Jedro

Zakon izdaje zamudne sodbe ne pogojuje s predložitvijo dokaznih listin.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da sta toženca dolžna tožniku nerazdelno plačati 4.966,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 08. 2008 dalje in mu povrniti pravdne stroške v znesku 568,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Zoper to sodbo se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožujeta toženca. Uveljavljata pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata stroške pritožbenega postopka. Navajata, da je tožnik zoper njiju že vložil tožbo za plačilo denarnih zneskov na podlagi dveh zadolžnic. Ko sta prejela novo tožbo, sta bila prepričana, da gre za isto zadevo, o kateri je bilo že odločeno. Vsebine in pomena tožbe ter pravnega pouka namreč nista razumela, saj sta albanske narodnosti in ne razumeta slovenskega jezika. Nadalje navajata, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Najemno pogodbo sta namreč sklenila le tožnik in prvi toženec. Druga toženka ni bila pogodbena stranka, zato ni tožnikova dolžnica. Sodišču prve stopnje očitata spreminjanje in prilagajanje navedb iz pravdne zadeve zaradi plačila na podlagi zadolžnic. Navajata še, da bi moral tožnik k tožbi predložiti vse račune za najemnino in druge stroške.

Druga toženka je vložila še laično pritožbo, v kateri opisuje, kako z družino na Bledu živi že od leta 1991 dalje. Pojasnjuje, da ni pristala na plačilo stroškov A., ki je obnovil kotlovnico, streho in napeljal plin, saj so le najemniki. Sicer pa že 19 let plačuje vse račune. Navaja še, da je tožniku pod pritiskom nekaj podpisala.

Tožnik je po svojih pooblaščencih na pritožbo odgovoril. Meni, da je ta neutemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obstoji verjetnost, da je o tožbenem zahtevku, kakršnega uveljavlja tožnik v tej zadevi, že pravnomočno razsojeno. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo (2. odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 – 45/2008; v nadaljevanju ZPP). Pri presoji, ali gre za že pravnomočno razsojeno zadevo, se ne upošteva le tožbeni zahtevek, pač pa tudi trditvena podlaga tožbe. S tožbo v tej zadevi zahteva tožnik kot najemodajalec povrnitev stroškov, plačanih v zvezi z oddanim stanovanjem, ki se jih je z najemno pogodbo zavezal plačevati toženec kot najemnik. V tožbi (med drugim) navaja, da mu je toženka iz naslova teh neplačanih stroškov dne 08. 01. 2008 podpisala zadolžnico ter da je med pravdnimi strankami že tekel pravdni postopek zaradi plačila zneskov po zadolžnicah (tudi po omenjeni, podpisani zaradi neplačanih stroškov). V zvezi s tem je tožnik predložil sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. P 123/2008 z dne 05. 10. 2009, in predlagal vpogled v omenjeni pravdni spis. Zaradi jasnosti zadeve pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zadolžnica le dokaz o obstoju dolga in da obveznost plačila stroškov tožencev ne izvira iz zadolžnice, temveč iz najemnega razmerja s tožnikom. Glede na tožbene trditve, ki jasno kažejo na verjetnost že razsojene zadeve, bi moralo sodišče prve stopnje z vpogledom v omenjeni pravdni spis najprej ugotoviti, ali je o uveljavljanem tožbenem tožbenem zahtevku že (delno ali v celoti) razsojeno, ugotoviti torej, kakšen je bil tožbeni zahtevek v zadevi P 123/2008 in kakšna je bila njegova podlaga. Izpodbijana sodba pa o tem, ali gre za že pravnomočno razsojeno zadevo, nima razlogov, zato se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in glede na naravo kršitve vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). Dodatni napotki sodišču prve stopnje pa glede na že obrazloženo niso potrebni.

Sicer pa so neupoštevne pritožbene navedbe, da toženca na tožbo nista odgovorila, ker ne razmeta slovenskega jezika. Če res nista razumela vsebine in pomena tožbe s pozivom na odgovor, bi se pač morala obrniti na ustrezno pomoč. Vabila, odločbe in druga sodna pisanja se namreč pošiljajo strankam in drugim udeležencem v postopku v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču (103. člen ZPP). Stranke in drugi udeleženci v postopku vlagajo sodišču tožbe, pritožbe in druge vloge v slovenskem jeziku ali v jeziku narodne skupnosti, ki je pri sodišču v uradni rabi. Če vloži stranka vlogo v jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi, ravna sodišče po določbah 108. člena ZPP, ki veljajo za nerazumljive vloge (104. člen ZPP). Sodišča torej niso dolžna zagotavljati prevodov pisanj v tuje jezike. Ne glede na navedeno, pa pritožbeno sodišče dodaja, da ne more slediti trditvam tožencev, da ne razumeta slovenskega jezika, saj je toženka vložila laično pritožbo, ki jo je lastnoročno napisala v slovenskem jeziku in v kateri navaja, da s tožencem že dvajset let živita v Sloveniji. Poleg tega pa tudi iz pritožbe, ki sta jo toženca vložila po pooblaščenki, izhaja, da sta razumela pomen izpodbijane zamudne sodbe.

Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, in da zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe (3. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Najemno pogodbo, na podlagi katere zahteva tožnik povrnitev plačanih stroškov, je s tožnikom res sklenil le toženec, kot to navajata pritožnika. Vendar pa tožnik v tožbi nadalje navaja, da je v spornem stanovanju živela tudi toženčeva žena – toženka in njuna otroka, zato sta v skladu z 2. odstavkom 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004-UPB1) toženca za vtoževane stroške v zvezi s stanovanjem nerazdelno odgovorna. Gre namreč za obveznosti, ki se jih je toženec s pogodbo zavezal plačevati za tekoče potrebe družine.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moral tožnik k tožbi predložiti vse račune za najemnino in druge stroške. Zakon izdaje zamudne sodbe ne pogojuje s predložitvijo dokaznih listin. Edini pogoj, ki mora biti pri izdaji zamudne sodbe v zvezi z dokazi izpolnjen, je, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je tožnik predložil (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Pri tem je nepomembno, kakšne narave so predloženi dokazi, kakšna je njihova kvaliteta, ali so zadostni, kot tudi, ali so predloženi vsi dokazi, ki bi lahko v kontradiktornem postopku zadostovali za utemeljenost zahtevka. Pomembno je le, da predloženi dokazi ne nasprotujejo tožbenim trditvam (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 388/2005).

Pritožbeni očitek o spreminjanju navedb iz pravdne zadeve zaradi plačila na podlagi zadolžnic je nekonkretiziran in nerazumljiv, zato ne omogoča podrobnejšega dogovora.

V laični pritožbi toženka podaja njeno videnje dejanske podlage obravnavane zadeve. Te pritožbene navedbe so zato neupoštevne. Zamudne sodbe namreč ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP). Ker toženca na tožbo nista odgovorila, se šteje, da so trditve v tožbi resnične oziroma da sta jih kot takšne s svojo pasivnostjo priznala.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.