Jedro

Izvršbo terjatve iz izvršilnega naslova lahko kot upnik zahteva samo tisti, ki je kot upravičenec iz materialnopravnega razmerja naveden v izvršilnem naslovu, v konkretnem primeru torej tožnik, na podlagi čigar tožbe je bila izdana zamudna sodba.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi. Izpodbijani sklep se spremeni tako, da se predlog za izvršbo zavrne.

Obrazložitev

1. Zoper samostojnega podjetnika M. M. je bil 5. 9. 2007 začet stečajni postopek. Iz registra je bil izbrisan 10. 11. 2008 po uradni dolžnosti. Za stečajnega upravitelja je bil postavljen dr. Š. Š. Iz izvršilnega spisa je razvidno, da je stečajni upravitelj oblikoval stečajno maso in posamezne predmete iz nje prodal, vendar jih kupci niso mogli prevzeti, navkljub temu, da so jih plačali, ker jih je M. M. skril. Zato je bila vložena tožba, o zahtevku iz katere je sodišče prve stopnje odločilo z zamudno sodbo. V tožbi in v sodbi sta bila navedena kot tožnik „M. M. s. p. v stečaju ..., ki ga po pooblastilu stečajnega upravitelja dr. Š. Š. zastopa odvetnik J. P.“, kot tožena stranka pa „M. M., ...“. Izrek zamudne sodbe, ki je postala pravnomočna brez pritožbe, se glasi: „Toženec M. M. Iz ..., je dolžan stečajnemu upravitelju tožeče stranke dr. Š. Š. izročiti naslednje premičnine, ki spadajo v stečajno maso tožeče stranke: dvoosna traktorska prikolica … v 15 dneh pod izvršbo“.

2. Na podlagi pravnomočne zamudne sodbe je bil vložen predlog za izvršbo z odvzemom premičnin ter z rubežem dolžnikovega premičnega premoženja zaradi poplačila stroškov izvršilnega postopka. V predlogu za izvršbo je bil kot upnik naveden „M. M. s. p. v stečaju, ..., ki ga po pooblastilu stečajnega upravitelja dr. Š. Š. zastopa odvetnik J. P.“. Kot dolžnik je bil naveden „M. M., ...“. Prvostopenjsko sodišče je predlog za izvršbo zavrnilo z argumentom, da sta upnik in dolžnik ista oseba, vendar je bilo stališče pritožbenega sodišča drugačno: upnik in dolžnik nista ista oseba, saj je očitno, da je upnik stečajni upravitelj dr. Š. Š., predlog za izvršbo pa je treba le ustrezno popraviti; zato je sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek.

3. Po (prvi) razveljavitvi prvostopenjskega sklepa je odvetnik J. P. s pripravljalno vlogo „preciziral označbo upnika, kot je navedeno zgoraj“, kar se očitno nanaša na uvodno navedbo upnika, ki je sedaj „dr. Š. Š..., stečajni upravitelj M. M. s. p. v stečaju, ki ga zastopa odvetnik J. P.“ in pojasnil, da je bilo že v predlogu za izvršbo navedeno, da mora dolžnik sporne premičnine izročiti stečajnemu upravitelju upnika.

4. Prvostopenjsko sodišče je v prvič ponovljenem postopku predlog za izvršbo ponovno zavrnilo. Vztrajalo je pri stališču, da sta upnik in dolžnik iz zamudne sodbe ista oseba, da stečajni upravitelj ni upnik stečajnega dolžnika in je zato sodba (na predlagan način) objektivno neizvršljiva, po začetku stečajnega postopka pa izvršba zoper stečajnega dolžnika ni dovoljena in izven stečajnega postopka ni mogoče uveljavljati terjatev, kakršna je sporna terjatev. Z argumentom, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo spremembe naziva upnika in da stečajni upravitelj znotraj stečaja ni zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika ter mora ukrepati v korist upnikov, je sodišče druge stopnje sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

5. Tudi v drugič ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče predlog za izvršbo zavrnilo. Ponovilo je ključni argument vseh svojih dotedanjih odločitev, to je, da sta M. M. s. p. in M. M. isti subjekt, glede na razloge razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča pa je pojasnilo še, da je stečajni upravitelj zastopnik stečajnega dolžnika in je samostojen procesni subjekt samo znotraj stečaja, v konkretnem primeru pa izvršilni postopek teče izven stečaja, da izvršba po uvedbi stečaja ni dovoljena in da formalna sprememba naziva stranke ni imela za posledico spremembe subjekta upnika. Tudi ta sklep je sodišče druge stopnje razveljavilo z v bistvenem enakimi razlogi kot predhodnega.

6. V tretjič ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje predlogu za izvršbo ugodilo. Odločitev je argumentiralo s stališči, da sodišče zavezuje izrek sodbe, ta pa dolžnika zavezuje sporne stvari izročiti stečajnemu upravitelju, da je bil izvršilni naslov pridobljen znotraj stečajnega postopka in da materialne določbe insolvenčnega prava dajejo stečajnemu upravitelju aktivno procesno legitimacijo.

7. Vrhovno tožilstvo Republike Slovenije je zoper pravnomočen sklep o izvršbi vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagalo je razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrženje predloga za izvršbo. Zatrjevalo je zmotno uporabo določb 17., 21. in 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter prvega odstavka 130. člena v zvezi s 493. in 495. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v njihovi procesni in materialnopravni vsebini. Poudarilo je različnost sodne prakse istega višjega sodišča glede procesne legitimacije stečajnega upravitelja v postopku izvršbe za izročitev predmetov, ki spadajo v stečajno maso stečajnega dolžnika. Navajalo je še, da je bil izpodbijani sklep izvršilnega sodišča izdan na podlagi zamudne sodbe po začetku stečajnega postopka nad samostojnim podjetnikom, kar je v nasprotju z določbo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP, ki po začetku postopka zaradi insolventnosti prepoveduje izdajo sklepa o izvršbi ali o zavarovanju proti insolventnemu dolžniku: izvršilno sodišče je namreč izpodbijani sklep izdalo zoper dolžnika, ki je fizična oseba, ki ima v začetem stečajnem postopku položaj stečajnega dolžnika. Ta je v predlogu za izvršbo prvotno nastopal tudi kot upnik. Izvršilni naslov, s katerim je dolžniku naloženo, naj izroči stečajnemu upravitelju predmete, ki spadajo v stečajno maso upnika, stečajnemu upravitelju ne daje procesne legitimacije za unovčenje stečajne mase in s tem tudi ne upravičenja za vložitev predloga za izvršbo. Poleg tega stečajni upravitelj ne v stečajnem, ne v kakšnem drugem postopku nima položaja samostojnega procesnega subjekta z lastnimi procesnimi upravičenji. ZFPPIPP stečajnega dolžnika pooblašča, da v stečajnem postopku zastopa omejeno poslovno sposobnega dolžnika in v njegovem imenu opravlja tista procesna in druga pravna dejanja, ki so po pravilih insolvečnega prava potrebna za unovčenje stečajne mase in poplačilo upnikov. Ta pravila je sodišče s priznanjem procesne legitimacije stečajnemu upravitelju v obravnavanem primeru uporabilo zmotno. Obveznost dolžnika v izvršilnem postopku, da izroči stečajnemu upravitelju določene predmete iz stečajne mase, namreč ne pomeni procesnega upravičenja stečajnega upravitelja za sprejem tuje terjatve, pač pa le način izpolnitve obveznosti: dolžnik bi moral na podlagi izvršilnega naslova svojo obveznost do samega sebe izpolniti tako, da bi v izreku sodbe navedene predmete iz stečajne mase izročil njenemu upravitelju, kot zakonitemu zastopniku. Sodišče lahko dovoli izvršbo na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, le če v predlogu navede javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena nanj, ali je na drug način prešla nanj (prvi odstavek 24. člena ZIZ). Takega prenosa terjatve stečajni upravitelj ni izkazal. S tem, ko je izvršilno sodišče ugodilo predlogu za izvršbo stečajnega upravitelja, je v nasprotju s 17. členom ZIZ poseglo v izvršilni naslov, na katerega je zaradi učinkov pravnomočnosti vezano, in po katerem je nosilec materialnega in procesnega upravičenja stečajni dolžnik, ne pa stečajni upravitelj. Podrejeno, če bi Vrhovno sodišče menilo, da položaj upnika v konkretni zadevi pripada stečajnemu dolžniku, zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno uporabo določbe 21. člena ZIZ, saj izvršilni naslov, v katerem nastopa na aktivni in na pasivni strani isti subjekt, to je fizična oseba M. M., ni primeren za izvršitev naložene obveznosti in je objektivno neizvršljiv.

8. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

9. Pravdni postopek kot splošen, reden in temeljni kognicijski postopek na področju civilnega sojenja in izvršilni postopek kot postopek prisilne realizacije terjatve, ugotovljene v predhodnem kognicijskem postopku, sta v procesu zagotavljanja pravnega varstva medsebojno funkcionalno povezana. Čeprav je skupen cilj pravdnega in izvršilnega postopka nuditi pravno varstvo, sta njuni funkciji različni. Funkcija pravdnega postopka je v ugotovitvi obstoja pogojev za pravno varstvo in ugotovitev vsebine pravnega varstva, do katerega je stranka upravičena, funkcija izvršilnega postopka pa je neposredna realizacija tega varstva. Bistvena predpostavka za pričetek izvršilnega postopka je obstoj kvalificiranega izvršilnega naslova. Enega od več izvršilnih naslovov, na podlagi katerih sodišče lahko dovoli izvršbo, predstavlja tudi izvršljiva sodna odločba in poravnava (1. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ).

10. V postopku sprejema sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov, pristojno sodišče reši vprašanje utemeljenosti zahteve za pravno varstvo, kar poleg vprašanja obstoja terjatve vključuje tudi identifikacijo subjektov pravnega razmerja, iz katerega terjatev izvira, torej upnika in dolžnika. S tem hkrati reši vprašanje legitimacije strank v (morebitnem bodočem) postopku prisilne izterjave: pravico zahtevati izvršbo ima praviloma samo, kdor je v izvršilnem naslovu označen kot upnik, izvršbo pa je praviloma mogoče dovoliti samo proti tistemu, ki je v izvršilnem naslovu označen kot dolžnik.

11. V konkretnem primeru je v pravnomočni zamudni sodbi kot tožnik (upnik v materialnopravnem smislu) naveden M. M. s. p. v stečaju in njemu zato pripada aktivna procesna legitimacija za vložitev predloga za izvršbo. Okoliščina, da izrek sodbe toženca zavezuje sporne premičnine izročiti stečajnemu upravitelju dr. Š. Š., se ne dotika vprašanja aktivne procesne legitimacije; gre le, kot pravilno poudarja zahteva za varstvo zakonitosti, za način izpolnitve obveznosti.

12. Sklep o izvršbi je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi predloga stečajnega upravitelja. Izdalo ga je na podlagi pravnomočne zamudne sodbe, v bistvenem opisane v 1. točki obrazložitve. Ta ne predstavlja izvršilnega naslova, v katerem bi imel stečajni upravitelj materialnopravni položaj upnika. Sodišče lahko sicer izvršbo dovoli tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem postopku ni označen kot upnik, če z javno ali s po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj (prvi odstavek 24. člena ZIZ). V obravnavanem primeru temu ni bilo tako.

13. Obstoj izvršilnega naslova je formalna predpostavka za dopustitev izvršbe. S tem, ko je izvršbo predlagal na podlagi pravnomočne in izvršljive zamudne sodbe, je upnik tej formalni zahtevi zadostil. Ni pa zadostil vsebinskemu pogoju za dopustitev izvršbe: za izvršilni naslov velja presumpcija, da obstoji terjatev, ki je v njem ugotovljena in da so za izvršbo legitimirane stranke, ki so kot take navedene v izvršilnem naslovu. Povedano drugače: izvršbo terjatve iz izvršilnega naslova lahko kot upnik zahteva samo tisti, ki je kot upravičenec iz materialnopravnega razmerja naveden v izvršilnem naslovu, v konkretnem primeru torej tožnik, na podlagi čigar tožbe je bila izdana zamudna sodba. Te identitete v konkretnem primeru, ko sta nastopala v pravdi kot tožnik samostojni podjetnik M. M., v izvršilnem postopku pa stečajni upravitelj dr. Š. Š., ni bilo. In ker ni identitete subjektov, ki jima po izvršilnem naslovu pripada pravica do spornih premičnin in ki v izvršilnem postopku zahteva realizacijo te pravice, izvršilni naslov ni primeren za izvršbo. Zato je revizijsko sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in z njo izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za izvršbo zavrnilo (prvi odstavek 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP). Z vprašanji, ali je stečajni upravitelj zastopnik stečajnega dolžnika v stečajnem postopku ali izven njega, oziroma ali ima položaj samostojnega procesnega subjekta z lastnimi procesnimi upravičenji, se zato Vrhovnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati.