Jedro

Razdružitev postopka po 3. odstavku 300. člena ZPP je eden od ukrepov, katerih cilj je smotrnost postopka, to je pospešitev postopka in zmanjšanje stroškov postopka, in je stvar formalnega procesnega vodstva, ki se nanaša na vodenje obravnave, ki je v rokah sodišča. Tak sklep lahko sodišče sprejme kadarkoli do konca glavne obravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo tožeče stranke zoper toženo stranko zavrglo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, kot se glasi: „Tožena stranka je dolžna nemudoma opustiti vsakršno nepooblaščeno prodajo, proizvodnjo ali kakršno koli drugačno uporabo po odločbi Urada RS za intelektualno lastnino št. 650-68/98-NŠ zaščitenega modela zaščitne rokavice št. 9850068, v bodoče pa se ji prepove vsakršna proizvodnja, distribucija, skladiščenje ali kakršna koli nepooblaščena uporaba ali poseganje vanj“.

Zoper sklep je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava (pritožbeni razlogi po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ob ustreznih navodilih za pravilno delo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno zavrglo tožbo zoper toženo stranko (prvotno drugo toženo stranko), o razdružitvi spora pa je odločilo s sklepom IV Pg 46/2003 z dne 13. 03. 2009. Drži pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje z razdružitvijo postopka na dvanajst postopkov, ki se vodijo posebej zoper posamezne tožene stranke, tožeči stranki odvzelo upravičenje, da z eno tožbo toži več oseb in s tem ravnalo v nasprotju z določili 1. točke 191. člena ZPP, vendar pa ji s tem ni odvzelo nobene procesne pravice. Citirano določilo določa, da je več oseb lahko toženih z isto tožbo, vendar pa sodišče lahko na podlagi 3. odstavka 300. člena ZPP odloči, da se ločeno obravnavajo posamezni zahtevki iz iste tožbe, če je te zahtevke mogoče ločeno obravnavati. Solidarni dolžniki niso enotna pravdna stranka, vsak od njih je kot sospornik v pravdi samostojna stranka (195. čl. ZPP) in je spor mogoče rešiti za vsakega sospornika različno. Tudi če bi se tožbene trditve o solidarnem dolžništvu tožencev izkazale za resnične, toženci zaradi tega še niso enotni sosporniki. Tožeča stranka je zatrjevala, da so toženci kršili njene pravice, ki jih ima kot imetnica zaščitenega modela zaščitne rokavice, tako da so proizvajali oziroma prodajali enake rokavice, kot so zaščitene z njenim modelom. Proti vsakemu izmed tožencev je glede na navedeno mogoče izdati različno odločbo in vsak od njih ima proti tožeči stranki možnost uveljavljati svoje ugovore. Sodišče pa ima možnost, da o zahtevku zoper posameznega toženca različno odloči, kljub temu da tožeča stranka zahteva solidarno obsodbo vseh tožencev. Toženci se torej ne štejejo za enotno pravdno stranko (196. člen ZPP). Zato je od presoje sodišča odvisno ali bo zadevo obravnavalo enotno ali pa bo zadevo razdružilo, kar je sodišče prve stopnje storilo v obravnavanem primeru. Razdružitev postopka po 3. odstavku 300. člena ZPP je eden od ukrepov, katerih cilj je smotrnost postopka, to je pospešitev postopka in zmanjšanje stroškov postopka in je stvar formalnega procesnega vodstva, ki se nanaša na vodenje obravnave, ki je v rokah sodišča. Tak sklep lahko sodišče sprejme kadarkoli do konca glavne obravnave. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje glede na naravo posameznih tožbenih zahtevkov presodilo, da je bolj smotrno postopek razdružiti glede posameznih toženih strank. S tem stališčem sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče soglaša, saj je glede na naravo zahtevkov zoper vsako toženo stranko potrebno posebej ugotavljati konkretne okoliščine kršitve zaščitenega modela posameznih toženih strank, enotno obravnavanje vseh kršitev skupaj pa bi gotovo pomenilo zavlačevanje in nastanek višjih stroškov postopka, zato je odločitev sodišča prve stopnje utemeljena. Zatrjevana kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo določila 3. odstavka 300. člena ZPP glede na navedeno ni podana.

Prav tako ni podana kršitev postopka v smislu 2. člena ZPP, ker je sodišče z izpodbijanim sklepom tožbo le delno zavrglo ter ni odločilo o zahtevani odškodnini, plačilo katere tožeča stranka zahteva solidarno od vseh tožencev, ki jih je navedla v tožbi. Pravilo vezanosti na zahtevek sodišču preprečuje, da bi odločilo o nečem drugem, kot je tožnik zahteval, ni pa ovire, da sodišče o tožbenem zahtevku odloči delno, če so izpolnjeni pogoji za odločitev o delu zahtevka (1. odstavek 314. člena ZPP). Glavno vodilo za izdajo delne odločbe je načelo ekonomičnosti postopka, sodišču pa je prepuščena presoja, ali za izdajo delne sodbe obstojijo razlogi.

Tožeča stranka je s tožbo zoper toženo stranko uveljavljala prepovedni zahtevek zaradi kršitve modela in nerazdelno plačilo odškodnine v višini 12.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Učinek sodbe zaradi kršitve pravice intelektualne lastnine v posledici prepovednega zahtevka veže le stranke pravdnega postopka. Imetnik pravice mora zato za vsakega kršitelja njegove pravice v tožbenem zahtevku konkretno in čim bolj natančno navesti kršitvena delovanja, ki so se dejansko zgodila ali ki jih je treba prepovedati, le v tem primeru je tožbeni zahtevek konkretno določen. Sodišče prve stopnje je tožečo stranko s sklepom, opr. št. IV Pg 46/200,3 z dne 13. 03. 2009 pozvalo, naj v roku 15 dni tožbo dopolni tako, da določno navede tožbeni zahtevek zoper posamezno toženo stranko, sicer bo sodišče postopalo po 5. odstavku 108. člena ZPP in tožbo zavrglo. Ker tožeča stranka navedenih pomanjkljivosti glede zahtevka, ki ga uveljavlja zoper toženo stranko ni odpravila, je tožbo glede prepovednega dela zahtevka zoper toženo stranko sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.

Ker je formalna pomanjkljivost tožbe preprečevala njeno vsebinsko obravnavanje, zatrjevana zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in zmotna uporaba materialnega prava v zvezi s kršitvijo varstva pravic tožeče stranke iz zaščitenega modela nista podani, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

O zahtevku za plačilo odškodnine pa bo sodišče prve stopnje moralo odločiti v nadaljevanju postopka.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče pa tudi ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).