Jedro

Po presoji tožnikove prošnje, obravnavane v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa, je toženka lahko zaključila, da tožnik v tej zadevi zatrjuje iste razloge za vložitev predloga za obnovo kazenskega postopka in sicer poskus samomora in fizično nemožnost zaradi poškodb, da bi to dejstvo na kazenski obravnavi izrazil. Toženka je torej zavrženje prošnje pravilno oprla na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika z dne 24. 6. 2019 za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje v zvezi s sestavo in vložitvijo predloga za obnovo kazenskega postopka Okrožnega sodišča v Ljubljani, .... V obrazložitvi je navedla, da je bila z odločbo Bpp 2415/2018 z dne 4. 10. 2018 pravnomočno zavrnjena prošnja tožnika za sestavo in vložitev predloga za obnovo kazenskega postopka Okrožnega sodišča v Ljubljani, ..., pri čemer je tožnik tudi v tej zadevi zatrjeval iste razloge, med drugim to, da je bil poskus samomora novo dejstvo, na podlagi katerega bi bil oproščen. Upravno sodišče je tožnikovo tožbo zavrnilo s sodbo, I U 2087/2018 z dne 6. 11. 2018. Na podlagi navedenega dejstva je toženka v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo zavrgla. V zvezi z navedbo v prošnji, da prosilec zaproša za BPP za pravno svetovanje, pa se sklicuje na sodno prakso (sodbo Upravnega sodišča I U 2570/2018 z dne 22. 1. 2019), da prošnja za sestavo in vložitev nekega pravnega sredstva nujno vsebuje tudi prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje v zvezi s tem pravnim sredstvom. Iz navedenega je razvidno, da je bilo o zahtevi, za katero prosilec vlaga prošnjo, že odločeno, dejansko stanje oziroma pravna podlaga pa sta ostali isti. Dodaja še, da utemeljenost sklepa o zavrženju potrjuje tudi splošno pravno načelo prepovedi zlorabe pravic, ki se je izoblikovalo v ustavnosodni praksi, kot izhaja iz sklepa Ustavnega sodišča RS, U-I-85/2016, Up-398/2016 z dne 14. 7. 2016. 2. Tožnik v tožbi navaja, da sklep izpodbija, ker o zahtevi, za katero kot prosilec vlaga prošnjo, še ni bilo odločeno, saj sta vsebina in priloge, s katerimi je utemeljeval svoje razloge za BPP, drugačne in pristojni organ z njimi še ni bil seznanjen, zato o njih ni mogel odločati. Pojasnilo UKC Ljubljana je bilo izdano šele 19. 4. 2019 in je bistvenega pomena za obnovo predmetnega kazenskega postopka. Priložena dekursusa nista napisana lastnoročno, ker ju ni napisal sam, pač pa psihiatrinja A.A.. Organ ne navaja, s katero odločbo je bilo o zahtevi že odločeno, ne navaja sodišča in opravilne številke, razvidno tudi ni, katero dejansko stanje ali pravno podlago je uveljavljal, ko je bil zahtevek pravnomočno zavrnjen. V 6. točki obrazložitve je navedeno, da tovrstno razlago oziroma utemeljenost sklepa o zavrženju utemeljuje splošno pravno načelo prepovedi zlorabe pravic, ki se je izoblikovalo v ustavnosodni praksi. Navedbo označuje kot popolnoma nesmiselno, tudi nezakonito, saj bi se po tem lahko kadarkoli sklicevali na katerokoli določbo, ki izrecno ne izključuje uporabe tega splošnega načela. Organ za BPP se ne bi smel sklicevati na določbo, ki tega sploh ne določa. Zahteva za BPP bi mu morala biti v skladu s petim odstavkom 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči dodeljena (ZBPP). V 6. točki obrazložitve je tudi navedeno, da je bilo o predlogu za obnovo postopka iz istih razlogov, kot jih sedaj uveljavlja, že odločeno s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, ... z dne 24. 7. 2018. To navedbo v celoti izpodbija in navaja, da s tem sklepom ni bilo odločeno iz razlogov, kot jih sedaj uveljavlja. Pomembno dejstvo je, da sodišče predlog za obnovo postopka obravnava po vsebini. Priloženih listin pristojni organ za BPP in sodišče v postopku predloga za obnovo kazenskega postopka v preteklosti še ni obravnavalo. Prav tako pa poskus samomora ni obravnavan kot novo dejstvo, ampak ga je sodišče obravnavalo kot zmotno dokazno oceno (razvidno iz 9. točke sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, ... z dne 24. 7. 2018). Izpodbijani sklep ne navaja razlogov predloga za obnovo postopka iz pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani .... Zato iz sklepa ni razvidno, kateri razlogi so bili navedeni v prej omenjenem sklepu. Iz sklepa tudi ni razvidno, katere listine je prilagal prejšnjim prošnjam za BPP, zato se pristojni organ ne more sklicevati, da je isto prošnjo že obravnaval, če teh listin ni navedel, saj bi listine moral navesti. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep je toženka izdala na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, se zahteva s sklepom zavrže. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

6. Ni sporno v zadevi, da je tožnik zaprosil za sestavo in vložitev predloga za obnovo kazenskega postopka Okrožnega sodišča v Ljubljani, ... že dne 19. 9. 2018, ter da je bila prošnja z odločbo, Bpp 2415/2018 z dne 4. 10. 2018 pravnomočno zavrnjena, odločitev pa potrjena s sodbo Upravnega sodišča, I U 2087/2018 z dne 6. 11. 2018. Zavrnitev prošnje je organ za BPP v odločbi BPP 2415/2018 utemeljeval na 1. alinei prvega odstavka 24. člena ZBPP in tretjim odstavkom istega člena. Po navedenih določbah se pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Navedena zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne.

7. Iz sodbe, I U 2087/2018 z dne 6. 11. 2018 izhaja, da je bil tožnik v kazenski zadevi, za katero zahteva obnovo postopka, obsojen zaradi kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in poskus umora po isti točki ter je v tej zadevi že zaprosil za obnovo tega kazenskega postopka in je bil njegov predlog s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, ... z dne 24. 7. 2018, zavržen. Nadalje iz sodbe I U 2087/2018 izhaja, da je sodišče ob obravnavi predloga za obnovo postopka preizkušalo tako njegove navedbe o samomorilnosti kot obnovitvenem razlogu, kot mnenje izvedenca psihiatrične stroke. Navedbe o samomoru, vprašanja tožnikove prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja, je obravnavano v 6., 7. in 9. točki sklepa. Na podlagi navedenih razlogov je sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo, Bpp 2415/2018 z dne 4. 10. 2018, s katero je bilo odločeno o prošnji za dodelitev BPP za vložitev predloga za obnovo kazenskega postopka, ker je bilo dejstvo, ki ga je kot razlog za obnovo postopka uveljavljal tožnik, že presojeno, presodilo pa ga je sodišče, pristojno za odločanje o predlogu za obnovo postopka ter sklenilo, da ni zakonskih pogojev za obnovo postopka. Sodišče je soglašalo z organom, da tožnikova zadeva, v zvezi s katero je zaprosil za BPP, posledično očitno nima izgledov za uspeh in so bile zato pravilno uporabljene določbe 24. člena ZBPP.

8. Po presoji tožnikove prošnje, obravnavane v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa, v kateri je tožnik zapisal, da v času sojenja zaradi slabega stanja zavesti ni bil sposoben izraziti, da je pri dejanju, za katerega je bil obsojen, pravzaprav skušal storiti samomor ter da je razlog za slabo stanje zavesti bila poškodba možganov in psihiatrične terapije, je toženka lahko zaključila, da tožnik v tej zadevi zatrjuje iste razloge za vložitev predloga za obnovo kazenskega postopka in sicer poskus samomora in fizično nemožnost zaradi poškodb, da bi to dejstvo na kazenski obravnavi izrazil. Toženka je torej zavrženje prošnje pravilno oprla na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Tožnik neutemeljeno in protispisno zatrjuje, da o prošnji s takimi razlogi še ni bilo odločeno, ker sta vsebina in priloge drugačne in z njimi organ za BPP še ni bil seznanjen. V čem naj bi bila vsebina nove prošnje drugačna od prošnje, obravnavane z odločbo, Bpp 2415/2018, ali sklepom, ... z dne 24. 7. 2018, ne navaja, sodišče pa soglaša s presojo organa, da je dejstvo, na katerega je oprl prošnjo za BPP kot razlog za obnovo kazenskega postopka, v vseh primerih navedba samomorilnosti. Da je prošnji priložil druge dokumente, s katerimi naj organ še ne bi bil seznanjen, ni relevantno, saj je relevanten obnovitveni razlog kot ga je tožnik uveljavljal z obema prošnjama in že odločenem predlogu za obnovo.

9. Tudi v zvezi s kršitvami postopka, da v izpodbijanem sklepu ni navedeno, s katero odločbo je bilo že odločeno o enaki zahtevi ter da ni razvidno katero dejansko stanje in pravna podlaga je bila v že odločeni zahtevi uveljavljana, sodišče tožniku ne more slediti. Že iz te sodbe izhaja, ko sodišče povzema ugotovitve organa v izpodbijanem sklepu, da je organ navedel odločbo, Bpp 2415/2018 z dne 4. 10. 2018, in kazenski sklep ..., iz katerih izhaja, da je bila navedba o samomoru kot razlog za obnovo kazenskega postopka že uveljavljana, torej razlog neobrazloženosti ni podan. Tožbeni razlogi v zvezi s prepovedjo zlorabe pravic pa so v obravnavani zadevi nerelevantni.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Dejstva in dokazi, ki jih tožnik navaja v tožbi, so bili del dejanskega stanja predloženega toženki in so s strani sodišča presojeni v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, zato je sodišče v skladu z 2. alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.