Jedro

Upnik je dolžniku izročil akceptni nalog v zavarovanje obveznosti po komisijski pogodbi. Obveznost po tej pogodbi je izpolnil, dolžnik pa mu akceptnega naloga ni vrnil. V postopku za izdajo začasne odredbe, s katero je upnik zahteval prepoved vnovčitve akceptnega naloga, je dolžnik zatrjeval, da sta se upnik in dolžnik naknadno dogovorila, da se sporni akceptni nalog uporabi za poravnavo drugih upnikovih obveznosti do dolžnika. Verjetnosti teh svojih trditev upnik ni uspel dokazati, zato je sodišče dolžnikov ugovor zoper izdano začasno odredbo utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor zoper izdano začasno odredbo in s tem odločilo, da ostane začasna odredba s prepovedjo izplačila po akceptnem nalogu štev. A 5733384 z dne 9.12.1991 v veljavi do pravnomočne rešitve spora med pravdnima strankama za izročitev akceptnega naloga.

Dolžnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Zatrjuje, da je sodišče neutemeljeno štelo izpoved zastopnice upnika za sprejemljivejšo, saj njena izpoved kaže, da niti ne ve, koliko akceptnih nalogov je izdala dolžniku. Sodišče tudi ni upoštevalo, da upnik nikoli ni zahteval vrnitve akceptnih nalogov. Z izpolnitvijo pogodbe z dne 25.11.1991 se je poslovno sodelovanje med strankama nadaljevalo. Zaradi neizpolnjevanja nadaljnjih obveznosti je bila dolžnica primorana izpolniti akceptni nalog. Taka možnost je bila med strankama dogovorjena. S tem je soglašal upnik, na kar kaže dejstvo, da ni zahteval vrnitve akceptnega naloga. Neresnične so navedbe, da je E. N. upniku ob zahtevi za vrnitev zatrjevala, da akceptni nalog nima vrednosti. Za razjasnitev teh dejstev bi bilo potrebno njeno zaslišanje. Ker je bil izdan akceptni nalog tudi za zavarovanje kasnejših plačil, je sodišče neutemeljeno potrdilo začasno odredbo. Pritožnica tudi meni, da v konkretnem primeru določilo 1. odst. 74. člena ZOR ne pride v poštev, ker je bil izdan bianco akceptni nalog.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje za odločitev o začasni odredbi kot sredstvu zavarovanja bodoče izvršbe ugotovilo v zadostnem obsegu. Za izdajo oziroma odločitev o utemeljenosti začasne odredbe mora upnik izkazati verjeten obstoj terjatve. O verjetnosti govorimo takrat, kadar okoliščine, ki govore za obstoj določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju tega dejstva.

Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da ugovor dolžnika ni utemeljen, oziroma da doslej navedena dejstva in izvedeni dokazi govore v prid trditvam upnika, da je bil sporni akceptni nalog dan le v zavarovanje obveznosti po pogodbi 4137/11 z dne 25.11.1991 in ne v zavarovanje za kakšno drugo obveznost. Pri tem za pravilno odločitev o predlagani začasni odredbi ni bistveno, ali je točna izpoved zastopnice upnika, da je bil izdan v zavarovanje le en akceptni nalog ali pa trditev dolžnice, da sta bila dana dva akceptna naloga. Prav tako tudi ni bistveno to, ali je upnik po izpolnitvi obveznosti iz pogodbe št. 4173/11 zahteval ali ni zahteval vrnitve spornega akceptnega naloga, zato sodišču za pravilno odločitev o izdani začasni odredbi ni bilo potrebno zaslišati priče E. N. Pritožnica tudi zmotno zatrjuje, da je sodišče zaključilo, da je akceptni nalog naročilo. Sodišče kaj takega ni zaključilo. Sodišče je le navedlo, da je pravno razmerje, zaradi katerega je bil izdan sporni akceptni nalog, naročilo. Pri izdaji bianco akceptnega naloga je zaupno razmerje med strankama še posebej izraženo in zato ni razloga, da določbe 1. odst. 74. člena ZOR pri bianco akceptnem nalogu ne bi uporabili.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo dolžnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).