št. I Cp 3936/2008 zahtevka na plačilo uporabnine ni dopolnil z ustrezno trditveno podlago, mora nositi posledice. Kot je že bilo navedeno, škode tožeče stranke brez ustrezne trditvene podlage ni mogoče enostavno izenačiti s koristjo, ki naj bi jo imela tožena stranka z uporabo tuje stvari.

11. Zmotno je stališče tožene stranke v pritožbi, da stranka lahko navaja nova dejstva na naroku, ki je opravljen neposredno po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, kadar je zadeva vrnjena v nov postopek. Skladno z določilom 284. člena ZPP se namreč prvi narok za glavno obravnavo začne s podajanjem tožbe, nato pa tožena stranka odgovarja na njene navedbe. Tožeča stranka lahko podaja ugovore oziroma predloge oziroma opravi kakšno drugo pravdno dejanje, dokler ne konča s podajanjem tožbe, tožena stranka pa dokler ne konča svojega odgovora na tožbo. Zaključek te faze je obenem tudi konec prvega naroka za glavno obravnavo. V nadaljnjem poteku obravnave se obravnavajo predlogi strank in dejanske navedbe, katere stranke utemeljujejo svoje predloge oziroma izpodbijajo predloge nasprotnika in tudi dokazi, ki so jih ponudile, izvedejo se dokazi in obravnavajo uspehi dokazovanja. Vse navedeno pa ne sodi več v okvir prvega naroka za glavno obravnavo (2. odstavek 284. člena ZPP), zato z razveljavitvijo sodbe in vrnitvijo zadeve v novo obravnavo stranka ne pridobi možnosti navajanja novih trditev in dokazov, razen, kadar gre za primer iz 4. odstavka 286. člena ZPP (Stranka lahko tudi na poznejših narokih navaja nova dejstva, če jih brez svoje krivde ni mogla do konca prvega naroka.). Ker torej tožena stranka do zaključka prvega naroka ni navajala, da premičnine niso last tožnika, njenih prepoznih navedb v vlogi z dne 10. 04. 2011 sodišču prve stopnje pravilno ni upoštevalo, ker ni navedla, zakaj brez svoje krivde tega ni navedla do konca prvega naroka za glavno obravnavo.

12. Vsebina materialnoprocesnega vodstva, ki ga opravlja sodišče je opisana v 285. členu ZPP, ki sodišče pooblašča, da skrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporna dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločitev. Materialno procesno vodstvo torej zagotavlja sodišče v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Ker tožene stranke nikoli niso postavile zahtevka na plačilo, sodišče ni imelo dolžnosti niti pravice, da ju k temu vzpodbuja.

13. Ker je tretjetožena stranka v pritožbi v celoti uspela, je to imelo za posledico tudi spremembo odločitve v delu, ki se nanašajo na plačilo stroškov postopka. Tožnik je v pravdnem postopku postavil tri tožbene zahtevke proti trem toženim strankam. Uspel je proti eni in to z enim tožbenim zahtevkom. Glede na uspeh v pravdi je upravičen do 1/6 odmerjenih stroškov postopka. Višine odmerjenih stroškov v znesku 3.033,93 EUR nobena od strank ne izpodbija. Glede na uspeh v pravdi (1/6) je drugotožena stranka dolžna stroške v višini 505,60 EUR povrniti tožeči stranki.

14. O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločilo na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Drugo in tretjetožena stranka stroškov pritožbe nista priglasili, pritožnik pa je s pritožbo v celoti propadel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.