Jedro

Ko je sodišče prve stopnje le iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja izpustilo znak kaznivega dejanja iz četrtega odstavka 299. člena KZ-1 (maščevanje uradni osebi) in sicer: "uradni osebi, ki opravlja naloge policije, maščeval zaradi dejanj, ki jih je opravila sama ali druga uradna oseba v okviru svojih pravic, tako, da je ogrožena osebna varnost uradne osebe in varnost njenih bližnjih sorodnikov" in ob nespremenjenem opisu konkretnega opisa kaznivega dejanja (v katerem je bila sicer opisana vloga konkretne osebe – policista kot uradne osebe, vsebina opravljanja nalog policije, maščevanje zaradi predhodno opravljenih nalog s strani drugih policistov zoper obtoženca – v konkretno navedenih kazenskih zadevah, navedba, da je obtoženi za te postopke krivil konkretnega policista, da je temu in drugim policistom resno grozil (navedena vsebina groženj v opisu dejanja), da je izrečene grožnje v preteklosti tudi že uresničil, da je konkretnemu in ostalim policistom znana nasilnost obtoženca) je zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ko je ob takšnem (nespremenjenem konkretnem opisu kaznivega dejanja), dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge policije, po tretjem in prvem odstavku 300. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba glede dejanja pod točko I izreka spremeni tako, da se navedeno kaznivo dejanje opredeli kot kaznivo dejanje maščevanja uradni osebi po četrtem in prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika – 1 in se obtožencu po določbi četrtega odstavka 299. člena Kazenskega zakonika – 1 za to kaznivo dejanje določi kazen 2 (dve) leti zapora, nakar se obtožencu, ob nespremenjeni določeni kazni enega leta zapora za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 iz II. točke izreka izpodbijane sodbe, po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika – 1 izreče enotna kazen 2 (dve) leti in 10 (deset) mesecev zapora.

Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se po prvem odstavku 98. člena v zvezi z četrtim odstavkom 96. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge policije po tretjem in prvem odstavku 300. člena Kazenskega zakonika – 1 (KZ-1) (točka I izreka), za katero mu je določilo kazen dve leti zapora in za kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 (točka II izreka), za katero mu je določilo kazen eno leto zapora, nato pa mu, ob uporabi določb o steku, izreklo enotno kazen dve leti in deset mesecev zapora. V tako izrečeno kazen mu je vštelo v pridržanju in priporu prebit čas od 4. 9. 2018 in od 9. 11. 2018 dalje. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), o stroških postavljenega zagovornika je odločilo, da ti bremenijo proračun.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila: - obtoženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve enakega varstva pravic, kršitve pravic do pritožbe, kršitve pravice do obrambe, kršitve pravice do poštenega sojenja in kršitve iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) ter predlagal ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da višje sodišče obtoženca oprosti dejanj po obtožbi oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje; - okrožna državna tožilka zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, s predlogom, da višje sodišče pritožbi tožilstva ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Utemeljena je le pritožba okrožne državne tožilke.

**K pritožbi obtoženčevega zagovornika:**

4. Obtoženčev zagovornik navaja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na način, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in sicer o tem, zakaj sodišče ni sledilo zagovoru obtoženca, ki je zanikal očitke iz obtožbe. Takšno zatrjevanje utemeljuje s sklicevanjem na 1. točko obrazložitve sodbe, ko je sodišče navedlo, da se je pritožnik branil z molkom, v točki 32 in 43 pa je navajalo vsebino zagovora, ki ga je pritožnik podal na naroku 15. 5. 2019. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 30. 9. 2019 pa tudi izhaja, da je pritožnik podal zagovor.

Zatrjevana kršitev po oceni višjega sodišča ni podana. V točkah 1, 32 in 43 izpodbijane sodbe je le povzetek obtoženčevih zatrjevanj na posameznih glavnih obravnavah, pojasnjevanja zakaj zagovora ne more podati in ko bi kot zagovor bilo moč šteti le navajanja obtoženca na izrecno vprašanje zagovornika na glavni obravnavi 30. 9. 2019, da nikoli ni govoril, da bo uničil družine, otroke policistov, prav tako ne, da bi kaj takega govoril sestri. Da temu delu obtoženčevih navedb, ne glede na to, če so poimenovane kot zagovor ali le navedbe obtoženca, sodišče ni sledilo, pa je očitno glede na zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtožbene očitke po izvedenem dokaznem postopku štelo za dokazane in je ob tako sprejeti dokazni oceni jasno, da obtoženčevemu zagovoru, kolikor ga je sploh moč šteti za zagovor oz. da njegovim navedbam, zakaj zagovora niti ni mogel podati, ni sledilo.

5. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje pritožnika o zagrešeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka – da je podano nasprotje med odločilnimi dejstvi, ker je sodišče štelo, da je izvedensko mnenje izvedenca D. M. nestrokovno in nepravilno, zaradi česar je imenovalo drugega izvedenca psihiatrične stroke, sodbo pa je kljub temu oprlo na izvedensko mnenje izvedenca D. T. Višje sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da je bilo izvedensko mnenje psihiatrične stroke izvedencu D. M. odrejeno z odredbo z dne 30. 11. 2018 (list. št. 148 – 148 spisa), izvedencu D. T. pa z odredbo z dne 20. 3. 2019 (list. št. 261 – 262), pri čemer obseg odrejenega izvedenstva ni bil enak pri obeh izvedencih, saj je bilo izvedencu D. T. izrecno naloženo, razen nalog, ki so bile pred tem zaupane že izvedencu D. M., tudi ugotavljanje obtoženčeve sposobnosti udeležbe na glavni obravnavi in sodelovanja na le-tej. Na nobenem mestu ni razbrati, da se je sodišče za postavitev novega izvedenca odločilo zaradi ocene, da izvid izvedenca D. M. ni bil strokoven in pravilen, kot to zatrjuje pritožnik, drži pa, da bi prvostopenjsko sodišče pomisleke obrambe v zvezi z izdelanim mnenjem izvedenca D. M., upoštevaje določbo 258. člena ZKP, lahko najprej odpravilo z zaslišanjem izvedenca in šele nato odločalo o postavitvi novega izvedenca, tako pa se je očitno zaradi ekonomičnosti postopka odločilo takoj postaviti novega izvedenca, v odnosu s katerim se je tudi obtoženec izkazal za bolj kooperativnega. Kolikor se je prvostopenjsko sodišče pri povzemanju zaključkov izvedenskega mnenja in izpovedbe izvedenca D. M. na glavni obravnavi nanj sklicevalo v razlogih sodbe, pa velja ugotoviti, da takemu „opiranju“ na mnenje ni moč odrekati nikakršne nezakonitosti, saj je tudi izvedenec D. T. prišel do vsebinsko popolnoma enakih zaključkov, kot jih je podajal že izvedenec D. M. 6. V zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenca D. M. obtoženčev zagovornik prav tako zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka in sicer, da je podano nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin in med sami listinami, pri tem pa opozarja na zaključke prvostopenjskega sodišča v točki 16 izpodbijane sodbe in zaključke v izvedenskem mnenju, da bi psihiatrični in kliničnopsihološki pregled obtoženca (list. št. 246 spisa) pomembno pomagala pri oceni obtoženčevih umskih sposobnosti in njegovih osebnostnih lastnostih.

Višje sodišče na te navedbe odgovarja, da je v točki 16 prvostopenjsko sodišče povzelo zaključke izvedenca, da tudi v primeru, če bi bil klinično psihološki pregled obtoženca opravljen, navedeno ne bi spremenilo njegove ocene ali mnenja v delu, ko je ugotovil sposobnost obtoženčeve presoje in obvladovanja v kritičnem času. Izvedenec D. M. je tudi na zaslišanju na glavni obravnavi 17. 5. 2019 svoje stališče v zvezi z neopravo psihiatričnega in kliničnopsihološkega pregleda obtoženca dodatno pojasnil z navedbo, da bi oba pregleda omogočala večjo verodostojnost in odgovor na vprašanje o intelektualnih sposobnostih in njegovih splošnih osebnostnih lastnostih. V takšnih zaključkih izvedenca in glede na povzemanje teh zaključkov s strani sodišča v razlogih sodbe, višje sodišče ne prepoznava zatrjevane kršitve.

7. Le na ravni posplošenih zatrjevanj pa je tudi navajanje pritožnika o kršitvi določbe 6. člena EKČP, saj ni v skladu s pravico do poštenega sojenja, če sodišče sodbo opre na izvedensko mnenje, ki v bistvenih okoliščinah ni pravilno in je izdelano v nasprotju s pravili stroke. Ker so se tovrstna zatrjevanja pritožnika izkazala za neutemeljena, po ugotovitvah višjega sodišča v točkah 5 - 6, ne more uspeti niti z zatrjevanjem kršitev konvencijskih določb o poštenem sojenju, saj je obtoženec prav s svojim ravnanjem in po svoji volji povzročil, da izvedensko mnenje izvedenca D. M. ni temeljilo tudi na obtoženčevem psihiatričnem in psihološkem pregledu, kljub temu pa se je izkazalo za potrjeno tudi z zaključki drugega izvedenca, ki je navedena pregleda sicer opravil. 8. Nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin (izvedenskega mnenja izvedenca D. T.) v točki 19 izpodbijane sodbe in med samimi listinami, obtoženčev zagovornik uveljavlja z navedbami, da izvedenec D. T. prav tako ni pregledal vse zdravstvene dokumentacije, kot je navedlo sodišče v točki 19 izpodbijane sodbe, ker med povzemanjem le-te ni navedena vsebina izvida z dne 7. 9. 2019, ki ga je izdelala klinična psihologinja A. J. o tem, da je pri obtožencu podana vsebinska motnja mišljenja.

Višje sodišče ugotavlja, da iz točke 20 izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da se je izvedenec D. T. seznanil tudi z medicinsko dokumentacijo, ki se nanaša na obtoženca za čas njegove hospitalizacije v Psihiatrični kliniki od 4. 9. do 20. 9. 2018, saj se je tudi do izvida z dne 7. 3. 2018, ko je bil obtoženec psihološko testiran, vsebinsko opredeljeval. Zato okoliščina, da v pisnem mnenju vsebine izvida z dne 7. 9. 2018 ni izrecno povzemal ter sklicevanje prvostopenjskega sodišča v točki 19, da je izvedenec pregledal vso zdravstveno dokumentacijo obtoženca, ne more predstavljati zatrjevanega nasprotja in s tem tudi ne uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Še posebej tudi ne ob ugotovitvi, da je izvedenec ob zaslišanju na glavni obravnavi 12. 6. 2019, tudi v zvezi z dokumentacijo iz tega obdobja in izvidom, izrecno izpovedoval in odgovarjal na vprašanja strank, pri čemer zatrjevanja pritožnika, da se je izvedenec z navedenim izvidom seznanil šele na glavni obravnavi, ne more imeti odločilnega pomena, ob dejstvu, da se je izvedenec do le-tega ob ustnem zaslišanju na več mestih in izrecno opredelil. Zaradi teh ugotovitev se prvostopenjskemu sodišču utemeljeno ni porajal dvom o pravilnosti izdelanega mnenja ter so bili tudi zaključki izvedenca D. T. pa so v bistvenem tudi skladni in potrjujejo ugotovitve izvedenca D. M., zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko v navedenih mnenjih ni zaznalo pomanjkljivosti že izdelanih mnenj in zato tudi upravičeno ni prepoznalo potrebe po postavitvi novega izvedena psihiatrične stroke, za kar se je, zgolj s sklicevanjem na navedene pomanjkljivosti predhodno izdelanih mnenj, ki pa niso imele bistvenega vpliva na pravilnost le-teh, skliceval zagovornik. Zato ni podana niti bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj je bilo dejansko stanje v zvezi z ugotavljanjem obtoženčeve prištevnosti in krivde, kljub zavrnitvi postavitve novega izvedenca ugotovljeno pravilno in popolno.

9. Pritožnik graja tudi zaključke izvedenke psihološke stroke A. S. Ker se je izvedenka opredeljevala do prištevnosti obtoženca in sposobnosti slednjega sodelovati na glavni obravnavi, v tem prepoznava prekoračitev naloge, ki ji jo je sodišče zaupalo, prav tako da je podajala zaključke s področja nevrologije, zato je podan dvom v njeno strokovnost in pravilnost izdelanega mnenja, toliko bolj, ker se v mnenju tudi ni opredelila do izvida klinične psihologinje A. J. Na te navedbe višje sodišče odgovarja, da je prvostopenjsko sodišče v točki 25 zavzelo jasno in pravilno stališče do navedb izvedenke A. S. glede okoliščin, o katerih se je izjasnjevala in ki sicer niso bile predmet odrejenega izvedenstva, pravilno pa je v zvezi s tem zaključilo, da podajanje zaključkov tudi o tem, za kar ni bila zaprošena, sicer ne vpliva na verodostojnost podanega mnenja o okoliščinah, zaradi katerih je bila pravzaprav postavljena.

10. Višje sodišče zavrača kot neutemeljene tudi navedbe pritožnika, da se sodna izvedenka v pisnem mnenju ni opredelila do izvida klinične psihologinje A. J., čeprav iz mnenja izhaja, da se je z vsebino izvida seznanila.

Višje sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da iz pisnega izvedenskega mnenja na list. št. 511 do 527 spisa izhaja, da je izvedenka med zdravstveno dokumentacijo na list. št. 515 navedla tudi rezultat in ugotovitve klinično-psihološkega pregleda obtoženca v času od 4. 9. do 20. 9. 2018. Mnenje (list. št. 524 in dalje) je bilo podano na podlagi uporabljenih diagnostičnih postopkov, opazovanja obtoženčevega vedenja med pregledom ter upoštevaje spisovno dokumentacijo, v le-tem je podala odgovore na posamezna vprašanja sodišča, kar tudi višje sodišče prepričuje v to, da tudi vsebina izvida A. J. z dne 7. 9. 2018 izvedenki ni ostala neznana in je, čeprav se do tega izvida izrecno in posamično ni opredeljevala, rezultiralo v izvedenkinem mnenju o vprašanjih, na katere je podala odgovore. Razen tega pa je obramba tudi ob zaslišanju navedene izvedenke na glavni obravnavi 30. 9. 2019 imela vse možnosti, da posamezne pomisleke z zaslišanjem izvedenke odpravi in kar je v izdatnem obsegu tudi dejansko storila. Zato pritožnikovo zatrjevanje, da so prav vsi izvedenci v tem postopku zatajili na celotni črti, ne more imeti upoštevne teže, pač pa je le izraz nezadovoljstva z njihovimi zaključki in mnenji, ki jim je sodišče sledilo in ki so za obtoženca pač bolj kot ne obremenilne narave.

11. Odreditev izvedenstva komisiji za fakultetna izvedenska mnenja je zato prvostopenjsko sodišče upravičeno zavrnilo kot neutemeljeno iz razlogov navedenih v točki 47 izpodbijane sodbe, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje. Ker z zavrnitvijo tega dokaznega predloga ni bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe, prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj je bil zaključek o obtoženčevi prištevnosti v času storitve kaznivih dejanj in o njegovih osebnostnih lastnostih zanesljivo ugotovljen s skladnimi zaključki izvedencev psihiatrične stroke in izvedenke A. S. o obtoženčevih osebnostnih lastnostih, pa tudi vplivi le-teh na obtoženčevo takratno in bodoče pričakovano vedenje.

12. Po oceni višjega sodišča tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP na način, da je izrek sodbe nejasen in sam s seboj v nasprotju, ker je v opisu dejanja v izreku v zvezi s kaznivim dejanjem, ki naj bi bilo storjeno 4. 9. 2018 najprej navedeno, kaj naj bi bilo ob 16.16 uri, nato pa, kaj naj bi sledilo ob 16.11. uri. V navedenem gre po oceni višjega sodišča le za napačen redosled zapisanih označb časa, zaradi tega izrek in opis dejanja v nobenem pogledu ni nejasen ali celo sam s seboj v nasprotju. Že določena časovna opredelitev ravnanj obtoženca sama po sebi izkazuje dovoljšnjo jasnost izreka.

13. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitev obtoženčevih ustavnih pravic iz 29. člena Ustave in 22. člena Ustave ter kršitev konvencijskih določb iz 6. člena EKČP pritožnik uveljavlja z navedbami, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je posameznim predlogom obrambe le delno ugodilo (le branje sodb sodišča prve in druge stopnje v zadevi Okrajnega sodišča v Črnomlju K 192/96); da v razlogih sodbe ni navedlo, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe za pribavo spisa glede vloma v zlatarno in pribavo opisa del in nalog za policista B. B. in C. C. za dne 4. 9. 2018; sodišče pa, da o zgoraj navedenih predlaganih dokazih sploh ni odločilo, kar nakazuje, da se s podanimi dokaznimi predlogi sploh ni seznanilo.

14. Glede na vsebino pritožbenih navedb, razloge izpodbijane sodbe ter spisovno gradivo, višje sodišče glede pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje le delno ugodilo predlogu obrambe za pribavo spisa Okrajnega sodišča v Črnomlju K 192/96 in da ni pojasnilo, zakaj je prebralo le sodni odločbi, ugotavlja, da je tudi dokazni predlog obrambe za pribavo navedenega spisa na glavni obravnavi 21. 8. 2019 bil podan le v smeri pribave celotnega spisa navedene opravilne številke, kar je sodišče tudi storilo, na glavni obravnavi 30. 9. 2019 pa iz navedenega spisa tudi prebralo sodni odločbi, kot navaja sam zagovornik, spis pa zagovorniku tudi predložilo v pregled. Iz zapisnika o glavni obravnavi tako ne izhaja, da bi zagovornik podal kakršenkoli drugačen predlog za branje listin iz navedenega spisa ali zgolj na branje sodb imel kakšne pripombe in zahteve. Zato višje sodišče ocenjuje njegova pritožbena zatrjevanja za neutemeljena.

15. Glede navedb pritožnika, da sodišče prve stopnje sploh ni pribavilo spisa v zvezi z vlomom v zlatarno, pri čemer je obtoženec navajal, da naj bi bilo navedeno v letu 1997, kot tudi ne opisa del in nalog za policista B. B. in C. C. z dne 4. 9. 2018, prav tako pa ni navedlo, zakaj takemu dokaznemu predlogu ni bilo ugodeno, sicer pa, da o zgoraj navedenih dokaznih predlogih sploh ni odločilo, višje sodišče ugotavlja, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 30. 9. 2019 izhaja, da je sodišče o navedenih dokaznih predlogih odločilo in svojo odločitev tudi utemeljilo z razlogi, ki so navedeni v četrtem odstavku na list. št. 589 spisa.

V zvezi s pribavo spisa je navedlo, da gre za zadevo izpred leta 2000 in da je iz kazenske evidence razvidno, da je bil obtoženi tudi kasneje še večkrat kaznovan, tudi zaradi kaznivih dejanj, v katerih so bili oškodovanci policisti, sicer podane dokazne predloge pa je zavrnilo z utemeljitvijo, da je dejansko stanje po oceni sodišča razjasnjeno v zadostni meri, pri čemer ne gre prezreti tudi tega, da so bile listine o dnevnem razporedu dela (policistov B. B. in C. C. z dne 4. 9. 2018) tudi prebrane. Glede na zapis zadolžitev teh policistov navedenega dne in njihove izpovedbe o slišanih grožnjah obtoženca, izrečenih po telefonu, pa se je sodišče prve stopnje opredelilo z dokazno presojo izpovedb le-teh. Tako se izkaže, da iz razlogov izpodbijane sodbe v delu, ko je sodišče obrazlagalo zavrnitev dokaznih predlogov in to obrazložilo na strani 25, dejansko ne izhajajo tudi razlogi zavrnitve dokaznih predlogov, ki jih pritožnik izpostavlja v pritožbi (opis del in nalog kritičnega dne za policista B. B. in C. C. ter pribava spisa v zvezi z vlomom v zlatarno), vendar kljub temu višje sodišče ugotavlja, da navedeno ne predstavlja izostanka razlogov o odločilnih dejstvih, saj je bilo o teh dokaznih predlogih dejansko odločeno, stranke so bile z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov seznanjene in z razlogi za tako odločitev seznanjene, zato v navedenem ni moč prepoznati niti kršitev pravic obrambe, ki bi kakorkoli mogla vplivati na zakonitost sodbe. Neobstoj teh kršitev pa pomeni tudi izključitev navedenih ustavnih in konvencijskih določb, kot jih je le zatrjeval obtoženčev zagovornik.

16. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja je obtoženčev zagovornik zatrjeval z navedbami, da je sodišče zmotno ugotovilo, da naj bi pritožnik razen policistu D. D., grozil tudi drugim policistom, saj naj bi bile obtoženčeve grožnje usmerjene na otroke policistov v smislu, da bo obiskal vrtce in šole, kjer so njihovi otroci. V podkrepitev takih navedb se sklicuje na izpovedbi prič policistov C. C. in E. E. 17. Višje sodišče takim navedbam pritožnika ne sledi, ker iz izpovedbe priče E. E. ne izhaja le to, kar navaja pritožnik, pač pa tudi (list. št 127 spisa), da se čuti ogroženega kot policist Policijske postaje, iz izpovedbe C. C. pa izhaja, da je dejansko izpovedoval o grožnjah, ki so se nanašale na otroke policistov, ni pa se spomnil, če so bila omenjena tudi posamezna imena policistov. O napovedanem obračunavanju obtoženca s policisti je izpovedoval tudi E. E., F. F. in G. G. V povezavi z grožnjami, usmerjenimi zoper otroke policistov, pa so razen navedenih prič izpovedovale tudi priče B. B. in H. H. Iz izpovedb navedenih prič izhaja tudi, da jim je bilo znano prejšnje življenje obtoženca, njegov odnos do izražanja nasilja napram policistom, zato tudi dejstvo, da pri hišni preiskavi pri obtožencu ni bilo najdeno orožje ali drugi predmeti, s katerimi bi pritožnik grožnje o ubijanju lahko uresničil, nimajo bistvenega pomena. Enako tudi ne dejstvo, da nihče od policistov ni zahteval varovanja, ker je iz izpovedb posameznih policistov razvidno, da so se obtožcncu bodisi izogibali, bodisi računali na to, da bo pri obtožencu prevladal „zdrav razum“, bodisi, da so bili seznanjeni s tem, da je obtoženec iz svojega življenjskega okolja odstranjen.

Ker se navedbe pritožnika, da naj bi bila obtoženčeva grožnja usmerjena le na otroke policistov, ne pa na same policiste, niso izkazale za točne, zagovorniku tudi ni moč pritrditi, da zaradi tega niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja po 300. členu KZ-1, kar je utemeljeval s sklicevanjem na to, da je na izvršitev tega kaznivega dejanja vezan status uradne osebe, ki ga otroci policistov nimajo, zato iz razloga, kot ga uveljavlja pritožnik, ni podana kršitev kazenskega zakona.

18. Po oceni pritožnika obsodilna sodba temelji izključno na personalnih dokazih (izjavah policistov), niso pa bili pridobljeni posnetki klicev na PP, kar obramba ocenjuje za neverjetno, prav tako niso bili zavarovani posnetki video nadzornih kamer obtoženčevega domnevnega upiranja in razgrajanja na PP, kar po njegovo predstavlja ključni dokaz. Razen tega opozarja tudi da nihče od policistov, kljub domnevno izrečenim grožnjam obtoženca, ni zahteval varovanja zase oziroma za varnost svojih družin. Priča I. I. – upokojeni policist je celo izrecno navajal, da se v ničemer ni počutil ogroženega, nihče od policistov, ki so omenjali obtoženčeve grožnje v telefonskih klicih, pa ni znal pojasniti, kdo od policistov je bil takrat še navzoč.

19. Višje sodišče odgovarja, da je izostanek zvočnih posnetkov klicev na PP objektivno ugotovljeno dejstvo, o katerem se je sodišče tekom postopka prepričalo s poizvedbami in je to bilo znano tudi obrambi, do navedenega pa se je prvostopenjsko sodišče jasno opredelilo z razlogi v točki 48 sodbe. Razlogi, da varovanje posameznih policistov oziroma njihovih družinskih članov dejansko ni bilo izvajano, izhajajo iz izpovedb posameznih policistov, vendar dejstvo, da takega varovanja niso uveljavljali ne more pomeniti, da grožnje take vsebine, kot so izpovedovali, niso bile izrečene. Tudi dejstvo, da posamezne priče niso znale poimensko našteti vseh navzočih v času posameznih klicev obtoženca, v ničemer ne zmanjšuje pomena verodostojnosti njihovih izpovedb o vsebini slišanega, saj je že po naravi stvari to okoliščina, ki vzbudi bistveno več pozornosti kot navzočnost tega ali onega policista v prostoru v času prav določenega telefonskega klica. Ugotovitev obtoženčevega zagovornika, da dokazni postopek ni pokazal, da bi tudi policist H. H. in policistka J. J. slišala preko zvočnika obtoženčeve grožnje, je točna, saj okoliščina, da sta bili formirani patrulji C. C. in H. H. ter B. B. in J. J., v ničemer ne izpodbija navedb policistov B. B. in C. C., da sta sama na policijski postaji preko zvočnika slišala obtoženčeve grožnje, saj je očitno, da ob takih izpovedbah H. H. in J. J., slednja v prostoru, kjer so bili klici dani na zvočnik, pač nista bila navzoča. Zaradi navedenih zatrjevanj pritožnika, po oceni višjega sodišča dejansko stanje ni bilo zmotno ali nepopolno ugotovljeno.

20. V zvezi s kaznivim dejanjem nasilništva iz II. točke izreka izpodbijane sodbe obtoženčev zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker po njegovi oceni iz izreka in razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, na kakšen način naj bi se oškodovanka pritožniku „uklanjala“ pri domnevnem izvajanju nasilja, prav tako tudi ne izhaja, zakaj se oškodovanka ni mogla ali ni znala izogniti izvajanju nasilja s strani pritožnika.

21. Višje sodišče tudi te navedbe zavrača kot neutemeljene. Iz opisa kaznivega dejanja v točki II izreka izpodbijane sodbe izhaja dejanski opis podrejenega položaja oškodovanke s posameznimi okoliščinami (da brata pozna kot nasilno osebo, da se ga boji, da ponoči ne spi, da se zbuja ob najmanjšem šumu, zaklepa vrata tudi v dnevnem času, da je nespečna in vznemirjena ter v strahu za življenje in telo svojih hčera), kar v povezavi z razlogi, navedenimi v točkah 84 in 96 izpodbijane sodbe, tudi višje sodišče prepričuje v izpolnjenost in obrazloženost vseh znakov kaznivega dejanja.

**K pritožbi okrožne državne tožilke:**

22. Okrožna državna tožilka v pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja pod točko I izreka izpodbijane sodbe, izpustilo zakonske znake, kolikor se nanašajo na četrti odstavek 299. člena KZ-1, ob nespremenjenem opisu konkretnega opisa dejanja pa štelo, da gre za izpolnitev zakonskih znakov po tretjem in prvem odstavku 300. člena KZ-1. Posebej opozarja na obrazložitev v točkah 55 in 56 sodbe, da obtoženec ob prijetju ni pristopil k realizaciji groženj, kar je sodišče tudi vodilo k zaključku, da je bilo maščevanje zaradi preteklih policijskih postopkov le napovedano in da zato iz opisa kaznivega dejanja, takšen kot je bil, izhajajo le zakonski znaki kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 300. člena KZ-1. Državna tožilka še navaja, da je sodišče kljub takim zaključkom v obrazložitvi, na več mestih navedlo razloge, ki govorijo v prid zaključku, da opis kaznivega dejanja v odnosu do D. D. kot komandirja PP, predstavlja izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, zato naj bi bili po oceni pritožnice razlogi v sodbi o odločilnih dejstvih nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, predvsem pa tudi z izrekom sodbe.

23. Temu delu pritožbenih navedb višje sodišče ne sledi. Iz povzetih navedb pritožnice izhaja, da je ta le navajala določena dejstva (o posegu prvostopenjskega sodišča v abstrakten del opis kaznivega dejanja, o drugačni pravni opredelitvi le-tega, da je sodišče navajalo tudi razloge za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 in da je sodišče citiralo obsodilne sodbe, s katerimi je bil obtoženec spoznan za krivega). Zakaj je zaradi tega podana vsebinska nejasnost razlogov in v zvezi s čim, o katerih odločilnih dejstvih so si razlogi med seboj v nasprotju, pritožnica ni pojasnila in tudi ne, če se in na kakšen način navedeni razlogi nanašajo in na katero odločilno dejstvo v izreku sodbe. Zato pritožbena zatrjevanja v tej smeri višje sodišče ocenjuje za nekonkretizirana. Višje sodišče na tem mestu še pripominja, da vsaka nejasnost ali morebitno nasprotje v razlogih sodbe, še ne pomeni, da je podana bistvena kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se morajo ti razlogi še vedno nanašati na odločilna dejstva, razlogi pa morajo biti popolnoma nejasni ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju. Kaj takega pa višje sodišče v obrazložitvi sodbe, kljub opredelitvi kaznivega dejanja po tretjem odstavku 300. člena KZ-1, ne prepoznava.

24. Utemeljeno pa državna tožilka opozarja, da so v ravnanju obtoženca dejansko izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. Po presoji višjega sodišča to izhaja iz opisa kaznivega dejanja v točki I izreka izpodbijane sodbe, ne glede na to, da je prvostopenjsko sodišče izpustilo abstraktni del opis kaznivega dejanja maščevanja uradni osebi. Za presojo obstoja kaznivega dejanja je odločilnega pomena prav konkreten opis kaznivega dejanja. Iz tega pa izhaja, da je bil D. D. uradna oseba (komandir PP), da je ta opravljal naloge policije v skladu s 4. členom Zakona o nalogah policije, da se je slednjemu obtoženec maščeval zaradi dejanj, ki so jih drugi policisti PP opravljali zoper obtoženca v posameznih kazenskih zadevah, ki so tudi izrecno navedene, nato pa so v nadaljevanju povzete tudi v časovnem sosledju grožnje izrečene po telefonu, tako zoper D. D. kot otroke policistov, pa tudi izrečene grožnje med transportom obtoženca na policijsko postajo, ko jih je vnovič izrekal zoper D. D., zagrozil s pobojem policistov in njihovih otrok, kar je glede na poznano nasilno preteklost obtoženca privedlo do ogrozitve oškodovančeve osebne varnosti in njegovih bližnjih sorodnikov.

Ker tudi iz obrazložitve sodbe izhaja, da se je obtoženi tudi na policista ki je opravljal svoje delo, že fizično spravil in ga poškodoval, da so policisti policijske postaje vedeli, da obtoženemu nasilje nad komerkoli, tudi nad policisti ni tuje, da je sposoben uresničiti svoje grožnje, kar je to tudi v preteklosti tudi že dokazal, da je obtoženi izrecno izjavil, da mu je žal, da ni streljal pred 20 leti na policiste in da potem nikoli ne bi nanj položili roke, je sodišče utemeljeno zaključilo, da je obtoženi policiste PP, vključno s komandirjem D. D., krivil za to, da je bil obsojen in v zaporu (64. točka na strani 32 sodbe). Enako je moč zaključiti tudi iz razlogov sodbe v točki 67 na strani 33, da obtoženi ravno komandirja D. D. krivi za to, da za njim pošilja policijo, po mnenju obtoženca brez podlage, na kar je sodišče pravilno sklepalo tudi glede na vsebino vprašanj, ki jih je obtoženec postavljal priči D. D. na glavni obravnavi in kdo je odgovoren za delo policistov na PP. Nenazadnje pa je tudi v dokazni oceni, navedeni v točki 78 na strani 40 do 42 jasno razvidno, zakaj je sodišče štelo, da se je obtoženi komandirju D. D. maščeval, katerih dejanj ter v katerem časovnem obdobju. V povezavi z ugotovitvijo, da je tudi D. D. poznana nasilna preteklost A. A., je v navedenem moč prepoznati zadostne in prepričljive vsebinske razloge za resnost groženj, izrečenih zoper D. D. in otroke policistov, pa tudi druge policiste in to v taki intenziteti, da je moč šteti, da je bila ogrožena osebna varnost navedenih. Že sama vsebina grožnje, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe (o zadavljenju D. D., o odrezanju glave, o pobitju otrok oziroma policistov) so po vrsti in intenziteti take narave, da ne dopuščajo prav nobenih pomislekov o resnosti le-teh, še posebej ob poznavanju obtoženčeve nepredvidljive narave in dejanskega zatekanja k nasilju, še posebej uperjenega tudi zoper policiste, kot so to izkazovale obtoženčeve obsodbe v prejšnjih postopkih, kar izkazuje obtoženčevo maščevanje D. D., ki je sicer prav tako navedeno v opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe.

25. Sodišče prve stopnje sicer ni bilo vezano na pravno opredelitev kaznivega dejanja v obtožbi, pač pa na opis dejanja, zato je, glede na opis dejanja, uporabilo napačen kazenski zakon in je s tem zagrešilo kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP. Višje sodišče je zato zatrjevani kršitvi s strani državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo glede pravne opredelitve kaznivega dejanja, opisanega v I. točki izreka izpodbijane sodbe, spremenilo tako, da ga je opredelilo kot kaznivo dejanje maščevanja uradni osebi po četrtem in prvem odstavku 299. člena KZ-1 ter obtožencu glede na spremenjeno pravno podlago, na novo določilo kazen za to kaznivo dejanje in ob nespremenjeni določeni kazni za kaznivo dejanje nasilništva, tudi na novo izreklo enotno kazen.

26. Odločbe o kazenski sankciji nihče od pritožnikov ni posebej izpodbijal, vendar pritožba vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), zato je višje sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je izbrana vrsta in višina kazni primerna glede na kriminalno količino in težo kaznivih dejanj ter upoštevaje okoliščine, ki so prvostopenjsko sodišče vodile k določitvi posamičnih in izreku enotne zaporne kazni. Zato višje sodišče ocenjuje, da je ta primeren odraz vseh pravilno ugotovljenih okoliščin in zato tudi pravična.

27. Ker je pritožbeni preizkus pokazal, da pritožba obtoženčevega zagovornika ni utemeljena, da pa je utemeljena pritožba okrožne državne tožilke in ker tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP višje sodišče ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je ob ugoditvi pritožbi državne tožilke in zavrnitvi pritožbe obtoženčevega zagovornika, izpodbijano sodbo v nespremenjenih delih potrdilo.

28. Odločitev o stroških kazenskega postopka je višje sodišče oprlo na določbo prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 96. člena ZKP, pri čemer je o oprostitvi plačila le-teh odločilo iz vsebinsko enakih razlogov, kot je to storilo že prvostopenjsko sodišče.