Jedro

Toženka je z napačno opredelitvijo tožničine vloge (nova vloga namesto predlog za obnovo postopka) in posledično napačno obravnavo in odločanjem o tej kršila pravila postopka. To pa je vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za zdravje, št. 603-18/2016/6 z dne 30. 6. 2021, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar tožeča stranka zahteva več ali drugače, se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je z vlogo z dne 29. 1. 2016 na toženko naslovila zahtevo za priznanje specializacije iz ... na podlagi opravljenega dela (toženka je vlogo prejela 2. 2. 2016, iz upravnega spisa zadeve ni razvidno, ali je bila ta toženki poslana z navadno ali priporočeno pošto oz. je bila pri tej vložena osebno). Toženka je tožničino zahtevo s sklepom, št. 603-18/2016/2 z dne 21. 9. 2016, zavrgla. V obrazložitvi navedenega sklepa se je sklicevala na 31.a člen Pravilnika o specializacijah zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev (v nadaljevanju Pravilnik) ter zavzela stališče, da je glede na dne 3. 1. 2014 objavljeno Odredbo o programu specializacije iz ... (v nadaljevanju Odredba) rok za vložitev zahteve za priznanje te specializacije na podlagi opravljenega dela potekel dne 18. 1. 2016. Ker je tožnica zahtevo vložila po izteku navedenega roka, jo je toženka na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla.

2. Dne 20. 1. 2017 je tožnica na toženko naslovila vlogo "Ponovna obravnava vloge za priznanje specializacije iz ... na podlagi opravljenega dela" (toženka je vlogo prejela 23. 1. 2017, tudi v tem primeru iz upravnega spisa zadeve ni razvidno, na kakšen način je bila ta vložena). V vlogi tožnica prosi za "ponovno obravnavo vloge", ki jo je oddala dne 2. 2. 2016. Ob tem navaja, da je bilo dvema kandidatkama, ki sta svoji vlogi vložili v istem času kot tožnica in sta jima bili vlogi zavrnjeni z enako obrazložitvijo kot tožnici (zamujen rok za oddajo vlog), naknadno ugodeno in jima je bila specializacija priznana. Tožnica je navedla, da glede na to razume, da je bila tudi njena vloga vložena pravočasno, zato prosi za ponovno obravnavo.

3. Toženka je o tožničini vlogi odločila z izpodbijanim sklepom, s katerim je to zavrgla (1. točka izreka) ter ugotovila, da v postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka ugotavlja, da je bilo o tožničini vlogi že odločeno. Tožnica je namreč dne 29. 1. 2016 vložila zahtevo za priznanje specializacije (prejeto 2. 2. 2016), ki jo je toženka s sklepom z dne 21. 9. 2016 zaradi poteka roka za priznanje specializacije zavrgla. Ker je bilo v tej upravni zadevi tako že odločeno in se dejansko stanje ali pravna podlaga nista spremenila, je toženka tožničino vlogo z dne 23. 1. 2017 na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla.

4. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da je toženkino stališče o tem, da se je rok za vložitev zahteve za priznanje specializacije iztekel dne 18. 1. 2016, pravno zmotno, predstavlja neutemeljen in neobrazložen odstop od uveljavljene sodne in upravne prakse ter poseg v tožničin že pridobljen status (naziv). Določba 31.a člena Pravilnika se ne sme uporabljati retroaktivno, temveč lahko velja le za primere novih programov specializacij, ki se uveljavijo po dnevu uveljavitve navedene določbe Pravilnika. Za programe specializacije in priznavanje specializacij, za katere je posameznik pogoje izpolnil pred tem, pa je treba šteti, da rok za njihovo priznanje ni bil podan in da lahko posameznik zahtevo za priznanje poda kadarkoli. Odredba je pričela veljati pred spremembo Pravilnika, rok iz slednjega pa se na Odredbo tako ne more vezati. V skrajnem primeru bi bilo rok za priznanje specializacije treba šteti od uveljavitve 31.a člena Pravilnika dalje (čeprav bi tudi to pomenilo poseg v tožničine pridobljene pravice); v tem primeru se rok v času podaje tožničinih vlog še ni iztekel. 5. Z dopisom z dne 20. 1. 2017 je tožnica toženko pozvala, da obnovi postopek in tožnici na podlagi vloge, prejete 2. 2. 2016, prizna specializacijo na podlagi opravljenega dela oz. o priznanju te ponovno odloči. Na podlagi dopisa je bil postopek glede na izpodbijani sklep očitno obnovljen, vloga tožnice pa je bila ponovno zavržena, kar je nesprejemljivo in (zaradi priznavanja retroaktivnega učinka predpisa) v nasprotju z ustavnopravnimi načeli.

6. Toženka na podlagi vloge za priznanje specializacije na podlagi opravljenega dela tudi sicer izda zgolj deklaratorno odločbo, saj bi se s to zgolj ugotovilo oziroma potrdilo dejstvo, ki ga priznava že sam materialni predpis - 11. člen Odloka. Slednje pa ne more biti vezano na rok za uveljavljanje, zlasti ne na rok, ki bi učinkoval retroaktivno. Toženka je konkretni postopek izpeljala mimo postopkovnih pravil, sicer opravljeno specializacijo tožnice pa drugič zavrgla na podlagi dejstva, da postopka ni obnovila v okviru prvotne vloge, pač pa je tožničino vlogo (z dne 20. 1. 2017 - opomba sodišča) obravnavala kot novo vlogo. Slednjo je ponovno zavrgla na podlagi nepomembnih procesnih predpostavk, ki jih v primeru, kot je tožničin, niti ne bi smelo biti.

7. Tožnica primarno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Podredno predlaga, da sodišče meritorno odloči, da se tožnici podeli naziv specialistke ... na podlagi opravljenega dela. V obeh primerih zahteva povrnitev stroškov postopka.

8. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnice, da je njeno novo vlogo z dne 23. 1. 2017 ponovno štela za prepozno in jo kot tako zavrgla. Toženka vloge ni vsebinsko obravnavala, saj je po njenem preizkusu ugotovila, da je bilo o njej že odločeno. Vlogo je zato zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Toženka ne glede na navedeno v nadaljevanju pojasnjuje postopek priznavanja specializacije na podlagi opravljenega dela. Prereka navedbe tožnice, da se 31.a člen Pravilnika lahko uporabi le za primere novih specializacij, saj je bila ravno s spremembo Pravilnika dodana možnost priznavanja specializacije na podlagi dela, pred to spremembo pravne podlage za to ni bilo. Prav tako ne drži tolmačenje tožnice, da ji je specializacija priznana že na podlagi 11. člena Odredbe in je odločba o priznavanju specializacije le deklaratorna. Hkrati z Odredbo je treba namreč upoštevati tudi 31.a člen Pravilnika, saj je Odredba predpis, ki je bil pripravljen na podlagi Pravilnika in je temu podrejen. Tožnica sicer ob vložitvi svojih vlog ni izpolnjevala niti vsebinskega pogoja za priznanje specializacije na podlagi dela, saj ni imela zahtevanih delovnih izkušenj po strokovnem izpitu. Toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

**K I. točki izreka:**

9. Tožba je utemeljena.

10. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka zavrgla tožničino vlogo z dne 20. 1. 2017 (prejeto dne 23. 1. 2017).

11. Tožnica v tožbi med drugim uveljavlja, da je njena vloga z dne 20. 1. 2017 predstavljala predlog za obnovo postopka odločanja o njeni vlogi z dne 29. 1. 2016 (ki jo je toženka prejela 2. 2. 2016), toženka pa je vlogo z dne 20. 1. 2017 obravnavala kot novo vlogo (zahtevo) za priznanje specializacije.

12. Sodišče sodi, da iz vsebine tožničine vloge z dne 20. 1. 2017 jasno in nedvoumno izhaja, da ta ne predstavlja nove zahteve za priznanje specializacije, pač pa zahtevo za obnovo upravnega postopka, ki se je začel na podlagi tožničine vloge z dne 29. 1. 2016 (ki jo je toženka prejela 2. 2. 2016) in zaključil s toženkino izdajo sklepa, št. 603-18/2016/2 z dne 21. 9. 2016, o zavrženju te vloge. V vlogi z dne 20. 1. 2017 tožnica namreč jasno navaja, da zahteva ponovno obravnavo vloge, ki jo je vložila dne 2. 2. 2016, kar po vsebini predstavlja toženki podan predlog za obnovo postopka po 266. členu ZUP. Ob tem pa tožnica navaja tudi nova dejstva, ki po njenem prepričanju utemeljujejo obnovo (obnovitveni razlog po 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP), in sicer se sklicuje na drugačno prakso toženke pri odločanju o zahtevah za priznanje specializacije na podlagi opravljenega dela v drugih primerih, ki so bili pred toženko obravnavani v istem času kot tožničina zahteva.

13. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da toženka tožničine vloge ni obravnavala kot predlog za obnovo postopka, pač pa je napačno štela, da je tožnica podala novo zahtevo za priznanje specializacije, na podlagi ugotovitve, da je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno, dejansko stanje ali pravna podlaga pa se nista spremenila, pa je to na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla.

14. Toženka je z predstavljenim ravnanjem (napačno opredelitvijo tožničine vloge in posledično napačno obravnavo in odločanjem o tej) kršila pravila postopka (267. in nasl. členi ZUP), to pa je vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

15. Sodišče je iz predstavljenih razlogov tožbi ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženki, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

16. Ker je že ugotovitev o kršitvi pravil postopka narekovala odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek toženki, se sodišče do ostalih tožbenih očitkov ni opredeljevalo.

17. Čeprav navedeno ni v ničemer vplivalo na odločitev v zadevi, sodišče zaključno pripominja, da iz listin v upravnem spisu zadeve (kot so bile v tej sodbi že predstavljene) izhaja, da je toženka tožničino vlogo z dne 20. 1. 2017 prejela dne 23. 1. 2017, o njej pa je odločila šele 30. 6. 2021, to je več kot štiri leta po njenem prejemu. Takšno ravnanje upravnega organa je v neskladju z 222. členom ZUP, z vidika pravic strank v upravnem postopku pa povsem nesprejemljivo. Tudi ob upoštevanju navedenega sodišče posebej opozarja, da mora v skladu s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 toženka v ponovljenem postopku nov upravni akt izdati v 30 dneh od dneva prejema te sodbe.

18. Sodišče v predmetni zadevi glavne obravnave ni opravilo, in sicer v skladu z prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V zadevi je bilo namreč že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

19. Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZUS-1 v zadevi odločilo po sodniku posamezniku.

**K II. točki izreka:**

20. Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora.

21. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

22. Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnica pa je bila v postopku zastopana po pooblaščencu - odvetniku, se ji v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečano za 22% DDV (tožničin pooblaščenec je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnice je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage ni najti.

23. Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa ji gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika).