Jedro

Pritožnik smiselno uveljavlja postopkovno kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče o vprašanju, ali je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da je končni kupec RK prezadolžen, svojo odločitev oprlo na pisno referenco družb XX z dne 7.7.1999, ki naj bi ugotovilo, da v času sklenitve prodajne pogodbe med toženo stranko in RK končni kupec ni bil prezadolžen. Ta listina pa z ničemer ne izkazuje, da končni kupec v času sklenitve kupoprodajne pogodbe ni bil prezadolžen, saj iz nje ni jasno, ali finančne težave končnega kupca izhajajo tudi zaradi izgub, do katerih je prišlo že v letu 1997. Po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo navedne smiselno uveljavljane bistvene postopkovne kršitve. Na ugotovljeno dejstvo, da končni kupec v času sklenitve prodajne pogodbe v letu 1997 (priloga B/31) (še) ni bil prezadolžen, je sodišče posredno sklepalo iz poročila družbe XX z dne 7.7.1999 (priloga B/59) iz katerega izhaja, kot je pravilno povzelo prvostopenjsko sodišče, da so finančne težave kupca RK posledica izgub v letu 1998. Če so torej finančne težave kupca v letu 1999 posledica izgub v letu 1998, iz tega ni mogoče sklepati, da je bil kupec prezadolžen že v letu 1997. Ni torej zaslediti nasprotja med podatki navedene listine (B/31) in zaključki prvostopenjskega sodišča. Neutemeljen in brez podlage v sklenjeni komisijski pogodbi (priloga B/1) je tudi pritožbeni očitek toženi stranki, da bi morala plačilo kupca dodatno zavarovati z garancijo slovenske banke in bi šele tedaj izpolnila dolžnost ravnanja s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Iz navedene pogodbe je razvidno, da sta se pravdni stranki v 4. čl. dogovorili za zavarovanje plačila kupca z bančno garancijo kupca. Navedeno navodilo tožeče stranke (prim. 1. odst. 751. čl. ZOR) je tožena stranka izpolnila, kar v pritožbenem postopku ni sporno. Da bi bila tožena stranka dolžna priskrbeti tudi garancijo slovenske banke, pa iz pogodbe ne izhaja. Prvostopenjsko sodišče pa ugotavlja, da se je tožena stranka s končnim kupcem dodatno dogovorila, da bo plačilo zavarovano z bančno garancijo, ki jo bo kot veljavno sprejela A banka Ljubljana in zaključilo, da je s tem tožena stranka zaščitila interese tožeče stranke kot komitenta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... dne ... v 1. in 3. tč. izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je odločilo, ker je presodilo, da toženi stranki ni mogoče očitati kršitev določil 751. in 774. čl. ZOR. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru na pritožbo predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka kot komitent je toženi stranki kot komisionarju očitala kršitev 751. čl. ZOR, ker tožena stranka pri prodaji blaga tretjemu ni ravnala z zadostno skrbnostjo, saj bi morala pridobiti tudi supergarancijo slovenske banke. Ker pa je blago prodala tretjemu kupcu, ki je bil prezadolžen, je tožeči stranki na podlagi 774. čl. ZOR odškodninsko odgovorna. Pritožnik smiselno uveljavlja postopkovno kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče o vprašanju, ali je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da je končni kupec RK prezadolžen, svojo odločitev oprlo na pisno referenco družbe XX z dne 7.7.1999, ki naj bi ugotovilo, da v času sklenitve prodajne pogodbe med toženo stranko in RK končni kupec ni bil prezadolžen. Ta listina pa z ničemer ne izkazuje, da končni kupec v času sklenitve kupoprodajne pogodbe ni bil prezadolžen, saj iz nje ni jasno, ali finančne težave končnega kupca izhajajo tudi zaradi izgub, do katerih je prišlo že v letu 1997. Po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo navedne smiselno uveljavljane bistvene postopkovne kršitve. Na ugotovljeno dejstvo, da končni kupec v času sklenitve prodajne pogodbe v letu 1997 (priloga B/31) (še) ni bil prezadolžen, je sodišče posredno sklepalo iz poročila družbe XX z dne 7.7.1999 (priloga B/59) iz katerega izhaja, kot je pravilno povzelo prvostopenjsko sodišče, da so finančne težave kupca RK posledica izgub v letu 1998. Če so torej finančne težave kupca v letu 1999 posledica izgub v letu 1998, iz tega ni mogoče sklepati, da je bil kupec prezadolžen že v letu 1997. Ni torej zaslediti nasprotja med podatki navedene listine (B/31) in zaključki prvostopenjskega sodišča. Samo po toženi stranki zatrjevano dejstvo (pripravljalna vloga z dne 11.6.1999 - list. št. 17), da "poslovne knjige tožene stranke izkazujejo, da je bil v obdobju 1996 do 1999 s končnim kupcem RK Sarajka na podlagi garancij več sarajevskih bank opravljen skupni promet v višini 77.727.533,81 SIT", pa tudi ne izkazuje, da je bil končni kupec v času sklenitve kupoprodajne pogodbe prezadolžen, kot to zmotno sklepa pritožnik. Če se sodišče ni izreklo o navedenih trditvah tožene stranke, s tem ni zagrešilo očitane bistvene postopkovne kršitve po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Navedeno zatrjevano dejstvo o prometu na podlagi garancij več sarajevskih bank pa bi bilo odločilno le v primeru, če bi tožena stranka zatrjevala, da je bil promet opravljen po vnovčenju bančnih garancij zaradi nesposobnosti kupca za izpolnitev njegovih obveznosti. Pravilno je zato stališče prvostopenjskega sodišča, da iz predloženih dokazil in referenc ne izhaja, da je tožena stranka vedela ali bi morala vedeti za kupčevo prezadolženost. Kaj takega pa, kot je bilo že razloženo, ne izhaja niti iz navedb tožene stranke same. Neutemeljen in brez podlage v sklenjeni komisijski pogodbi (priloga B/1) je tudi pritožbeni očitek toženi stranki, da bi morala plačilo kupca dodatno zavarovati z garancijo slovenske banke in bi šele tedaj izpolnila dolžnost ravnanja s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Iz navedene pogodbe je razvidno, da sta se pravdni stranki v 4. čl. dogovorili za zavarovanje plačila kupca z bančno garancijo kupca. Navedeno navodilo tožeče stranke (prim. 1. odst. 751. čl. ZOR) je tožena stranka izpolnila, kar v pritožbenem postopku ni sporno. Da bi bila tožena stranka dolžna priskrbeti tudi garancijo slovenske banke, pa iz pogodbe ne izhaja. Prvostopenjsko sodišče pa ugotavlja, da se je tožena stranka s končnim kupcem dodatno dogovorila, da bo plačilo zavarovano z bančno garancijo, ki jo bo kot veljavno sprejela A banka Ljubljana in zaključilo, da je s tem tožena stranka zaščitila interese tožeče stranke kot komitenta. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni spuščalo v presojo, ali je tožena stranka pri zavarovanju plačila ravnala z zadostno skrbnostjo. S pritožbeno trditvijo, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožena stranka ravnala z zadostno skrbnostjo, pa tožnica negira svoj lasten očitek prvostopenjskemu sodišču, da ni presojalo, ali je tožena stranka ravnala z zadostno skrbnostjo, istočasno pa uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa v gospodarskem sporu majhne vrednosti po 1. odst. 458. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 495. čl. ZPP ni dopusten pritožbeni razlog. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, saj je pravilno zaključilo, da je tožena stranka ravnala s skrbnostjo, kot jo od komisionarja terja 751. čl. ZOR in da ni podana njena odškodninska odgovornost na podlagi 774. čl. ZOR. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni zagrešilo drugih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere mora po 2. odst. 350. čl. ZPP pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZOR). Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.