Jedro

Če sta stranki glede terjatve, zaradi katere upnik zahteva izvršbo na podlagi verodostojne listine, sklenili sporazum o krajevni pristojnosti, lahko upnik v predlogu za izvršbo predlaga, naj se v primeru dolžnikovega ugovora postopek nadaljuje pred sodiščem pristojnim po tem sporazumu. V tem primeru mora upnik v predlogu določno označiti listino o sporazumu o krajevni pristojnosti. Navedba zgolj „ponudba“ ne more nadomestiti zahteve po opredelitvi sporazuma. Sporazum strank namreč velja le tedaj, kadar je v pisni obliki in se nanaša na določen spor ali bodoče spore, ki bi morebiti nastali z določenega pravnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 9. 8. 2021 svoj sklep o izvršbi opr. št. VL 39833/2021 z dne 17. 6. 2021 razveljavilo ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo Okrožno sodišče v Krškem v pravdnem postopku.

2. Zoper navedeni sklep vlaga upnik pritožbo ter prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za obrazložen ugovor. Dolžnik potrditvah upnika v ugovoru navaja, da upniku zahtevanih zneskov po navedenih računih ni dolžan, pri čemer se ne more podrobno izjaviti glede zneskov, saj računi niso bili predloženi k predlogu za izvršbo. Upnik poudarja, da je v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine dne 14. 6. 2021 navedel vse zahtevane podatke skladno z določbo drugega odstavka 41. člena ZIZ. Opozarja na določbo petega odstavka 41. člena ZIZ, iz katere izhaja, da verodostojne listine, na podlagi katerih zahteva izvršbo, upniku ni treba priložiti, temveč jo mora le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve. Vse verodostojne listine navedene v predlogu za izvršbo so namreč elektronski računi, ki so bili sistemsko poslani in dostavljeni dolžniku po elektronski poti. Razlogi za ugovor, ki jih v ugovoru navaja dolžnik, so tako neobstoječi in s tem zavajajoči, ker dolžnik poseduje vse verodostojne listine in se je dolžnik do vseh verodostojnih listin (elektronskih računov) že opredelil z nevložitvijo ugovora oziroma reklamacije na prejete elektronske račune v roku. Napačna je tudi odločitev, da se postopek nadaljuje pred Okrožnim sodiščem v Krškem. Sodišče prve stopnje je napačno sledilo predlogu dolžnika v ugovoru, da je v zadevnem primeru lahko pristojno le Okrožno sodišče v Krškem glede na sedež dolžnika. Opozarja na sedmi odstavek 41. člena ZIZ, ki pravi, da če sta stranki glede terjatve, zaradi katere upnik zahteva izvršbo na podlagi verodostojne listine, sklenili sporazum o krajevni pristojnosti, lahko upnik v predlogu za izvršbo predlaga naj se v primeru dolžnikovega ugovora postopek nadaljuje pred sodiščem pristojnim po tem sporazumu. V tem primeru mora upnik v predlogu za izvršbo določno označiti tudi listino o sporazumu o krajevni pristojnosti. Upnik je temu sledil in navedel ponudbo ter Okrožno sodišče v Kranju. Upnik v samem elektronskem predlogu za izvršbo ni mogel priložiti ponudbe, iz katere izhaja sporazum o krajevni pristojnosti. Prav tako ni mogel navesti identifikacijskih številk vseh ponudb posredovanih dolžniku, ki jih je dolžnik potrdil in s tem soglašal s ponudbo upnika in splošnimi pogoji ponudbe družbe. Med drugim tudi z dogovorom o krajevni pristojnosti. Zato predlaga, da sodišče kot pristojno sodišče določi Okrajno sodišče v Kranju, ki je stvarno pristojno za območje, kjer ima špediter svoj sedež. Kot dokaz prilaga kopijo ponudb v zadevnih primerih prevozov primeroma za vsako od različnih modelitet prevoza pri podjetju upnika. Navaja še, da med strankama obstaja dolgoletno poslovno sodelovanje in sicer je upnik za dolžnika izvajal špediterske storitve in vse storitve so bile opravljene brez napak. Po podanem naročilu in v skladu z naročilom dolžnika ter skladno s ponudbo upnika, katere del so tudi splošni pogoji poslovanja mednarodnih špediterjev Slovenije potrjeni s strani dolžnika. Predlaga, da višje sodišče sklep razveljavi in ostane sklep o izvršbi z dne 17. 6. 2021 v veljavi in pravnomočen ter sklep razveljavi v delu, kjer stranki napoti na pravdo v pravdnem postopku pred Okrožno sodišče v Krškem.

3. Dolžnik je odgovoril na pritožbo po svojem pooblaščencu ter predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita in se v izogib ponavljanju višje sodišče sklicuje na pravilno obrazložitev sklepa sodišča prve stopnje. Višje sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ).

6. Višje sodišče se v celoti strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je ugovor dolžnika obrazložen. Ugovor, s katerim dolžnik izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti, je namreč obrazložen, kadar dolžnik navede pravno pomembna dejstva, ki imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdnem postopku, če se izkažejo za resnična in zanje predloži dokaze (drugi odstavek 53. člena ZIZ in drugi odstavek 61. člena ZIZ, ter načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS sprejeto na občni seji dne 9. 12. 1999). Če sodišče ugotovi, da je ugovor obrazložen v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ, razveljavi sklep o izvršbi, postopek pa se nadaljuje v nadaljnjem kontradiktornem pravdnem postopku.

7. Dolžnik je v ugovoru navedel, da zavrača plačilo po računih navedenih v predlogu za izvršbo, saj upniku takšnih zahtevanih zneskov ni dolžan, pri čemer pa je navedel, da se ne more zaenkrat kakorkoli podrobno izjaviti glede zneskov, saj računi niso bili predloženi k predlogu za izvršbo. Predlagal je, da sodišče zasliši predstavnika dolžnika in predstavnika upnika, predvsem pa naj upnik predloži dokazila glede tega, kaj naj bi dolžnik dolgoval upniku in na kakšni podlagi ter predloži verodostojne listine in se bo dolžnik lahko šele potem ustrezno izjasnil o vsem skupaj.

8. Take trditve v ugovoru v tej fazi postopka pa tudi po mnenju višjega sodišča zadostujejo za obrazloženost ugovora. Dejstvo je, da je pri razlagi določbe pravnega standarda obrazloženosti ugovora treba namreč upoštevati, da upniku pri vlaganju predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ni treba navajati dejstev in predlagati dokazov, s katerimi bi utemeljeval terjatev (drugi odstavek in peti odstavek 41. člena ZIZ), saj sodišče predlogu sledi brez preverjanja resničnosti vsebine podatkov iz predloga (drugi odstavek 44. člena ZIZ). Dolžniku je zato potrebno zagotoviti enakopraven položaj z ustrezno presojo obrazloženosti njegovega ugovora. V primeru, ko upniku temelja uveljavljane terjatve v predlogu za izvršbo ni potrebno opredeliti, bi bilo zato nesorazmerno od dolžnika, ki smiselno ugovarja temelju in višini terjatve, zahtevati, da se že v ugovoru zoper sklep o izvršbi opredeli do obstoja same terjatve in predloži vse dokaze. V obratnem primeru bi bil namreč dolžnik v okviru tega izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine v slabšem položaju kot toženec v pravdnem postopku ter bi bila posledično kršena ustavna pravica enakega obravnavanja strank v postopku (22. člen Ustave RS). Če pa je ugovor obrazložen, je, kot že navedeno, izvršilno sodišče dolžno v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ odločiti, da se sklep o izvršbi razveljavi ter se bo o zahtevku odločalo v pravdnem postopku.

9. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče odločilo, da se bo pravdni postopek vodil pred Okrožnim sodiščem v Krškem po sedežu dolžnika iz razloga, ker upnik v predlogu za izvršbo ni določno označil listino o sporazumu o krajevni pristojnosti, temveč je le zapisal ponudba Okrožno sodišče v Kranju. Pritožnik se s to odločitvijo ne strinja in meni, da je v zadostni meri sledil sedmemu odstavku 41. člena ZIZ, ker k samemu elektronskemu predlogu za izvršbo tudi ni mogel priložiti ponudbe, iz katere izhaja sporazum o krajevni pristojnosti, prav tako pa ni mogel navesti identifikacijskih številk vseh ponudb posredovanih dolžniku, ki jih je dolžnik potrdil in s tem soglašal s sporazumom. Navedene pritožbene trditve pa ni mogoče upoštevati. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj splošna navedba „ponudba“ ne zadostuje kriterijem iz sedmega odstavka 41. člena ZIZ. Tudi v primeru, če bi bil zapis ponudbe opredeljen z datumom za vsak račun posebej, to ne bi zadostilo kriterijem zakonske določbe. Namreč zgolj sklicevanje na ponudbo ne pomeni, da je upnik ustrezno opredelil sporazum. 22. člen Obligacijskega zakonika namreč določa, da je ponudba določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila. 28. člen Obligacijskega zakonika pa določa, da je ponudba sprejeta, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo oziroma če s primeroma naštetimi konkludantnimi dejanji v 2. odstavku 28. člena Obligacijskega zakonika izkaže, da se s ponudbo strinja. Pri tem pa je potrebno upoštevati še določbe Zakona o pravdnem postopku, ki se smiselno uporablja v tem izvršilnem postopku, ki v 69. členu določa, da sporazum strank velja le tedaj, kadar je v pisni obliki in se nanaša na določen spor ali bodoče spore, ki bi morebiti nastali z določenega pravnega razmerja. Torej sporazum mora biti v pisni obliki in kot tak opredeljeno naveden z identifikacijskimi podatki.

10. Navedba zgolj „ponudba“ torej ne more nadomestiti zahteve po opredelitvi sporazuma v smislu zgoraj navedenih predpisov. Posledično je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

11. Ker niso podani ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. V skladu s 165. členom ZPP je dolžno višje sodišče, ko odloči o pritožbi, odločiti tudi o stroških pritožbenega postopka. Višje sodišče ugotavlja, da upnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, dolžnik pa je priglasil stroške odgovora na pritožbo, vendar je višje sodišče odločilo, da dolžnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj navedbe v odgovoru na pritožbo niso prispevale k hitrejši rešitvi zadeve ter torej ne gre za stroške, ki bi jih upnik dolžniku neutemeljeno povzročil (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šestim odstavkom 38. člena ZIZ).