Jedro

V zadevi ni sporno, da tožnik kot s. p. opravlja tako dejavnost avtokleparja, mehanika in ličarja, kot tudi proizvajalca električne energije. Sodišče prve stopnje je torej presojalo dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno v upravnem odločanju. Predmet presoje so bile torej odločbe toženca, pri čemer je bila za odločitev glede začasne nezmožnosti za delo odločilna dejavnost, ki jo je v predsodnem postopku upošteval toženec. Tudi iz predhodno pravnomočno končanih sodnih odločb izhaja, da se je vprašanje začasne nezmožnosti za delo presojalo tudi glede na tožnikovo delo avtokleparja, avtomehanika oziroma avtoličarja. V tem primeru sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni pravilno ugotovilo tožnikovega dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 24. 11. 2022 in št. ... z dne 26. 10. 2022. Ugotovilo je, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 21. 9. 2022 do 13. 11. 2022. Odpravilo je tudi odločbo toženca št. ... z dne 30. 1. 2023 in odločbo št. ... z dne 20. 12. 2022 v delu, da je tožnik zmožen za delo od 25. 12. 2022 dalje. Ugotovilo je, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni tudi v času od 25. 12. 2022 do 24. 1. 2023. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja oziroma je v tem delu nekritično sledilo tožniku in mnenju sodne izvedenke. Tožnik naj bi pretežno opravljal delo kot avtoklepar, mehanik-ličar, kar pa ne drži. Sodišče ni pravilno ugotovilo, kakšno delo dejansko opravlja tožnik. V obvezno zavarovanje je namreč prijavljen po podlagi št. 5 - samostojni podjetnik. Glavna dejavnost s. p. je proizvodnja električne energije. Glede na določbo 35. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)1 in 146. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila OZZ)2, zavarovanec ni upravičen do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela, če v tem času opravlja pridobitno delo. Tožnik pa opravlja pridobitno delo, saj je tudi "pomožna" dejavnost pridobitno delo. Tako proizvodnja elektrike kot tudi opravljanje avtoličarskih storitev je pridobitno delo. Pretežni oziroma celotni dohodek gospodarske družbe pa izhaja iz proizvodnje in prodaje električne energije. Kakšne delovne obremenitve predstavlja ta dejavnost, pa sodišče ni ugotavljalo, temveč je tožnikovo delovno zmožnost presojalo glede na delo avtoklepar, avtoličar, pa čeprav takšnega dela ne opravlja že od 23. 1. 2010 dalje. Toženec se pri tem sklicuje na sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 95/2011. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi. Po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter tudi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 24. 11. 2022, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 26. 10. 2022. Z navedeno odločbo je imenovani zdravnik odločil, da je bil tožnik od 21. 9. 2022 dalje zmožen za delo.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo tudi drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 30. 1. 2023, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 20. 12. 2022. Z navedeno odločbo je imenovani zdravnik odločil, da je bil tožnik od 14. 12. 2022 do 24. 12. 2022 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 25. 12. 2022 dalje pa je zmožen za delo.

7. Glede na tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje razčiščevalo, ali je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo. Zaradi ugotovitve dejanskega stanja je postavilo sodno izvedenko specialistko MDPŠ. Na podlagi preučitve medicinske dokumentacije v spisu in v zdravstvenem kartonu ter na podlagi osebnega pregleda tožnika je podala mnenje, da je bil tožnik, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje, tudi v obdobju od 21. 9. 2022 do 13. 11. 2022 ter od 25. 12. 2022 do 24. 1. 2023, začasno nezmožen za delo. Vzrok začasne nezmožnosti za delo je bila bolezen. V obrazložitvi je pojasnila, da je bil tožnik v bolniškem staležu skoraj neprekinjeno od februarja 2017 dalje, in sicer zaradi simptomatike in stanja po operaciji medianih živcev v obeh zapestnih prehodih, trigger finger - zaskočenega prsta sredinca desne roke in trnastega izrastka obeh petnic. Po operaciji karpalnih kanalov stanje ni bilo optimalno sanirano. Tožnik še vedno navaja bolečine v rokah, prsti mu drvenijo, opisuje slabšo moč rok in mravljinčenje. UZ je pokazal, da sta mediana živca v višini zapestij zadebeljena. Tudi na EMG so bili najdeni znaki okvare obeh medianih živcev v področju zapestnih prehodov, kjer je bil že operiran. Tožnik pa ima tudi hude bolečine v obeh petnicah, bolj na desni. RTG obeh petnic je novembra 2019 pokazal izrazito torzalno in spodnjo spino obeh petnic. Obravnavan je bil tudi na invalidski komisiji, kjer invalidnost ni bila ugotovljena. Po mnenju sodne izvedenke se stare okvare zdravja niso izboljšale do te mere, da bi tožnik lahko opravljal svoje delo oziroma obe dejavnosti. Izvedensko mnenje tako ne more biti drugačno od tistih, ki so bila podana že v predhodnih zadevah pod opr. št. V Ps 936/2021 in V Ps 518/2022. Po mnenju sodne izvedenke je potrebna dokončna ocena s strani invalidske komisije ZPIZ-a. 8. Iz pritožbenih navedb izhaja, da sodišče in tudi sodna izvedenka nista upoštevala, kakšno delo tožnik dejansko opravlja.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji upoštevalo delo, kot ga je v predsodnem postopku upošteval že toženec. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe z dne 24. 11. 2022 izhaja, da je zdravstvena komisija (drugostopenjski organ) tožnikovo zmožnost za delo presojala glede na delo, ki ga zavarovanec opravlja, to je proizvajalec električne energije v samostojnem podjetju ter servisiranje in popravilo vozil in na podlagi tega sprejela odločitev o tožnikovi začasni nezmožnosti za delo. Tudi iz prvostopenjske odločbe z dne 26. 10. 2022 izhaja, da je navedeni organ upošteval, da gre za tožnika, ki je samozaposlen in je proizvajalec in trgovec z električno energijo ter avtoličar. Enako izhaja tudi iz dokončne odločbe z dne 24. 11. 2022 in tudi iz 2. točke odgovora na tožbo z dne 3. 1. 2023. 10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje štelo, da v zadevi ni sporno, da tožnik kot s. p. opravlja obe dejavnosti, in sicer tako dejavnost avtokleparja, mehanika in ličarja, kot tudi proizvajalca električne energije. Presojalo je torej dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno v upravnem odločanju, kot je to tudi pojasnilo v 13. točki obrazložitve. Predmet presoje so bile torej odločbe toženca, pri čemer je bila za odločitev glede začasne nezmožnosti za delo odločilna dejavnost, ki jo je v predsodnem postopku upošteval toženec. Tudi iz predhodno pravnomočno končanih sodnih odločb, ki jih omenja sodišče prve stopnje izhaja, da se je vprašanje začasne nezmožnosti za delo presojalo tudi glede na tožnikovo delo avtokleparja, avtomehanika oziroma avtoličarja. V tem primeru sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni pravilno ugotovilo tožnikovo delo. Skladno z 232. členom Pravil OZZ, pa zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik (ali drug pristojni organ) ugotovi, da zavarovanec ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe.

11. Glede sklicevanja toženca na zadevo VIII Ips 95/2011 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za drug primer, ki se nanaša na ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo ter za omejitev določenih opravil v zvezi s tem delom.

12. Kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bila predmet presoje zgolj ugotovitev začasne nezmožnosti za delo, ne pa presoja ali je tožnik upravičen do izplačila nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo. ZZVZZ v 1. odstavku 35. člena določa, da zavarovanec ni upravičen do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela, če v tem času opravlja pridobitno delo. Tudi Pravila OZZ v 146. členu določajo, da zavarovanec nima pravice do nadomestila plače za začasno zadržanost od dela, če v času takšne odsotnosti opravlja pridobitno delo (torej pridobiva dohodek). Ali je izpolnjen dejanski stan po že omenjenih materialnih določbah, pa je lahko predmet odločitve najprej v predsodnem postopku in šele nato, če je vložena tožba, predmet sodne presoje.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)4 v 1. odstavku 68. člena določa, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka. Glede na navedeno določbo, je pritožbeno sodišče odločilo, da toženec sam nosi stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.