Jedro

Tožnica trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ki so posledica njene prizadetosti na telesnem področju. Kot trajna posledica škodnega dogodka je tožnici ostala otrplost brade in leve strani obraza, izguba petega spodnjega zoba na levi strani, omejeno odpiranje ust, omejena gibljivost vratu, oslabljena moč leve goleni in zatekanje te goleni. Njene življenjske aktivnosti so zmanjšane za 26 %, podana pa je tudi invalidnost I. kategorije, vendar pa ne le zaradi posledic nezgode, ampak tudi zaradi težav, ki jih ni mogoče pripisati posledicam nezgode. Ob upoštevanju navedenih okoliščin in dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo leta 1986, ko je bila tožnica stara 35 let, bo po presoji revizijskega sodišča znesek 1.500.000 SIT tožeči stranki omogočil, da si z njim pridobi določeno zadovoljstvo v življenju, s katerim si bo, kolikor je to mogoče, ublažila duševne bolečine, ki jih trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenita, da se izrek prvostopne sodbe glasi : "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 724.592,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.9.1993 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 98.369,00 SIT, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne." V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 1.525.408 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.9.1993 dalje do plačila, ter ji povrniti 98.369 SIT stroškov postopka. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino znižalo na 224.592 SIT. V preostalem delu je odškodninski zahtevek, stroškovnega pa v celoti, zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej izrecno uveljavljala le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. S trditvijo, da poškodbe vendarle niso bile take narave, da bi bila lahko tožnica glede uspeha zdravljenja v negotovosti kar 14 mesecev, je pritožbeno sodišče poseglo v strokovno vprašanje in na podlagi te trditve, ki nima opore v izvedeniškem mnenju, odškodnino neutemeljeno znižalo. Okoliščino, da je zdravljenje trajalo skoraj pet let, je premalo upoštevalo. Zaradi posledic poškodbe je bila tožnica tudi invalidsko upokojena. Znižanje odškodnine v sodišču predloženih listinah in izvedeniškem mnenju nima prav nobene opore. Reviziji naj se zato ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da se pritožba tožene stranke v celoti zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Po mnenju revizijskega sodišča je materialno pravo zmotno uporabljeno le pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Za to obliko škode, ki zajema tožničino duševno trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka, znaša, ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje in kriterijev iz 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR -, po presoji revizijskega sodišča pravična denarna odškodnina 1.500.000 SIT, tedaj toliko, kot je tožeči stranki iz tega naslova prisodilo sodišče prve stopnje. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo tudi ne more izpodbiti (3. odstavek 385.člena ZPP), izhaja, da trpi tožnica duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ki so posledica njene prizadetosti na telesnem področju. Kot trajna posledica škodnega dogodka je tožnici ostala otrplost brade in leve strani obraza, izguba petega spodnjega zoba na levi strani, omejeno odpiranje ust, omejena gibljivost vratu, oslabljena moč leve goleni in zatekanje te goleni. Njene življenjske aktivnosti so zmanjšane za 26 %, podana pa je tudi invalidnost I. kategorije, vendar pa ne le zaradi posledic nezgode, ampak tudi zaradi težav, ki jih ni mogoče pripisati posledicam nezgode. Ob upoštevanju navedenih okoliščin in dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo leta 1986, ko je bila tožnica stara 35 let, bo po presoji revizijskega sodišča znesek 1.500.000 SIT tožeči stranki omogočil, da si z njim pridobi določeno zadovoljstvo v življenju, s katerim si bo, kolikor je to mogoče, ublažila duševne bolečine, ki jih trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

V ostalem pa je odločitev drugostopnega sodišča materialnopravno pravilna. Na obravnavi dne 16.9.1993 uveljavljeno zahtevo za plačilo odškodnine za "psihične bolečine in strah v znesku 1.000.000 SIT" je pritožbeno sodišče materialnopravno pravilno obravnavalo kot zahtevo za plačilo odškodnine iz naslova prestanega strahu (primarnega in sekundarnega) in ob upoštevanju intenzivnosti prestanega strahu in časa njegovega trajanja tožeči stranki materialnopravno pravilno prisodilo denarno zadoščenje v znesku 200.000 SIT. Hud primarni strah, ki ga je tožnica utrpela med škodnim dogodkom, se je namreč že v nekaj urah pomiril, hud sekundarni strah pa se je pojavil le ob naravnanju in utrditvi spodnje čeljusti. Zaskrbljenost zaradi izida zdravljenja je bila pri tožnici res prisotna do zaključka zdravljenja (nekaj več kot leto dni), vendar pa po mnenju revizijskega sodišča tudi to dejstvo ne narekuje prisoje višjega denarnega zadoščenja iz tega naslova.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke delno ugodilo.

Tožeča stranka, ki je z revizijo delno uspela, povrnitve stroškov revizijskega postopka ni zahtevala. Zato je izrek o povrnitvi teh stroškov odpadel. Ker se proti zavrnilnemu delu prvostopne sodbe ni pritožila, na pritožbo tožene stranke pa ni odgovorila, stroškov v pritožbenem postopku ni imela. Glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje pa je revizijsko sodišče odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 98.408 SIT (tedaj toliko, kot ji je bilo prisojeno s sodbo sodišča prve stopnje). Pri taki stroškovni odločitvi revizijsko sodišče ni upoštevalo le tožničinega uspeha po višini (ta je nižji od 50 %), ampak tudi dejstvo, da so pravdni stroški nastali tudi zaradi ugovorov tožene stranke glede podlage tožbenega zahtevka, ki pa so se vsi pokazali za neutemeljene.