Jedro

Bistveno spremenjene okoliščine na strani tožnika po pravnomočno zavrnjeni prošnji za azil so razlogi iz 41. člena ZAzil, ki bi dovoljevali ponovno obravnavo prošnje za azil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1490/2001-7 z dne 26.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.8.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka odločbe) in izrekla, da mora v roku 3 dni po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka odločbe). Tožena stranka je tožniku prošnjo za azil zavrnila že drugič. Že s prvo odločbo (z dne 13.1.2000) je tožena stranka ugotovila, da je tožnik v matični državi preganjan zaradi klasičnega gospodarskega delikta goljufije, ki ga kot kaznivo dejanje določajo zakonodaje vseh razvitih držav, ne pa zaradi groženj političnih sil, ki naj bi ga želele fizično odstraniti. Pri tožniku ne gre za individualno ogroženost oziroma preganjanje zaradi njegove rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni socialni skupini oziroma zaradi njegovega političnega prepričanja. Zato je odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa 2. odstavek 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000 - odločba US, 113/2000 - odločba US, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil), niti pogojev za azil iz humanitarnih razlogov po določbi 3. odstavka 1. člena istega zakona. Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je o tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 13.1.2000 odločalo dvakrat, saj je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. Up-78/2000 z dne 29.6.2000 (Uradni list RS, št. 69/2000) razveljavilo prvotno sodbo, št. U 168/2000-11 z dne 23.2.2000. V ponovljenem postopku je s sodbo, št. U 1307/2000-25 z dne 30.8.2000, sodišče ponovno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.1.2000, ta sodba pa je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. I Up 950/2000-2 z dne 15.11.2000. Zavrnitev tožnikove tožbe za priznanje azila v Republiki Sloveniji je tako postala pravnomočna.

Sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da je tožnik vložil ponovno prošnjo za azil na podlagi določbe 41. člena ZAzil dne 3.3.2000. V njegovem primeru naj bi se okoliščine bistveno spremenile zaradi notranjepolitičnih sprememb v Ruski federaciji ter sprememb v politiki drugih držav do Rusije. Priložil je kopiji člankov "Putin kot Stalin" in "Črne blagajne guvernerjev" ter pisno izjavo svoje žene o ogroženosti družine. Sodišče je presodilo, da je tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno ugotovila, da se okoliščine, zaradi katerih je bila tožnikova (ponovna) prošnja za priznanje azila v Republiki Sloveniji zavrnjena, niso spremenile. Tožena stranka se pravilno sklicuje na pravnomočno končan postopek za izročitev tožnika tuji državi na podlagi določbe 523. člena ZKP, ki je bil v teku pred Okrožnim sodiščem v Krškem pod opr. št. Ks 152/99 in na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kp 436/99 z dne 3.12.1999, ki je potrdilo navedeno sodbo. V ponovnem odločanju o azilu je bil potrjen izključitveni razlog iz 2. alinee 1. odstavka 4. člena ZAzil, po katerem se pravica do azila ne prizna osebam, pri katerih obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da so zagrešile hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj Republike Slovenije, preden so bile sprejete v državo kot begunci. Tak razlog je podan tudi v primeru, da so utemeljeni razlogi za sum, da je oseba storila takšno kaznivo dejanje, za katerega se zahteva ekstradicija v smislu 523. člena ZKP. V kolikor pa tak izključitveni razlog obstaja, se pravice do azila ne prizna tujcem, ki iščejo zaščito na podlagi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Gre za izključitveni razlog, ki je absolutne narave in ga je kot takega treba upoštevati tako pri presoji prošnje za azil po 2. odstavku 1. člena ZAzil, kot tudi pri presoji prošnje za azil iz humanitarnih razlogov po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Takšno stališče je sprejelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi, št. Up-78/2000 z dne 29.6.2000. V 16. točki navedene odločbe je zapisano, da se azil iz humanitarnih razlogov prizna pod dvema predpostavkama: 1. da so podani humanitarni razlogi (to je nevarnost nečloveškega ravnanja oziroma ogroženost varnosti ali fizične integritete) in 2. da niso podani izključitveni razlogi (npr. obstoj utemeljenega suma o storitvi hudega kaznivega dejanja nepolitične narave zunaj države, še pred vstopom v Slovenijo). V primeru, da je sporna le prva predpostavka, lahko prizadeta oseba po pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi azila prosi za izdajo dovoljenja za zadrževanje v Republiki Sloveniji na podlagi 6. in 61. člena ZAzil. V obravnavanem primeru je v pravnomočni sodbi Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 1307/2000-25 navedeno, da v azilnem postopku ni več mogoče kot sporno kvalificirati dejansko stanje ob podanosti temeljnega pogoja za odločitev o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je tožnik storil na ozemlju Ruske federacije očitano kaznivo dejanje velike goljufije po določbi 3.b odstavka 159. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije. Sodišče je tedaj zaključilo na podlagi dejstva, da obstaja pravnomočna sodna odločba Višjega sodišča v Ljubljani, št. II Kp 436/99 z dne 3.12.1999. Obstoj navedenega temeljnega pogoja je izključitveni razlog po določbi 2. alinee 1. odstavka 4. člena ZAzil. Po mnenju sodišča se tožnik neutemeljeno sklicuje na svojo ustavno pritožbo in na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-78/2000 z dne 29.6.2000, saj je v ponovljenem postopku sodišče sledilo ugotovitvam ustavne odločbe in je sodba U 1307/2000-25 z dne 30.8.2000 postala pravnomočna s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 950/2000-2 z dne 15.11.2000 Po izdaji te sodbe se po mnenju sodišča za tožnika okoliščine, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo, niso v ničemer spremenile in se je zato sodišče pridružilo stališču tožene stranke v izpodbijani odločbi. Tožnik se sklicuje le na časopisne članke, iz katerih naj bi izhajalo, da od ruskega pravosodnega sistema v primeru tožnika ni pričakovati pravičnega sojenja. Kazenski postopek zoper njega naj bi bil le politični konstrukt, ker naj bi bilo pravosodje pod močnim vplivom g. L., katerega namen naj bi bil tožnika fizično uničiti. Sodišče v zvezi s takimi ugovori ugotavlja, da ne temeljijo na realni dejanski podlagi, saj v nobenem od člankov, na katere se tožnik sklicuje, ni omenjen kot oseba, ki bi bila nevarna g. L. in da bi on posedoval zoper njega obremenilni material oziroma da bi bil žrtev političnih čistk. Zato je tožena stranka pravilno presodila, da tožnikova izpoved o ogroženosti njegove fizične integritete zaradi političnega prepričanja ni verodostojna in tudi ni z ničemer izkazana.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče RS na seji ali na javni glavni obravnavi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ter odločbo tožene stranke v celoti odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je ponovno vložil prošnjo za azil na podlagi bistveno spremenjenih okoliščin. Vlogi je priložil dokumentacijo, ki dokazuje, da so njegove navedbe o konstruiranosti kazenskega postopka resnične, kar je logično, saj je on kaznivo dejanje, ki se mu sedaj očita, sam prijavil pristojnim organom pregona v Ruski federaciji. Tožbi je priložil novo dokumentacijo, ki jo je dobil šele pred kratkim. O tej dokumentaciji se tožena stranka ni mogla izjasniti. Tožena stranka meni, da obravnavane zadeve ni mogoče primerjati z zadevo g. L. in g. G. Takšno stališče pa je zmotno. Že Ustavno sodišče RS je pojasnilo, da se prosilcu za azil ne sme dati pretirano breme dokazovanja in mora organ, ki vodi postopek, njegove navedbe preveriti in sam izvesti dokazni postopek. Spremenjene okoliščine lahko dokazuje le z dokumentacijo, ki jo je dostavil, njegove navedbe pa so prav gotovo potrjene tudi v postopkih zoper g. L. in g. G. Njima je v Zahodni Evropi bil dan azil in bi se morali zato organi v Sloveniji zgledovati po navedenih primerih. Njegovo življenje je resno ogroženo oziroma je odvisno od pravilne odločitve v tej zadevi. Zaradi nove dokumentacije je predlagal tudi obnovo postopka, opr. št. Ks 152/99 Okrožnega sodišča v Krškem, ki je odločilo o njegovi ekstradiciji. Zadeva je trenutno na Višjem sodišču v Ljubljani. Predlagal je, da se priskrbi in vpogleda navedeni spis Okrožnega sodišča v Krškem, kot tudi spisi Upravnega sodišča RS, ki se nanašajo na reševanje njegove prošnje za azil. V teh postopkih je že uspel izkazati svoje trditve. Nadalje povzema dosedanje postopke, še zlasti odločitev Ustavnega sodišča RS. Povzema tudi časopisne članke, iz katerih naj bi bilo razvidno, da potrjujejo njegove trditve o pranju denarja in o čistkah, za katerimi naj bi bil g. L. Tudi iz članka, na katerega se sklicuje tožena stranka (B. se hrani s severnimi dobavami), je razvidno, da zadevo preučuje Interpol, skupaj z bančnimi strukturami ZDA in Generalnim tožilstvom Ruske federacije, kar se da preveriti. Ker to ni bilo storjeno, izpodbijane odločitve izhajajo na podlagi pavšalnih ugotovitev in preuranjenih sklepanj, da ne gre dvomiti v funkcionalnost ruskih pravosodnih organov. Glede na vse te nove dokaze meni, da je ponovni predlog za azil utemeljen. Na koncu še opozarja, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v treh dneh po pravnomočnosti odločbe. Ta rok je prekratek za uveljavljanje pravic pred evropskim sodiščem.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 41. člena ZAzil prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, lahko vloži novo prošnjo za azil samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. Zato je bilo v tem upravnem sporu treba ugotoviti, ali po izdaji prejšnje odločbe o azilu res obstojijo za tožnika takšne spremenjene okoliščine, ki bi dovoljevale morebitno ponovno odločanje o (ponovni) prošnji za azil. Iz podatkov predloženih spisov izhaja, da je tožnik že v prvotnem postopku za priznanje azila utemeljeval svojo prošnjo s tem, da je v matični državi v življenjski nevarnosti, ker ga išče ruska mafija, povezana s političnim vrhom, ker naj bi bil seznanjen z nezakonito izvolitvijo g. L. ter s korupcijskimi posli politikov. Mednarodna tiralica, razpisana s strani Ruske federacije za tožnikom pa naj bi bila politični konstrukt, ker ni storil očitanega kaznivega dejanja. Prva prošnja za azil je bila pravnomočno zavrnjena. V ponovni prošnji za azil z dne 3.3.2000 tožnik navaja kot bistveno spremenjene okoliščine politične spremembe v Ruski federaciji ter spremenjeno politiko drugih držav do Rusije. Priložil je sicer nove članke iz časopisov in revij. Z navedenim pa je ponovno zatrjeval iste okoliščine, kot v prvem postopku, zaradi katerih bi bilo njegovo življenje ogroženo, če bi bil izročen pravosodnim organom v Ruski federaciji.

Nadalje iz podatkov predloženih spisov izhaja, da je minister za pravosodje Republike Slovenije že izdal odločbo (z dne 10.9.2001), s katero je na podlagi pravnomočne sodbe o ekstradiciji dovolil izročitev tožnika Ruski federaciji zaradi kazenskega pregona, zaradi suma storitve kaznivega dejanja velike goljufije po določbi 2.c, 3.b in 159. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije. Tožbo zoper navedeno odločbo ministra za pravosodje, ki pa ne zadrži izvršitve izročitve, je Upravno sodišče RS zavrnilo s sodbo, št. U 1489/2001-9 z dne 10.10.2001. Tožnik je predlagal tudi obnovo pravnomočno končanega postopka za njegovo izročitev tuji državi, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Krškem (opr. št. Ks 152/99, v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. II Kp 436/99 z dne 3.12.1999), vendar je bil ta predlog pravnomočno zavržen. Tako v obravnavanem primeru še vedno obstaja izključitveni razlog iz 2. alinee 1. odstavka 4. člena ZAzil, po katerem se pravice do azila ne prizna osebam, pri katerih obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da so zagrešile hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj Republike Slovenije, preden so bile sprejete v državo kot begunci.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča se za tožnika okoliščine po izdaji sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 950/2000-2 z dne 15.11.2000, niso bistveno spremenile. Tako ne obstojijo razlogi iz določbe 41. člena ZAzil, ki bi po pravnomočno zavrnjeni prošnji za azil dovoljevali ponovno obravnavo take prošnje. Sodišče prve stopnje je, po presoji pritožbenega sodišča, zato utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih ne ponavlja.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.