Jedro

Če je res, da tožena stranka vseskozi beleži gibanje divjadi, še zlasti, na katerih mestih divjad prečka cesto, in če je res, da tudi opozarja Cestno podjetje na postavitev ustreznega znaka za nevarnost, bi morala dokazati, da to na kraju škodnega dogodka ni bilo potrebno. Iz pregledov mest, na katerih divjad prečka cesto, bi bilo mogoče razbrati, ali sodi v rizično območje tudi sporni predel. Tožena stranka takšnega dokaza ni ponudila.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženo stranko obsodilo, da mora plačati tožeči znesek 89.246,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.1.1993 ter ji povrniti 72.571,00 SIT stroškov pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Toženo stranko je še obsodilo na plačilo pravdnih stroškov pritožbenega postopka v znesku 21.760,00 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da je tožena stranka dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde. Na mestu, kjer je tožeča stranka povozila srno, divjad ni nikoli prečkala ceste in tudi ni bilo nobenega povoženja divjadi. To je bil prvi primer. Tožena stranka je ta dejstva ves čas navajala, vendar jih sodišče ni upoštevalo. Tožena stranka namreč vseskozi beleži, na katerih mestih divjad prečka cesto in tudi glede na to v skladu s svojo dolžnostjo opozarja Cestno podjetje na postavitev ustreznega znaka za nevarnost. Če doslej ni zasledila prehodov divjadi na mestu, kjer je prišlo do povoženja srne, tudi ni bilo nobene potrebe za postavitev prometnega znaka. Vseskozi je torej ravnala kot dober gospodar. Zato je bila zmotno uporabljena določba 1. odstavka 154. člena ZOR. Sodišče prve stopnje se je tudi zmotno sklicevalo na 1. odstavek 61. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi. Sodišče druge stopnje, ki je sicer nepravilno uporabo te določbe ugotovilo, kljub temu sodbe ni spremenilo. Tudi ni utemeljilo, zakaj ni dokazano, da je škoda nastala brez krivde tožene stranke. Kljub ugotovljenim kršitvam je celo ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. S tem obrazložitev nasprotuje sama sebi, kar je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni storilo očitanih kršitev procesnega in materialnega prava.

Kar zadeva procesne kršitve revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pojasnilo, zakaj šteje, da je odločitev na prvi stopnji materialnopravno pravilna kljub temu, da je sodišče prve stopnje zmotno citiralo določbo Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (Uradni list SRS, št. 25/76, v nadaljevanju ZL). Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da bi se sodišče prve stopnje moralo opreti na 4. odstavek 71. člena ZL, ki ureja tudi odgovornost za škodo, nastalo v obravnavanem škodnem dogodku. Pravilno je tudi poudarilo, da se navedena določba sklicuje na splošna pravila o odškodninski odgovornosti, in jo nato tudi pravilno povezalo s 1. odstavkom 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Na podlagi teh dveh določb je končno presodilo, da pravilna uporaba materialnega prava pripelje do enakega rezultata, tj. do odgovornosti tožene stranke. Nobenega neskladja ni med razlogi, ki jih sodišče druge stopnje navaja v svoji obrazložitvi. Očitana kršitev določb pravdnega postopka tako ni bila storjena.

Sodišče druge stopnje pa tudi ni kršilo materialnega prava. Problem dokaznega bremena je pravilno ovrednotilo kot problem materialnega prava. Glede na obstoj domnevne krivde povzročitelja škode po 1. odstavku 154. člena ZOR (da je škoda nastala in da obstaja vzročna zveza med škodo in trčenjem srne z vozilom, ni sporno) je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da bi morala tožena stranka v postopku na prvi stopnji trditi in dokazati, da za nastalo škodo ni kriva. Najpozneje bi to lahko storila na drugi stopnji, na revizijski stopnji pa je dopolnjevanje trditev in dokazov prepovedano. Deloma zato, ker po 3. odstavku 385. člena ZPP v revizijskem postopku izpodbijanje ali dopolnjevanje dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog, deloma pa zato, ker so po 387. členu nova dejstva in dokazi v revizijskem postopku dovoljeni le v zvezi z zatrjevanimi procesnimi kršitvami iz 1. in 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP.

Med pravno odločilne trditve sicer res sodi tudi revizijska trditev, da divjad na spornem delu ceste, kjer je do škode prišlo, ni nikoli prečkala ceste. Toda tožena stranka v postopku na prvi stopnji tega ni trdila. Na naroku dne 10.2.1995 je navedla le, "da na tem odseku ni bilo veliko povozov divjadi". Tudi te (ožje) trditve pa ni podprla z dokazi. Predlagala je sicer zaslišanje priče J. K. (sodišče ga je zaslišalo), ki je bil gospodar lovske družine, vendar je z njim dokazovala le razmejitev med območji lovskih družin in dejstvo, da na dan škodnega dogodka povoženje srne ni bilo zabeleženo. Tožena stranka tudi morebitne dopolnitve dokazovanja ni predlagala, temveč je na koncu naroka izjavila, da nima dodatnih dokaznih predlogov in tudi ne novih trditev. Novega dokaza tudi v pritožbenem postopku ni ponudila. Za dokaz o tem, da za škodo ni kriva, pa to ne zadošča. Neutemeljen je tudi nadaljnji ugovor tožene stranke. Če je res, da vseskozi beleži gibanje divjadi, še zlasti, na katerih mestih divjad prečka cesto, in če je res, da tudi opozarja Cestno podjetje na postavitev ustreznega znaka za nevarnost, bi morala dokazati, da to na kraju škodnega dogodka ni bilo potrebno. Iz pregledov mest, na katerih divjad prečka cesto, bi bilo mogoče razbrati, ali sodi v rizično območje tudi sporni predel. Tožena stranka takšnega dokaza ni ponudila. Revizijska trditev, da za postavitev prometnega znaka na spornem delu ni bilo nobene potrebe, pa je v nasprotju z njeno lastno trditvijo in ugotovitvami na prvi in drugi stopnji. Da je tožena stranka po prometni nesreči predlagala postavitev prometnega znaka "divjad na cesti", je tudi sama zatrjevala v pritožbi. Če bi bilo res, da je prišlo do prečkanja divjadi na mestu, kjer je nastala škoda, le enkrat, to je ob navedeni nesreči, pa njen predlog tudi ne bi bil logičen. Zato je sodišče druge stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka, s tem ko je predlagala postavitev tega znaka, vendarle priznala, da do prečkanja divjadi na tem območju prihaja. Ne glede na to pa revizijsko sodišče opozarja, da je ugotovitev na drugi stopnji o tem, da gre za odsek ceste, prek katerega divjad prehaja, dejanska ugotovitev.

Če pa je tako, je odločitev o tožbenem zahtevku pravilna in revizija ne more biti utemeljena. Revizijsko sodišče jo je potem, ko tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).