Jedro

Dokazno breme trditev, s katerimi uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti, je na strani zavezanca za davek. Praviloma davčni zavezanec svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. Ker je davčni organ podvomil v to, da v postopku predložene listine odražajo resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnega dogodka, bi tožnik moral za svoje trditve, da listine odražajo resnično stanje, predložiti dokaze.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (DDV) za obdobje od 1. 11. 2007 do 31. 12. 2008 naložil v plačilo za davčno obdobje: julij do september 2008 od osnove 42.500,00 EUR po stopnji 20 % DDV v znesku 8.500,00 EUR in za obdobje: oktober do december 2008 od osnove 15.000,00 EUR po stopnji 20 % DDV v znesku 3.000,00 EUR, skupaj s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 716,64 EUR, obračunanimi za čas od poteka roka za plačilo davka do izdaje odločbe. Prav tako je bil določen 30-dnevni rok za prostovoljno izvršitev odločbe. Po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe. Stroški postopka niso nastali. Pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe.

Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopenjski organ opravil postopek davčnega inšpekcijskega nadzora DDV za obdobje od 1. 11. 2007 do 31. 12. 2008 ter o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne št. DT 0610-660/2009-13-0905-49,18 z dne 30. 4. 2010, na katerega je tožnik podal pripombe. Nanje je prvostopenjski organ odgovoril v izpodbijani odločbi. Inšpekcijski nadzor je bil usmerjen le na preveritev upravičenosti do odbitka vstopnega DDV po posameznih prejetih računih. Med postopkom davčnega inšpekcijskega nadzora je bilo ugotovljeno, da je tožnik posloval z dobaviteljem, ki ima vse značilnosti tako imenovanega missing traderja oziroma neposlujočega gospodarskega subjekta, ki je ustanovljen z namenom izdajanja fiktivnih računov. Za ugotovitev verodostojnosti podatkov na navedenih računih je davčni organ v postopku inšpiciranja pridobil tudi podatke in ugotovitve iz inšpekcijskega pregleda pri družbi A. d.o.o. (na katerega je padel sum missing traderja).

Ugotovljeno je bilo, da je tožnik v letu 2008 v knjigo prejetih računov evidentiral med drugim tudi prejete račune družbe A. d.o.o. ter na podlagi teh računov uveljavil pravico do odbitka vstopnega DDV. Račun št. 00382/08 z dne 18. 7. 2008 v skupnem znesku 15.000,00 EUR je bil izdan za „rušitev objekta ...“. K računu je tožnik predložil blagajniške prejemke družbe A. d.o.o., in sicer od številke 1/08 z dne 18. 7. 2008 do št. 30/08 z dne 16. 8. 2008. V vseh tridesetih blagajniških prejemkih je naveden znesek 500,00 EUR. Račun št. 00389/08 z dne 24. 7. 2008 v skupnem znesku 18.000,00 EUR je bil izdan tožniku za odvoz na deponijo. K računu je tožnik predložil blagajniška prejemka družbe A. d.o.o., in sicer od št. 31/08 z dne 29. 7. 2008 do št. 66/08 z dne 12. 8. 2008. Na vseh 36 blagajniških prejemkih je naveden znesek 500,00 EUR. Račun št. 00447/08 z dne 29. 8. 2008 v skupnem znesku 18.000,00 EUR je bil izdan tožniku za odvoz na deponijo. K računu ni bilo priloženih nobenih prilog. Račun št. 00503a/08 z dne 30. 9. 2008 v skupnem znesku 18.000,00 EUR je bil izdan tožniku za odvoz na deponijo. Računu ni bilo priloženih nobenih prilog. Tožnik je ob zaslišanju pojasnil, da je rušitev objekta na ... opravil po naročilu za družbo B. d.o.o.. Posel je sklenil z C.C. (ki je imel gradbeno dovoljenje za rušitev), delal je rušitev hiše na .... Za ceno se je dogovoril na podlagi predračuna. Ta dela je izvajal D.D. s.p. in podjetje A. d.o.o.. Posel s podjetjem A. d.o.o. je sklenil ustno in z osebo, katerega imena in priimka se ne spomni. To podjetje mu je priporočil C.C.. Le-ta mu je tudi po telefonu sporočil, da je to E.E.. Družba B. d.o.o. je tožniku nakazovala denar, ki ga je on dvignil in ga dajal C.C., le-ta pa je dajal denar naprej podjetju A. d.o.o.. Tožnik je ob zaslišanju tudi poudaril, da mu je vse blagajniške prejemke družbe A. d.o.o. prinesel podpisane od tega podjetja C.C.. Prav tako je tožnik 31. 3. 2010 davčnemu organu pojasnil, da ne razpolaga z naročilnicami za naveden posel, niti z drugo dokumentacijo, dejal je, da ima predračun, ki ga je dal družbi B. d.o.o. in da ga bo naknadno predložil. Davčni organ je ugotovil, da je bilo gradbeno dovoljenje za odstranitev spornega objekta izdano šele junija 2009, torej se rušitev objekta na tem zemljišču ni mogla vršiti že julija 2008 in je bila izvedena na črno, če je bila. Iz računov namreč izhaja, da je bila rušitev objekta izvršena v obdobju od 18. 7. 2008 do 30. 9. 2008, ter da so večino rušitvenih del na tej parceli opravili delavci družbe A. d.o.o.. Dne 14. 4. 2010 je tožnik davčnemu organu predložil dokumentacijo, za katero je prej pooblaščenim osebam dejal, da z njo ne razpolaga (naročilnico družbe B. d.o.o., naročilnico, izdano družbi A. d.o.o., prevoznice in delovne naloge družbe A. d.o.o., ki naj bi dokazovale, da je družba A. d.o.o. opravila storitve, navedene na računih). Davčni organ je izrazil utemeljen sum, da so bili predloženi dokumenti napisani naknadno, saj so bili prilagojeni vsebini razgovora tožnika s pooblaščenima osebama z dne 31. 3. 2010. Tožnik je na neobičajen način posloval z družbo A. d.o.o., saj ni znal pojasniti, s katero osebo pri družbi A. d.o.o. je posel sklenil, poleg tega ni imel ponudb ostalih izvajalcev tovrstnih storitev, da bi lahko opravil primerjavo ponudb, kar je v poslovnem svetu običajno. Posel je bil sklenjen brez pogodbe, kljub temu, da je z družbo A. d.o.o. tožnik posloval prvič, ni poznal njenih referenc in ni poznal bonitete družbe, na računih ni navedena specifikacija opravljenih storitev, prav tako računi nimajo nobenih prilog, iz katerih bi bila razvidna verodostojnost opravljenih storitev, tožnik ni predložil listinskih dokazov, na katero deponijo je bil odvoz opravljen na podlagi spornih računov, prav tako ni predložil nobenih dokazil od deponije, ki bi potrjevale, da je bil odvoz s strani družbe A. d.o.o. resnično opravljen. Plačevanje opravljenih storitev z gotovino vsakodnevno ni običajna poslovna praksa. Tožnik je med davčnim inšpekcijskim postopkom spreminjal izjave, komu je izročal denar. Tožnik se ni pozanimal o načinu poslovanja družbe A. d.o.o., ni preveril ali razpolaga z zaposlenimi, ali ima osnovna sredstva za opravljanje naročenih del, posel je z njimi sklenil brez pogodbe, za ceno pa se je dogovoril ustno. Davčni organ je ugotovil, da družba A. d.o.o. oziroma njeni podizvajalci niso opravili oziroma niso mogli opraviti storitev, navedenih na računu, saj za to niso imeli niti referenc niti kadrovskega potenciala, niti delovnih sredstev, niti primernih podizvajalcev, ki bi storitve lahko opravili. Tožnik ni dokazal, da je storitve opravila družba A. d.o.o. oziroma njeni podizvajalci. Tako tožnik, kateremu je bil izstavljen račun za transakcijo, ki je ni dobavil izdajatelj računa, niti njegov kooperant, na računu pa je bil izkazan DDV, le-ta kot prejemnik računa nima pravice do odbitka vstopnega DDV v smislu 63. do 67. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1 v povezavi z 81. členom ZDDV-1 ter 3. odstavkom 44. člena Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 117/06 – UPB2, v nadaljevanju ZDavP-2). Ker družba A. d.o.o. - izdajatelj računov torej storitev ni opravila, zavezanec za davek oziroma prejemnik računov po določilih 1. odstavka 63. člena ZDDV-1 nima pravice do odbitka vstopnega DDV, ker dobavo storitev, tudi če jih je prejemnik dejansko prejel, ni dobavil oziroma opravil izdajatelj računa.

Ugotovljene so bile goljufije v transakciji v okviru navideznega poslovanja neposlujočega gospodarskega subjekta, ker je bila za dobavljeno storitev uporabljena registracijska številka za DDV missing trader družbe, ki pa zaračunanih transakcij ni opravila, kar po 2. členu Uredbe Komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. 10. 2004 pomeni nezakonito uporabo DDV registracijske številke drugega gospodarskega subjekta. Davčni organ nadalje ugotavlja, da so obravnavani sporni računi navidezne oziroma fiktivne listine, saj v skladu s SRS 21 (2006) predstavljajo neverodostojne listine; v davčnem inšpekcijskem nadzoru ni bilo mogoče jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznati naravo in obseg poslovnih dogodkov in tako posledično niso izpolnjeni vsi pogoji za priznavanje odbitka vstopnega DDV v skladu s 63. členom ZDDV-1. Družba A. d.o.o. je bila uporabljena pri davčni utaji, ki je definirana kot sistemska utaja DDV z načinom nakupov in prodaj med sodelujočimi zavezanci za davek. Davčni organ se sklicuje tudi na sodbe Evropskega sodišča, ki je jasno postavilo stališče, da je odbitek vstopnega DDV uveljavljen z goljufijo oziroma zlorabo nezakonit in ni v skladu z namenom in cilji, ki jih zasleduje Šesta Direktiva, ki ureja skupni sistem obdavčitve DDV (sodbe SES C-255/02 in C-439/04, C-440/04 – združeni zadevi, C-110/94, C-342/87). Tožnik je bil dolžan ravnati skrbno in v dobri veri, še posebej skrbno je dolžan preveriti podatke o dobaviteljih, kar mu narekuje tudi 6. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in 97/07), ter pri tem uveljaviti skrbnost dobrega gospodarja. Prvostopenjski organ je tožniku tudi podrobno odgovoril na pripombe. Ena izmed ugotovitev davčnega organa je tudi, da je tožnik v preteklih letih pri poslovanju z drugimi davčnimi zavezanci ravnal skrbno, imel podpisane pogodbe, ne pa tako kot v spornem primeru. Po mnenju davčnega organa je prejet račun samo listina v končni fazi opravljenega posla, ni pa to še dokaz, da je posel resnično opravil tisti, ki ga je zaračunal na računu.

Drugostopenjski organ je potrdil odločitev prvostopenjskega organa. Pravica do odbitka vstopnega DDV gre le tistemu, ki izpolnjuje formalne in materialne zakonske pogoje in jih uveljavi v zakonsko določenem obdobju, torej gre za zakonsko upravičenje po mnenju drugostopenjskega organa. Davčni zavezanec sme uveljaviti odbitek DDV šele, ko prejme tako listino, ki odraža resnično opravljeno dobavo, pri čemer mora biti ta dobava opravljena tudi s strani zavezanca za DDV. Vstopni DDV je torej le tisti DDV, ki ga davčni zavezanec zaračuna drugemu za storitve, ki jih sam opravi. Drugostopenjski organ ocenjuje, da sporni prejeti računi od družbe A. d.o.o. ne vsebujejo zadostnih podatkov o vrsti in obsegu opravljenih storitev, tako da bi bila na njihovi podlagi mogoče nedvoumna identifikacija poslovnega dogodka v zvezi s katerim se uveljavlja vstopni DDV. Na prejetih računih je opis storitev naveden le na splošno, ne sklicujejo se na druge listine (na primer na naročilnico, pogodbo, delovni nalog). Iz prevoznic ni razvidno, na katero deponijo naj bi bil odvoz odpadnega gradbenega materiala odpravljen, niti za kakšno vrsto odpadnega gradbenega materiala je šlo. Glede na 7. člen Pravilnika o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih (Uradni list RS, št. 3/2003), ki je bil sprejet na podlagi 1. in 2. odstavka 30. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 do 22/00), mora investitor zagotoviti, da izvajalci gradbenih del gradbene odpadke oddajo zbiralcu gradbenih odpadkov. Razni dnevniki, ki jih je predložil tožnik, ne izkazujejo povezave različnih izvajalcev z družbo A. d.o.o.. Na računu mora biti dovolj podroben opis vrste opravljene storitve in količina, da se izključi kakršenkoli dvom o tem, kakšna storitev je bila opravljena in v kakšni količini. Na delovnih nalogih strojniku ni podpisov traktoristov, je na primer le žig A. d.o.o., kot strojniki pa so navedene osebe, ki v Sloveniji niso bili nikoli zaposleni in niso imeli pri nas stalnega ali začasnega prebivališča. Dokumentacijo v zvezi s spornimi dobavami storitev davčni organ tudi ni uspel pridobiti pri izdajateljici računov. Ugotovitve davčnega organa, da ima družba A. d.o.o. značilnosti missing traderja, so po stališču drugostopenjskega organa le ena od okoliščin, s katero je prvostopenjski organ utemeljeval, da gre v konkretnem primeru za davčno zatajitev oziroma za navidezni posel. Bistveno v zadevi je, da tožnik ne razpolaga z listinami, ki bi verodostojno dokazovale, da mu je dobavo storitev v resnici opravila družba A. d.o.o. kot izstaviteljica računov. Tudi drugostopenjski organ meni, da odbijanje vstopnega DDV po spornih računih, pri katerih tudi ni povsem jasno kdo naj bi storitve v resnici dobavil, pomeni zlorabo v sistemu DDV in to tako, katere rezultat je davčna ugodnost, katere dosega nasprotuje cilju, ki ga sistem DDV zasleduje, pri čemer iz okoliščin (objektivnih dejavnikov), ki jih je navedel prvostopenjski organ v svoji odločbi, izhaja, da je bil cilj tega posla pridobitev teh davčnih ugodnosti. Značilnosti takega poslovanja družb so predvsem to, da ne obstajajo nobeni pisni dokazi, niti pri dobavitelju niti pri kupcu, ki bi dokazovali, da se je postopek od povpraševanja, ponudbe, do dobave blaga, resnično izvajal ter neobičajni finančni tokovi.

Tožnik vlaga tožbo, ker se z navedeno odločitvijo ne strinja in poudarja, da v času dobave storitev tožeča stranka ni vedela oziroma ni mogla vedeti, da posluje z domnevnim missing traderjem, ker temu registracijska številka za DDV ni bila odvzeta, niti ni bil kakorkoli drugače razglašen za navidezno podjetje. Vse naročene storitve in dobave so bile v redu in v roku opravljene, kar tožeča stranka dokazuje z verodostojnimi knjigovodskimi listinami. Trditve tožene stranke označuje za pavšalne, ki jih ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka nima možnosti oziroma pravice ugotavljati statusa zaposlencev ali drugih pogodbenih delavcev pri poslovnih partnerjih. Zato je odgovoren Inšpektorat za delo. Tožnik tudi razpolaga z DDV obračuni, a jih prvostopenjski davčni organ sploh ni obravnaval. Navideznost posla ni v obrazložitvi izpodbijane odločbe dokazana z ničemer. Tožeča stranka nadalje opiše, kaj pomeni verodostojna listina, tožena stranka se do njenih verodostojnih listin ni izjasnila. Da je šlo za dejanske in ne za fiktivne posle, ki dokazujejo realizacijo posla, dokazujejo naročilnice, prevoznice, delovni nalogi, gradbeni dnevniki. Tožena stranka bi morala ugotoviti po načelu materialne resnice resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Nadalje poudarja, da ni nujno, da je pogodba sklenjena pismeno, da tudi niso nujne za sklenitev posla še druge ponudbe različnih izvajalcev in da pri odvozu odpadkov ni mogoča specifikacija opravljenih storitev. Priznava, da ni bil odvoz opravljen na točno določeno deponijo, vendar pa je bil opravljen, kar izhaja iz knjigovodskih listin z dne 14. 4. 2010, ter priznava, da je sicer plačevanje storitev z gotovino neobičajna poslovna praksa, vendar pa odvzem pravice do vstopnega DDV predstavlja preveč drastično posledico. A. d.o.o. in tožeča stranka nista povezani osebi. Tožeča stranka ni mogla vedeti, da družba A. d.o.o. kot zavezanka za DDV, obračunanega in plačanega DDV ni odvedla toženi stranki oziroma ga ni zavedla v davčne evidence. Tožeča stranka je pred sklenitvijo poslov preverila, da ima A. d.o.o. uveljavljeno identifikacijsko številko za DDV, da ima zaposlene delavce in kvalificirane podizvajalce. A. d.o.o. je vse naročene storitve v redu in v roku opravila, zato jih je naročnik tudi takoj plačal. Tožeča stranka se sklicuje na sodbo Sodišča EU (sodba EU C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi, z dne 6. julij 2006), ki določa, da se zavezancu za davek ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV, kadar se glede na objektivne elemente ugotovi, da je zavezanec za davek vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje davka na dodano vrednost. Tega pa tožena stranka po mnenju tožeče stranke njej ne more očitati, saj za to ni dejanske podlage. Vse navedbe tožene stranke se nanašajo na poslovanje družbe A. d.o.o., ne pa na poslovanje tožnika. Tožniku je bilo odločilno oziroma edino pomembno dejstvo le-to, da so bile zaračunane dobave v roku in kvalitetno opravljene, zato je prejete račune, ki so mu jih izstavile družbe, tudi plačal skupaj z računi z DDV. Tožnik poudarja na osnovi sodbe Evropskega sodišča v zadevi C-354/03, C-355/03 in in C-484/03 – združene zadeve z dne 12. 11. 2006 za transakcije, v katerih davčni zavezanec ni seznanjen in goljufiva dejanja oziroma nameni drugih udeležencev v verigi dobav, katerih vpletenost mu je nepoznana, ne vplivajo na pravico do vračila DDV. Zato po mnenju tožeče stranke izključitev transakcij iz sistema DDV, ki jo je treba šteti kot obdavčljivo, je v nasprotju s Šesto Direktivo. Na ta način je kršena tudi določba 2. člena Ustave Republike Slovenije. Tožeča stranka ponovno poudarja, da je kot strokovnjak za rušenje objektov preverila vse okoliščine poslov ter v skladu z običajno poslovno prakso ocenila, da je posel legitimen. Vse transakcije so bile resnične in po vsaki transakciji po opravljenih storitvah, je tožeča stranka prejela račun, plačilo pa izvršeno. Tožena stranka je prejudicirala odločitev v davčnem postopku. Opozarja pa še na dejstvo, da je v času izdaje odločbe davčnega organa prve stopnje veljal za zavezance za davek ugodnejši predpis – ZDDV 1B (Uradni list RS, št. 85/2009). Tudi če bi bila tožeča stranka v času plačila storitev družbi A. d.o.o. želela DDV takoj odvesti državi, ni mogla tega storiti vse do uveljavitve novega pravičnejšega davčnega režima s 1. 1. 2010. Ob izdaji izpodbijane odločbe še ni bilo uzakonjenega instituta solidarne odgovornosti, ki se je uzakonil šele s 1. 1. 2011 z ZDDV-1C (Uradni list RS, št. 85/2010), ki v spremenjenem 76.b členu na novo določa, da je vsak davčni zavezanec solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Tožena stranka je uveljavljala institut solidarne odgovornosti za plačilo DDV, čeprav ni imela pravne podlage. Gre za ukrep, uveljavljen od 1. 1. 2011, ki naj bi preprečeval tako imenovane davčne vrtiljake in s katerimi bo lahko davčni organ (v primeru, da bo ugotovil, da je namen transakcije izogibanje plačilu DDV) obvestil davčnega zavezanca o obstoju okoliščin (izogibanje plačilu DDV) in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV. Davčni organ tožnika ni obvestil o obstoju okoliščin izogibanja plačila DDV niti ni družbi A. d.o.o. pravočasno odvzel ID-ja. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa da zavezanec za davek ni solidarno odgovoren za plačilo DDV.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila, vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje (in dopolnitev organa druge stopnje) pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišča sklicuje na razloge odločb organa prve in druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 s spremembami, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V tem upravnem sporu je sporno vprašanje nepriznavanja odbitka vstopnega DDV tožeči stranki za račune, ki jih je izstavila tožniku družba A. d.o.o., za katero prvostopenjski organ ugotavlja, da je tako imenovani neplačujoči gospodarski subjekt oziroma tudi tako imenovani missing trader. Ni pa sporno, da je tožeča stranka storitve prejela. Dokazno breme, da je tožeča stranka prejela storitev, ki izhaja iz spornih računov od izdajatelja računa, je na njeni strani. Obveznost za DDV nastane takrat, ko je storitev opravljena oziroma blago dobavljeno. Davčni zavezanec pa sme odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je že plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Odbitni DDV se davčnemu zavezancu prizna za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (1. odstavek 63. člena ZDDV-1). Izpodbijana ugotovitev davčnega organa temelji na ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala, da bi izdajatelj računov družba A. d.o.o. dejansko opravila storitve, ki so bile zaračunane v računih, na podlagi katerih je tožeča stranka uveljavljala pravico do odbitka DDV. Bistveno v konkretni zadevi je torej, ali je tožeča stranka izkazala, da je storitve opravila navedena družba. Ugotovitve, na katerih temelji zaključek davčnega organa, da so računi, s katerimi je tožeča stranka izkazovala pravico do odbitka, fiktivni oziroma navidezni, so sledili iz dejstev, da družba A. d.o.o. oziroma njeni podizvajalci niso opravili storitev, navedenih na računih, saj niso imeli ne referenc, ne kadrovskega potenciala, niti delovnih sredstev oziroma primernih podizvajalcev, ki bi te storitve lahko opravili. Za družbo A. d.o.o. je tako davčni organ na podlagi okoliščin, ki jih je podrobno obrazložil v izpodbijani odločbi, ugotovil, da gre za missing traderja oziroma neplačujočega gospodarskega subjekta, kot take subjekte opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1295/2004 z dne 29. oktobra 2004 kot gospodarske subjekte, registrirane kot davčne zavezance za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobijo blago ali storitve z DDV, vendar ne plačajo dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu. Zato sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa.

Prvostopni organ tožniku očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV, ter se pri tem sklicuje na ugotovljene objektivne okoliščine. Iz navedenih ugotovitev izhaja, da družba A. d.o.o. ni imela pogojev, da bi lahko tožniku opravila zaračunane storitve. Tudi po presoji sodišča je šlo glede na opisane dejanske okoliščine za navidezne pravne posle, saj glede na ugotovitve v postopku družba A. d.o.o. spornih storitev ni mogla opraviti. V postopku tožnik ni davčnopravno pravilno izkazal, kako so tekli posli med njim in družbo A. d.o.o.. Tožniku se lahko upravičeno očita glede na vse ugotovljene okoliščine, da bi moral sklepati, da je poslovanje družbe A. d.o.o. neobičajno (ni opravil preveritev dobaviteljev, zanj je veljal standard dobrega gospodarja pri poslovanju...).

Definicijo neplačujočega gospodarskega subjekta določa Uredba Komisije (ES)št. 1925/2004 z dne 29. 10. 2004, ki v 1. točki 2. člena določa, da neplačujoči gospodarski subjekt pomeni gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu.

Dokazno breme trditev, s katerimi uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti, je na strani zavezanca za davek (1. in 3. odstavek 76. člena ZDavP-2). Praviloma davčni zavezanec svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). Ker je davčni organ podvomil v to, da v postopku predložene listine odražajo resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnega dogodka, bi tožnik moral za svoje trditve, da listine odražajo resnično stanje, predložiti dokaze. Pravilen je zato zaključek prvostopenjskega organa, da zaračunane storitve dejansko niso bile opravljene s strani družbe A. d.o.o.. Vstopni DDV pa je lahko le tisti DDV, ki ga davčni zavezanec zaračuna drugemu za storitve, ki jih sam opravi (tako tudi Vrhovno sodišča RS v sodbi št. X Ips 663/2008, z dne 15. 7. 2010). Prav tako sporni računi ne vsebujejo zadostnih podatkov o vrsti in obsegu opravljenih storitev.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.